Jedro

Skaženost sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca medicinske stroke, vendar pa je pravno pomembno tudi, za kakšne spremembe v zunanjosti človeka gre, koliko so opazne za povprečnega človeka, na katerem delu telesa se spremembe nahajajo, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca, kakšne reakcije povzročajo spremembe v zunanjosti oškodovanca pri drugih ljudeh. Subjektivni kriterij pa je vpliv vseh objektivno opisanih elementov na oškodovančevo psihično ravnovesje in počutje nasploh, upoštevati pa jih je treba do razumne meje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v točki I izreka tako, da se delno ugodi tožbenemu zahtevku in je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 9.190,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2012 dalje do plačila, - v točki II izreka tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.314,74 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka je dolžna tožniku povrniti pritožbene pravdne stroške v višini 891,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati (še) znesek 27.763,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.2011 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, upoštevaje dodatni 20 % soprispevek. Meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi nejasni, ker ni razvidno ali je sodišče upoštevalo smiselni ugovor vzročne zveze glede posameznih poškodb – ali je tožnik utrpel tudi zlom sklepne ponvice levega kolka ali ne. Razlogi sodišča prve stopnje v točkah 19, 20, 44 in 45 si nasprotujejo. Ob upoštevanju višine prisojene odškodnine pa bi bilo zaključiti, da je sodišče poleg 40 % soprispevka tožnika, upoštevalo tudi, da tožnik ni utrpel poškodbe sklepne ponvice levega kolka. To nasprotje je podano tudi glede zaključkov v zvezi z zlomom glave stegnenice desnega kolka in zlomom trnastih nastavkov vretenc, kar se kaže ob primerjavi točk 21, 26 in 27 obrazložitve. Sodišče v točki 26 ugotavlja, da je izvedenec ugotovil, da bi tožnik lahko utrpel tudi druge poškodbe, če bi bil privezan, pri čemer je ostalo dejansko stanje v tem obsegu nepopolno ugotovljeno, saj je tožnik prav v zvezi s tem vprašanjem dvakrat predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, pri čemer pa predlogu sodišče ni ugodilo. Tudi sicer je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in tožniku presodilo prenizko odškodnino, tudi upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih. V zvezi z odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče ni povzelo odločilne ugotovitve izvedenca, da je bil celokupni učinek poškodb tak, da se ga opredeli kot politravmo, kar pomeni, da je bil prizadet celotni organizem tožnika in so bili najprej nujni ukrepi za stabilizacijo stanja v enoti intenzivne terapije. Sodišče tudi ni povzelo ugotovitve, da je bil tožnik najprej v enoti intenzivne terapije, kar je zelo huda nevšečnost. Sodišče enkrat navaja, da je tožnik utrpel pok glave desne stegnenice, drugič pa, da je utrpel izpah desnega kolka z zlomom glave desne stegnenice. Bistvena razlika je, ali je kost le počena ali zlomljena. Podobno nedosleden je bil tudi izvedenec, sicer pa iz izvedenskega mnenja sledi, da se je del glave odlomil, kar pomeni, da je šlo za zlom in ne zgolj za pok. Tudi upoštevaje ostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da bi pravična odškodnina znašala 10.000,00 EUR. Takšen zaključek je tudi v nasprotju s sodno prakso. Oškodovancem se v primeru politravm prisojajo odškodnine okoli 40.000,00 EUR ali več. Pritožba nato izpostavi odločbi VS 002027 in VS 002497. Poudarja, da je bil v času prometne nezgode star zgolj 29 let. Prenizko je dosojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je ocenilo, da znaša celotna pravična odškodnina iz tega naslova 9.000,00 EUR, tožnik pa meni, da bi bila pravična odškodnina v višini 17.000,00 EUR. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da se tožnik ni ukvarjal s tekom in košarko, za takšen zaključek ni navedlo nobenega razloga. Iz sodbe ni razvidno, ali je ob presoji upoštevalo, da je bil tožnik star le 29 let in da bo moral z ugotovljenimi posledicami živeti še vsaj nadaljnjih 40 let. Sklicuje se na sodno prakso v podobnih primerih – kot zgoraj navedeno in še na sodbe VS RS II Ips 576/2004, II Ips 827/2007 in II Ips 485/2000. V zvezi s skaženostjo je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Brazgotine kot so bile ugotovljene v konkretnem primeru, zagotovo predstavljajo objektivni pogoj skaženosti in bi bilo ne priznanje odškodnine ob tovrstnih brazgotinah v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Tožnik pa trpi tudi duševne bolečine in je temu nasproten zaključek sodišča prve stopnje napačen. Tožniku je bilo nerodno med izpraševanjem, sodišče bi lahko opazilo, da teže izpoveduje o svojih čustvih, sicer pa je jasno opisal brazgotine in tudi povedal, da se zaradi njih počuti slabo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja, da mora pritožbeno sodišče pri odločanju upoštevati, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je pridobil izvedenec sam.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik se je telesno poškodoval v prometni nesreči dne 2.10.2010. Sodišče prve stopnje je ugotovilo njegov soprispevek k nastali škodi v višini 40 % (prvi odstavek 171. člena v zvezi s tretjim odstavkom 153. člena Obligacijskega zakonika – OZ)(1), čemur pritožnik v pritožbi ne nasprotuje.

