Jedro

Tožena stranka s pritožbo v konkretnem primeru zase ne more doseči ugodnejšega pravnega položaja in pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnjeni tožbeni zahtevek nima.

Izrek

I. Pritožba zoper prvo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. Pritožbi zoper drugo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi in se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.198,90 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se (I.) zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osem dni izročiti vsa dovoljenja in druge listine, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe na naslovu ..., ID znak ..., in sicer: - originalne zavarovalne police s splošnimi pogoji in zbirni račun; - registre objekta z vsemi podatki o obračunu - načinu obračuna; - garancije za izvedena dela; - zapisnike zborov lastnikov za obdobje petih let; - načrt vzdrževanja stavbe za eno letno in pet letno obdobje; - originalno pogodbo o medsebojnih razmerjih; - hišni red; - požarni red; - dnevnike vzdrževanja za toplotno podpostajo; - poročilo o rednih pregledih dvigal; - dokumentacijo, ki se nanaša na deratizacijo; - dokumentacijo, ki se nanaša na ostala vzdrževalna dela in manjše investicije; - popise števcev za elektriko, toploto in vodo, vse pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku osem dni izročiti vse pogodbe z dobavitelji in izvajalci storitev, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe na naslovu ..., ID znak ..., in sicer za: - dobavo električne energije; - zakonski strelovodni pregled; - redne preglede tehničnih povezav; - dobavo toplotne energije; - hišniška dela s popisom del in dnevnikom izvajanja; - odjemno mesto za vodo; - odvoz smeti; - redno vzdrževanje dvigal in prenos signala na nadzorni center; - reševanje iz dvigal; - vzdrževanje toplotne postaje in podpostaj; - aktivno zaščito pred požarom (gasilniki, hidranti); - dimnikarske storitve, čiščenje zračnikov in vse dobavitelje in izvajalce obvestiti, da je pogodba o opravljanju storitev stanovanjskega upravljanja prenehala dne 31. 10. 2018 na podlagi odpovedi etažnih lastnikov, vse pod izvršbo. 3. Tožena stranka je dolžna v roku osem dni opustiti posest in uporabo vseh skupnih prostorov večstanovanjske stavbe na naslovu ..., ID znak ..., ter ključe skupnih delov predati tožeči stranki, vse pod izvršbo. 4. Tožena stranka je dolžna v roku osem dni prenesti sredstva rezervnega sklada, ki se nanašajo na večstanovanjsko stavbo na naslovu ..., ID znak ..., na račun tožeče stranke ... pri Abanki d. d., vse pod izvršbo. Glede stroškov, pa je (II.) naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki 1.921,00 EUR pravdnih stroškov v roku petnajst dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Navedla je, da je tožeča stranka v predmetnem postopku zahtevala izročitev listin, dovoljenj, pogodb, ključev in sredstev rezervnega sklada večstanovanjske stavbe na naslovu ..., na podlagi novo sklenjene pogodbe o opravljanju storitev upravljanja z etažnimi lastniki stavbe na tem naslovu. Tožena stranka je v postopku navajala in zatrjevala, da odpoved pogodbe ni bila dana v skladu s kogentnimi zakonskimi določili oziroma ni bila sprejeta z zadostno večino vseh etažnih lastnikov, da je tožena še zmeraj upravnik ter da tožeča stranka nima s kogentnimi zakonskimi določili veljavno sklenjene pogodbe z etažnimi lastniki. Uveljavljala je ugovor aktivne in pasivne legitimacije v tem gospodarskem sporu in se zavzemala za zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvostopno sodišče se o tem ni izreklo, čeprav je celoten postopek vodilo v tej smeri. Ugotovilo je zgolj, da v tem gospodarskem sporu glede teh trditev tožena stranka ni postavila nasprotnega zahtevka, čeprav gre za pravice, ki izvirajo iz civilnega pogodbenega razmerja, ki se varuje v predmetnem postopku. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča je nepravilna, saj je sodišče očitno spregledalo, da gre za gospodarski spor med dvema pravnima osebama (upravnikoma) in etažni lastniki niso stranke predmetnega spora, zato v tem postopku ni mogoče postavljati nasprotnega zahtevka. Sodbe VS RS X Ips 870/2011 z dne 30. 8. 