Jedro

Res je tožeča stranka predložila račune, ki so bili podlaga za sporne obračune obresti. Toda nobenega izmed predloženih računov ni izdala tožeča stranka. Kot izdajatelj je na računih naveden S. d.o.o. ali pa So. Na teh računih je na koncu zapisano ob številki žiro računa ime A. d.o.o. oz. na računu št. 1800036 (priloga A 104) ime "Ž. Metalurški inženiring". Čim je tožena stranka ugovarjala, da ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, je bilo na tožeči stranki dokazno breme o nasprotnem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je postopek nadaljevalo po določilih doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe razveljavilo Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 5 Ig 953/95 z dne 3.7.1995 in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 8.815.357,80 SIT. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, češ da je tožeča stranka dokazala obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Res je tožeča stranka predložila račune, ki so bili podlaga za sporne obračune obresti. Toda nobenega izmed predloženih računov ni izdala tožeča stranka. Kot izdajatelj je na računih naveden S. d.o.o., ali pa So. Na teh računih je na koncu zapisano ob številki žiro računa ime A. d.o.o. oz. na računu št. 1800036 (priloga A 104) ime "Ž. Metalurški inženiring". Predloženi računi, na podlagi katerih so bili napravljeni sporni obračuni zamudnih obresti, tako ne kažejo na obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, temveč ravno obratno, iz njih sledi, da tožeča stranka ni bila upnica tožene stranke. Zato tudi ne more uspeti z zahtevkom za plačilo zamudnih obresti, ki so akcesorne glavni terjatvi. S tem v zvezi ni odveč opozoriti, da je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka pravna naslednica bivših TOZD-ov, na katere se računi glasijo. Ni pa trdila ničesar v zvezi z morebitnim pravnim nasledstvom glede terjatev po računih, ki naj bi jih izdal SOZD Slovenske železarne, Železarna Jesenice v letu 1993. Tudi dopisa z dne 11.5.1994 ni podpisala tožeča stranka, temveč je na njem žig S d.o.o.. Že zato ne more pomeniti podlage za nastanek kakršnihkoli obveznosti v razmerju med pravdnima strankama. Prvostopenjsko sodišče ima zato prav, ko ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala pravne podlage svojega zahtevka. Čim je tožena stranka ugovarjala, da ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, je bilo na tožeči stranki dokazno breme o nasprotnem. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.