6. V nesreči je utrpel zlom sklepne ponvice levega kolka, poko glave desne stegnenice z izpahom, zlom trnastih izrastkov petega do osmega prsnega vretenca, zlom desne ključnice, udarnino pljuč, udarnine in odrgnine po glavi, prsnem košu in trebuhu ter spodnjih udih. Izvedenec in s tem sodišče (ki je njegovo mnenje povzelo), sta upoštevala, da se je ob izpahu desnega kolka del glave stegnenice odlomil (prvi odstavek stran 9 izvedenskega mnenja), pri čemer za odmero odškodnine ni bistveno ali izvedenec in sodišče to imenujeta poka ali zlom. Iz naslova škode je toženka tožniku, ob upoštevanju 60 % tožnikovega soprispevka, že izplačala 13.444,20 EUR.(2)

7. Tožnik meni, da bi bil ob upoštevanju 100 % temelja upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 27.000,00 EUR, iz naslova strahu do odškodnine v višini 2.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 17.000,00 EUR, upravičen pa je tudi do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 2.500,00 EUR, skupaj do odškodnine iz naslova nematerialne škode 49.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje mu odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni priznalo, ob upoštevanju 100 % temelja pa menilo, da je pravična odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000,00 EUR, iz naslova strahu 2.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9.000,00 EUR, skupaj 21.000,00 EUR, z materialno škodo (ki ni predmet pritožbe) 195,00 EUR in 664,00 EUR, pa 21.859,00 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega 40 % soprispevka, bi mu tako šlo 13.115,40 EUR. Ker pa mu je zavarovalnica že izplačala 13.444,20 EUR, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, odškodnina pa tudi delno odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.

9. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo odločitev o upoštevanju (vse) medicinske dokumentacije, tudi tiste, ki jo je pridobil izvedenec sam (točka 4 obrazložitve). Kršitev je sodišče prve stopnje ustrezno saniralo (drugi odstavek 252. člena v zvezi s 7. členom ZPP). Sicer pa je tožnik sam že v tožbi predlagal vpogled v (vso) medicinsko dokumentacijo, toženka pa v odgovoru na predlog vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnika o zdravljenju v UKC ... in v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu ...(3).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tožnikov soprispevek k nastali škodi oziroma k nastanku škodnega dogodka v višini 40 %. Glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke povzete v točkah 19-25 obrazložitve(4), je upravičeno ocenilo, da je tožnik vsekakor prispeval k intenziteti svojih poškodb s tem, da v vozilu ni bil privezan z varnostnim pasom in sicer v višini 20 %.(5) Sicer pa je pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje upoštevalo vse poškodbe kot jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke in kot jih je pri odmeri odškodnine upoštevala tudi toženka sama (glej strokovno mnenje, priloga B3) in v zvezi s tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. Po ugotovitvah cenzorja same toženke, je tožnik utrpel hude poškodbe, po navedbah izvedenca postavljenega v tem postopku, pa, da je bil celotni učinek poškodb tak, da ga je opredeliti kot politravmo (česar sicer sodišče prve stopnje ni izrecno povzelo). Nujno medicinsko pomoč je dobil na mestu nesreče, prestal je transport z rešilnim avtomobilom, pregled in intubacijo v reanimacijskem prostoru, v splošni anesteziji mu je bil naravnan izpahnjeni kolk, RTG slikan je bil 26 krat, opravil je CT preiskavo glave, hrbtenice in prsnega koša, dvakrat ultrazvočno preiskavo, tomografijo, dvakrat je bil operiran v splošni anasteziji, pet dni je dobival infuzije tekočin z antibiotiki, analgetiki, pomirjevali, v nadaljevanju je v času hospitalizacije analgetike dobival intravensko in v obliki tablet, analgetike je občasno jemal ves čas zdravljenja; 23 dni je bil hospitaliziran po nezgodi, nato 11 dni v URI ..., nato še pet dni na kirurškem oddelku na travmatologiji, zaradi ponovne operacije in zapleta v zvezi z zdravljenjem ključnice; približno 4 tedne je uporabljal invalidski voziček, bergle pa nadaljnji mesec dni; fizioterapijo je izvajal še 15 krat v URI ..., nato pa še ambulantno in doma; 27 krat je bil na pregledu pri osebnem zdravniku, 17 krat pa pri specialistu. Zdravljenje je bilo zaključeno 4.6.2012. Tožnik je zelo hude bolečine trpel do operativnega posega na medenici in ključnici (ki je bil opravljen 7.10.2010) ter pet oziroma dva oziroma en dan po izvedenih operacijah, trajne hude bolečine je trpel nadaljnje tri dni po prvi operaciji in nadaljnja dva dni po drugi operaciji, trajne srednje hude bolečine, kumulativno 14 dni, trajne lahke bolečine nadaljnje tri tedne po prvi operaciji in tri tedne po drugi operaciji, občasne lahke bolečine pa še ves čas do zaključenega zdravljenja. Po končanem zdravljenju lahko trpi občasne bolečine lahke intenzitete ob večjih fizičnih naporih in daljši oziroma napornejši hoji, pri nekaterih aktivnostih, pri delu in pri rekreaciji, pa ga zaboli pri nekontroliranem obratu na desni nogi in pri obremenitvi desne rame v smislu potiska z desno roko. Sodišče prve stopnje mu je iz tega naslova odmerilo odškodnino (ob 100 % temelju) v višini 10.000,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prenizka odškodnina, glede na opisane nevšečnosti, bolečine in dolgotrajnost zdravljenja. Tako odmerjena odškodnina tudi ni skladna z odškodninami prisojenimi v podobnih primerih, kar je razvidno že iz k pritožbi priloženih odločb. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravično odmerjena odškodnina iz tega naslova, odškodnina v višini 20.000,00 EUR (179. člen, 182. člen OZ).