2012 v tem postopku ni moč uporabiti, saj se sodba nanaša na vpis upravnika v registru upravnikov pri upravni enoti. Prvostopno sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz previdnosti uveljavlja bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, katere posledica je, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Glede naložitve pravdnih stroškov toženi stranki v drugi točki izreka izpodbijane sodbe pa pritožba izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče kljub temu, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, toženi stranki naložilo povrnitev vseh pravdnih stroškov, čeprav je tožena stranka že 7. 3. 2019 v celoti izpolnila obveznosti po predmetnem tožbenem zahtevku. Navedenega dne je tožeči stranki predala vso dokumentacijo za večstanovanjsko stavbo in na fiduciarni račun prenesla vsa sredstva rezervnega sklada, pravdni stranki pa sta podpisali primopredajni zapisnik. Tožeča stranka je tako prejela izpolnitev na podlagi začasne odredbe, ki je enaka kot tožbeni zahtevek. V času zaključka glavne obravnave je že bila v celoti izpolnjena obveznost po tožbenem zahtevku, zato mora sodišče zavrniti takšen tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj tožeča stranka svojega zahtevka ni spremenila po tem, ko je prejela izpolnitev. Ker je bila tožnikova zahteva v tožbenem zahtevku izpolnjena po vložitvi tožbe, vendar še pred izdajo sodbe, je odpadla potreba po meritornem sodnem varstvu vsebovanem v izreku sodbe. Z izpolnitvijo tožbenega zahtevka s strani tožene stranke je tožba postala neodpravljivo nesklepčna. Zavrnjen dajatveni zahtevek tožeče stranke je bil njen edini zahtevek. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, mora toženi stranki povrniti pravdne stroške. Nepravilna je tako odločitev prvostopnega sodišča, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške, s tem je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka po pooblaščenki, predlagala je zavrnitev pritožbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Navedla je, da se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do veljavnosti stare, niti nove pogodbe, saj je tožena stranka svoje obveznosti v celoti izpolnila, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno že s sklepom s katerim je bil zavrnjen predlog za izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe potreben za dosego zatrjevanega dejansko pravdnega stanja, ker je tožena stranka zahtevek izpolnila po vložitvi tožbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožba utemeljeno vložena in je bil uspeh tožeče stranke popoln, zaradi česar je pravilno odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške. Drugačna odločitev glede stroškov bi pomenila odstop od obstoječe sodne prakse, s čimer bi bila tožeča stranka postavljena v neenakopraven položaj napram toženi stranki v predmetnem postopku in bi ji bila kršena ustavno zagotovljena pravica do poštenega sojenja, pravica do enakega varstva in pravica do sodnega varstva. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba zoper prvo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. 5. Iz prve točke izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopno sodišče v konkretnem primeru zavrnilo celoten tožbeni zahtevek tožeče stranke. Obrazložilo je, da je tožena stranka obveznost po tožbenem zahtevku v celoti izpolnila na podlagi regulacijske začasne odredbe. Po izpolnitvi zahtevka tožeča stranka ni spremenila tožbe, da bi zahtevala ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja. Tako je odpadla potreba po meritornem odločanju, saj je tožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila in je tožba postala neodpravljivo nesklepčna. Pritožbo je vložila tožena stranka. Pravni interes za pritožbo ima le tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo sodišča druge stopnje lahko izboljšal. Ker je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, tožena stranka s pritožbo v konkretnem primeru zase ne more doseči ugodnejšega pravnega položaja in pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnjeni tožbeni zahtevek nima. V primeru, ko stranka nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožba nedovoljena in jo pritožbeno sodišče s sklepom zavrže (prvi v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

6. Pritožba pa utemeljeno opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP) pri odločitvi prvostopnega sodišča glede stroškov postopka, saj tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, bil je v celoti zavrnjen, zato mora toženi stranki povrniti pravdne stroške. Prvostopno sodišče je o stroških postopka sicer pravilno odločalo po prvem odstavku 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške. Zahteva tožeče stranke, izražena v tožbenem zahtevku, je bila po vložitvi tožbe, vendar že pred izdajo sodbe, izpolnjena, zato je odpadla zahteva po meritornem odločanju o tožbenem zahtevku. Tožba je postala neodpravljivo nesklepčna in tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Na podlagi določb (154 do 162 člena ZPP), ki so materialnopravne narave, sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Kot temeljno merilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (154. člen ZPP)1. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Četudi je bila tožba v začetku potrebna in tožeča stranka z regulacijsko začasno odredbo uspešna, v končnem uspehu v pravdi ni uspela. Tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka ni spremenila, zato je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na kriterij uspeha strank je tožeča stranka tista, ki je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Pri odločanju o tem kateri stroški naj se povrnejo toženi stranki, je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP pritožbeno sodišče upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera ter določila Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), vrednost odvetniške točke v višini 0,60. Pritožbeno sodišče je pooblaščencu tožene priznalo kot potrebne naslednje priglašene pravdne stroške: odgovor na tožbo 300 točk (tar. št. 20/1 OT), prva pripravljalna vloga 300 točk (tar. št. 20/1 OT), druga pripravljalna vloga 225 točk (po tar. št. 20/2 OT), nagrada za zastopanje na naroku z dne 24. 10. 2019 300 točk (tar. št. 21/1 OT), odsotnost iz pisarne dne 24. 10. 2019 80 točk (2 uri) (4. točka 6. člena OT), parkirnina 1,00 EUR (po 10. členu OT), potni stroški na relaciji Maribor- Celje – Maribor, za dne 24. 10. 2019, 120 km x 0,38 EUR v višini 45,60 EUR, nagrada za zastopanje na naroku z dne 23. 1. 2020 150 točk (tarifa št. 21/2), urnina za dne 23. 1. 2020 150 točk (po 1. točki 6. člena OT), ker je narok trajal od 9.00 do 11.09 ure, odvetniku pa pripada nagrada za porabljen čas med zastopanjem na naroku, tako imenovana urnina, v višini 50 točk za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro, odsotnost iz pisarne dne 23. 1. 2020 (2 uri) 80 točk (po 4. točki 6. člena OT), parkirnina 2,70 EUR (po 10. členu OT), potni stroški na relaciji Maribor – Celje – Maribor z dne 23. 1. 2020 120 km x 0,39 v višini 46,80 EUR, nagrada za zastopanje na naroku 3. 9. 2020 150 točk (tarifa št. 21/2 Odvetniške tarife), odsotnost iz pisarne 3. 9. 2020 (2 uri) 80 točk (4. točka 6. člena Odvetniške tarife), parkirnina 1,50 EUR (po 10. členu OT), potni stroški (Maribor – Celje – Maribor), 120 km x 0,30 EUR z dne 3. 9. 2020 v višini 36,00 EUR, nagrada za narok 2. 12. 2021 150 točk (po tar. št. 21/2 OT), odsotnost iz pisarne 2. 12. 2021 (2 uri) 80 točk (po 4. točki 6. člena OT), parkirnina 2,00 EUR (10. člen OT), potni stroški na relaciji Maribor – Celje – Maribor 120 km x 0,41 EUR z dne 2. 12. 2021 v višini 49,20 EUR, urnina za dne 2. 12. 2021 50 točk (1. točka 6. člena OT), tretja pripravljalna vloga 150 točk (po tar. št. 20/3 OT), vloga z dne 13. 1. 2022 50 točk (po tar. št. 20/4 OT) in vloga z dne 20. 1. 2022 50 točk (po tar. št. 20/4 OT), nagrada za narok dne 29. 9. 2022 150 točk (po tar. št. 21/2 OT), odsotnost iz pisarne 29. 9. 2022 (2 uri) 80 točk (4. točka 6. člena OT), parkirnina 1,00 EUR za dne 29. 9. 2022 (10. člen OT), potni stroški na relaciji Maribor – Celje – Maribor z dne 29. 9. 2022 120 km x 0,43 EUR v višini 51,60 EUR, skupaj 2.575 točk, materialnih stroškov (3. odstavek 11. člena OT ) v višini 35,75 točk, ter 22% DDV. Sodišče je priznalo toženi stranki skupaj 2.198,90 EUR pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna poravnati toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

7. Pritožbeno sodišče je pri odmeri priglašenih stroškov upoštevalo vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in vrednost obravnavanega spornega predmeta po tar. št. 19 OT (pct 5.000,00 EUR), toženi stranki ni priznalo stroškov za pregled dokumentacije in posvetovanje s stranko ter poročila stranki, ker so ti že zajeti v priznanih stroških po navedenih postavkah, prav tako ni priznalo toženi stranki priglašenih stroškov ugovora zoper začasno odredbo, saj je tožeča stranka z začasno odredbo uspela.

8. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo le glede pravdnih stroškov in spremenilo izrek kot izhaja iz izreka sklepa (358. člen Zakona o pravdnem postopku), v preostalem delu pa je pritožbo zavrglo (po prvem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku).

9. Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede stroškov, sicer pa je bila pritožba kot nedovoljena zavržena, zato sama nosi stroške pritožbe.

10. Tožeča stranka je prav tako po pooblaščenki priglasila stroške odgovora na pritožbo, ki pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Ude, Betetto, Galič, Rijavec,Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 29