12. Zaradi posledic poškodb tožnik s povečanimi napori izvaja fizična dela krajši čas, daljši čas pa jih ne zmore, kakor tudi dela, ki zahtevajo potisk z desno roko, ker ga pri tem zaboli desna ključnica. Izvedenec je potrdil njegovo trditev, da mora pri izvajanju napornejših del ta občasno prekinjati. Odsvetovane so mu športne aktivnosti z žogo, tek, daljša in napornejša hoja, zaradi poškodbe obeh kolkov, saj lahko pri povečanih obremenitvah pričakuje razvoj zgodnje posttravmatske artroze. Plava lahko žabo, kravla ne more. Zaradi navedenih omejitev ima težave pri opravljanju svojega dela v podjetju ..., kjer mora med drugim premikati sode s tabletami, pa tudi pri vsakodnevni hoji po stopnicah (stanuje v četrtem nadstropju brez dvigala). Popolnoma je moral opustiti igranje nogometa, ki ga je rekreativno igral nekajkrat na teden. Pri običajnih gospodinjskih in lažjih gospodarskih opravilih, pa ni omejen. Sodišče prve stopnje ni dvomilo, da zaradi navedenih omejitev tožnik tudi duševno trpi in mu je iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 9.000,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča nekoliko prenizka odškodnina. Upoštevati je potrebno, da gre za vsakodnevne omejitve oziroma povečane napore pri opravljanju dela v službi, pri hoji po stopnicah, da so mu bile odsvetovane številne športne aktivnosti, da je moral popolnoma opustiti igranje nogometa, s čimer se je redno ukvarjal in tako trpi tudi njegovo družabno življenje, pri čemer gre za mladega človeka, ob nesreči starega 29 let, ki bo navedene omejitve trpel še veliko let. Pritožbeno sodišče meni, da je pravična odškodnina iz tega naslova, odškodnina v višini 15.000,00 EUR (179., 182. člen OZ).

13. Pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, je pomemben objektivni kriterij (obstoj skaženosti) in subjektivno doživljanje objektivnih sprememb v zunanjosti oškodovanca. Skaženost sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca medicinske stroke, vendar pa je pravno pomembno tudi, za kakšne spremembe v zunanjosti človeka gre, koliko so opazne za povprečnega človeka, na katerem delu telesa se spremembe nahajajo, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca, kakšne reakcije povzročajo spremembe v zunanjosti oškodovanca pri drugih ljudeh. Subjektivni kriterij pa je vpliv vseh objektivno opisanih elementov na oškodovančevo psihično ravnovesje in počutje nasploh, upoštevati pa jih je treba do razumne meje.(6) V konkretnem primeru so tožniku po posegih ostale brazgotine: 12 cm dolga brazgotina pod desno ključnico, pet centimetrov dolga brazgotina nad desno črevnico, na levi strani boka okoli 25 cm dolga brazgotina, širine 2 do 3 mm. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so brazgotine, razen tiste pod ključnico, ves čas pokrite s perilom ali (poleti in ob obiskih bazena) s kopalkami, in kaj drugega pritožba ne izkaže, ter pri drugih ljudeh ne morejo povzročiti nobene reakcije. Brazgotina pod ključnico je po ugotovitvah sodišča prve stopnje komaj vidna, česar pritožba ne izpodbija, in večino časa skrita pod oblačili. Gre torej za okoliščine, ki že po objektivni plati ne izpolnjujejo pogoja za določitev odškodnine iz tega naslova. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ugotovilo, da tudi iz tožnikove izpovedi ni razbrati, da bi tožnik zaradi teh brazgotin ali reakcij tretjih oseb nanje, bil prizadet do te mere, da bi mu šla odškodnina iz tega naslova (179. člen OZ).

14. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi odškodnino iz naslova prestanega strahu v višini 2.000,00 EUR (od zahtevanih 2.500,00 EUR). Tožnik to odmero sprejema in se ne pritožuje.

15. Novo odmerjena odškodnina iz naslova nematerialne škode sedaj znaša skupaj 37.000,00 EUR, kar je tudi skupno po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera in je skladna tudi z odškodninami prisojenimi v primerljivih primerih (179., 182. člen OZ). Celotna odškodnina z materialno škodo 195,00 EUR in 664,00 EUR, znaša 37.859,00 EUR, upoštevajoč tožnikov 40 % soprispevek pa 22.715,40 EUR. Po neprerekanih trditvah toženke, mu je ta dne 27.9.2012 že izplačala odškodnino (iz obeh naslovov) v višini 13.444,20 EUR, valorizirano na dan izdaje sodbe 9.12.2015(7), 13.524,87 EUR(8) Toženka je tako dolžna tožniku plačati še 9.190,53 EUR odškodnine.

16. Tožnik je odškodninski zahtevek pri toženki vložil dne 27.6.2011. Na podlagi določbe prvega odstavka 943. člena OZ zahteva zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od 12.7.2011 dalje. Toženka se sklicuje na določbo drugega odstavka tega člena in meni, da zakonske zamudne obresti lahko tečejo od 27.9.2012 dalje, saj je šele z dnem 11.9.2012 (prejem izvedenskega mnenja zdravnika cenzorja) razpolagala z vso potrebno dokumentacijo, ki ji je šele omogočila ugotovitev obstoja in zneska njene obveznosti. Tožnik tovrstnim konkretnim trditvam (6. točka odgovora na tožbo) ni nasprotoval, menil je le, da so navedbe toženke, da je potrebovala pomoč cenzorja le izgovor, saj ima sama dovolj strokovnjakov, da bi lahko ocenili škodo in izplačali vsaj nesporni del (list. št. 33).

17. 943. člen OZ določa, da če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica plačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal (prvi odstavek); če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (drugi odstavek). V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tem, da je toženka že ob vložitvi zahtevka z dne 27.6.2011 razpolagala z vso potrebno dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti. Glede na obsežne poškodbe in potek zdravljenja, je za takšno oceno nedvomno potrebovala pomoč strokovne osebe, ki je upravičeno, in s čimer se je tožnik tudi strinjal, tožnika tudi pregledala. Upoštevaje, da je tožnik po ponovni operaciji ključnice dne 3.7.2012 vložil dopolnitev odškodninskega zahtevka (priloga B9), da je bil nato dne 7.8.2012 pregledan, izvedensko mnenje pa izdelano 8.9.2012 (priloga B3), je pritrditi toženki, da je šele s prejemom tega mnenja (11.9.2012) zbrala dovolj dokazov za ugotavljanje obstoja in višine njene obveznosti. Tako je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, prišla v zamudo po poteku 14-dnevnega roka (od 11.9.2012), to pa je z dnem 26.9.2012 (in ne šele z dnem 27.9.2012). Glede sklicevanja tožnika na obveznost toženke izplačati mu predujem, pa pritožbeno sodišče še navaja, da je zavarovalnica dolžna izplačati le nesporni del terjatve, pri čemer ni niti zatrdil, da je bil pred 26.9.2012 med strankama del odškodnine nesporen, niti da je izplačilo predujma od toženke sploh zahteval (tretji odstavek 943. člena OZ).

18. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku v obsegu kot je razvidno iz izreka sodbe (358. člen ZPP), v preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je moralo poseči tudi v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Glede na to, da je tožnik že v prvi pripravljalni vlogi znižal tožbeni zahtevek in se je v nadaljevanju ves postopek vodil v zvezi z znižanim zahtevkom, je pritožbeno sodišče pravdne stroške odmerilo od vrednosti spora 27.763,80 EUR. Tožnik je tako po temelju uspel s 60 %, po višini pa s 33 %, skupaj s 46,5 % oziroma 47 %, toženka pa s 53 %. Tožniku gre 739,50 EUR nagrade za posel po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT)(9), 271,15 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT(10), 591,60 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT in 20,00 EUR iz naslova pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, skupaj 1.622,25 EUR, z 22 % DDV (356,90 EUR) pa 1.979,15 EUR. Toženka je dolžna tožniku povrniti tudi plačano takso v znesku 1.317,00 EUR in 800,00 EUR (do dokončanja sodnega postopka) plačane izvedenine, skupaj 3.096,15 EUR. Ker pa je bil tožnikov uspeh 47 %, mu pripada 1.455,19 EUR. Toženkini stroški (kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje) znašajo 265,00 EUR, ob 53 % uspehu pa 140,45 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna toženka tožniku povrniti 1.314,74 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti tudi pritožbene pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo od zneska s katerim je uspel, torej od zneska 9.190,53 EUR. Tožniku gre po tar. št. 3210 ZOdvT nagrada za postopek v višini 504,00 EUR, z 22 % DDV (110,88 EUR) pa 614,88 EUR. Od označene sporne vrednosti 22.211,00 EUR, je tožnik plačal tudi sodno takso v višini 675,00 EUR. S pritožbo je uspel z zneskom 9.190,53 EUR, kar je 41,38 % oziroma 41 %. Toženka mu je tako dolžna povrniti 41 % plačane takse, to je 276,75 EUR. Skupaj mu je tako dolžna povrniti 891,63 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, prav tako v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): V višini 20 %, ker ni bil pripet z varnostnim pasom in v višini 20 %, ker je prepustil vozilo v upravljanje očitno močno vinjenemu vozniku in tudi pristal na vožnjo z njim.

Op. št. (2): Ob upoštevanju 100 % temelja iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 11.600,00 EUR, iz naslova strahu 1.200,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9.350,00 EUR in iz naslova materialne škode 257,00 EUR, skupaj 22.407,00 EUR.

Op. št. (3): Ta dokazni predlog je umaknila šele po izdelavi izvedenskega mnenja.

Op. št. (4): Da bi bila ob uporabi varnostnega pasu manjša verjetnost, da bi tožnik utrpel izpah desnega kolka in zlom kolčne ponvice levega kolka, manjša bi bila tudi verjetnost zloma trnastih izrastkov petega do osmega prsnega vretenca, bi pa z večjo verjetnostno utrpel poškodbo višje ležečih vretenc prsne in vratne hrbtenice ...

Op. št. (5): K škodnemu dogodku pa je prispeval tudi s tem, da je močno vinjenemu vozniku izročil ključe vozila in mu prepustil vožnjo, sam pa prisedel kot sopotnik, in sicer v višini nadaljnjih 20 %.

Op. št. (6): Poročilo VS SRS št. I/72; odločba VS RS II Ips 418/99. Op. št. (7): Za pravilno uporabo materialnega prava je treba plačani znesek valorizirati: z matematično operacijo je treba preračunati, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom že prenehala.

Op. št. (8): Gre za izračun Statističnega urada RS, opravljen upoštevaje gibanje indeksov cen od dneva izplačila do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (9): Izdatki oškodovanca, ki se je pred pravdo obrnil na zavarovalnico zaradi povračila škode, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka (151. člen ZPP).

Op. št. (10): Po tar. št. 2200 nagrada za posel po oceni pritožbenega sodišča (ki je skladna z oceno tožnika), znaša 1,5 nagrade (12. člen ZOdvT). Po določbi tretjega odstavka opombe tretjega dela tarife, je potrebno polovico te nagrade všteti v nagrado za kasnejši postopek. Tožniku bi šlo po tar. št. 3100 ZOdvT 640,90 EUR nagrade za postopek, ob vštetju polovice nagrade za posel (369,75 EUR) pa 271,15 EUR.