Jedro

Načela največje koristi otrok ni mogoče presojati brez upoštevanja mnenja otroka, ki je dovolj star in zrel, da lahko uresničuje svojo pravico do izjave o tem, ali želi imeti stike z drugim staršem ali ne.

Psihoterapija temelji na prostovoljnosti in motiviranosti udeležencev. Od izpolnjenosti obeh je odvisna njena uspešnost. Preden sodišče po predlogu sodnega izvedenca odredi psihoterapijo, bi se moralo opredeliti, kdo potrebuje terapijo, ali bi bila potrebna individualna psihoterapija ali partnerska/starševska ali družinska psihoterapija, ali pa je primernejše družinsko svetovanje in kolikšna je verjetnost za uspeh terapije oziroma svetovanja glede na konkretno stanje. Predvsem se mora sodišče najprej opredeliti, ali za terapijo oziroma svetovanje obstaja motiviranost tistega, ki naj bi se terapiji oziroma svetovanju podvrgel.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo s katero je udeleženca, ki sta starša mld. A. A., roj. 2006 in mld. B. B., roj. 2009, napotilo v psihoterapevtsko obravnavo in pri tem priporočilo Kliniko za psihiatrijo in psihoterapijo. Udeležencema je naložilo, da se z izbiro ustrezne inštitucije, kjer bosta opravljala psihoterapevtsko obravnavo, obrneta na pristojni centa za socialno delo (v nadaljevanju CSD), v roku 15 dni sodišču predložita dokaz, da sta se obrnila nanj, izbrala ustrezno institucijo in se vključila v obravnavo, nato pa sta dolžna vsaka dva meseca sodišču posredovati dokazilo o tem, da izbrani program redno obiskujeta. Odločilo je še, da se jima za primer kršitve obveznosti naložene z začasno odredbo, izreče denarna kazen v znesku po 500,00 EUR.

2. Predlagateljica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da za izdano začasno odredbo ni pravne podlage ne v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne v Družinskem zakoniku (DZ). Navaja, da v civilnih postopkih nikogar ni mogoče pod grožnjo denarne kazni prisiliti v psihoterapijo oziroma zdravljenje, saj bi to pomenilo nedopusten poseg sodišča v posameznikovo ustavno pravico do nedotakljivosti človekovega telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, ki jih varuje 35. člen Ustave RS. Izpodbijani sklep zato nedopustno posega v njene pravice iz 35. člena Ustave ter v pravico iz 51. člena Ustave, ki v tretjem odstavku izrecno določa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Družinski zakonik ne predvideva izdaje začasne odredbe, s katero bi sodišče staršema proti njuni volji v postopku spremembe stikov določilo psihoterapevtsko obravnavo. Navaja, da je sodišče seznanjeno z okoliščino, da so terapije pri Kliniki za psihiatrijo in psihoterapijo, ki jo reklamira v svojem sklepu, plačljive. Plačevanje psihoterapij, ki naj bi jih predlagateljica obiskovala skupaj z nasprotnim udeležencem, bi ogrozilo preživljanje obeh mladoletnih otrok, saj je brezposelna in otroka preživlja z otroškimi dodatkom, nadomestilom preživnine iz preživninskega sklada ter s socialno pomočjo. Ti prihodki pa ne zadoščajo še za plačilo psihoterapij niti niso predvideni za ta namen. Navaja še, da sta otroka pri pristojnem CSD podala svoje mnenje, ki ga je sodišče že ustrezno upoštevalo v izdanem sklepu o začasni odredbi z dne 7. 12. 2020. Strinja se z izraženo voljo obeh otrok, prav tako z mnenjem CSD, da bi bilo v nasprotju s koristjo obeh otrok, če bi se njuno stališče o stikih spreminjalo na silo oziroma s pritiski. Voljo otrok je potrebno upoštevati, saj sta zmožna samostojno razmišljati in odločati o sebi. Sodišče z izpodbijanim sklepom zavlačuje postopek spremembe stikov, saj iz mnenja CSD izhaja, da je potrebno slišati in upoštevati glas in voljo obeh otrok ter njuno agonijo s posrednim in neposrednim sodelovanjem v dolgotrajnih sodnih postopkih zaključiti. Sprašuje se, kako naj bi otroka spodbudila k stikom, če jima že sam pogovor o tem povzroča hudo travmo. S prisilno napotitvijo predlagateljice na psihoterapijo, v kateri naj bi predelovala travmatične izkušnje iz partnerskega odnosa zaradi nasilja nasprotnega udeleženca nad njo ob prisotnosti mladoletnih otrok, bi prišlo le do nove retravmatizacije predlagateljice in posredno obeh otrok. Opozarja, da bi moralo sodišče mld. A. A., ki je star 16 let, vročiti izpodbijani sklep, saj ima po šestem odstavku 96. člena Zakona o nepravdnem postopku ZNP-1 pravico vložiti pritožbo, zato uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka. Zaključuje, da pisanja nasprotnega udeleženca dokazujejo, da dvostranski dialog sploh ni možen in da je zato prepričana v popoln neuspeh psihoterapevtskega procesa.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor nasprotnemu udeležencu, ki pa odgovora nanjo ni podal. 4. Pritožbeno sodišče pritrjuje predlagateljičini pritožbeni navedbi, da so v obravnavni zadevi izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka 96. člena ZNP-1, po katerem bi morala biti izpodbijana odločba vročena tudi mld. A. A. Glede na razveljavitev izpodbijanega sklepa in okoliščino, da je v zadevi za 4. 5. 2023 razpisan narok, pritožbeno sodišče ni dopolnjevalo postopka z omenjenim procesnim dejanjem.

5. Pritožba je utemeljena.

**Povzetek dosedanjih sodnih postopko**v

6. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih za izdajo izpodbijane začasne odredbe povzelo dogajanje v dolgoletnih sodnih postopkih, ki potekajo med udeležencema glede določitve stikov mladoletnih otrok z nasprotnim udeležencev. Stiki mld. A. A. z nasprotnim udeležencem so bili določeni s sodno poravnavo z dne 16. 3. 2007, stiki B. B. z nasprotnim udeležencem pa s sodno poravnavo z dne 14. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je predlagateljica še isti mesec, v katerem je bila sklenjena omenjena sodna poravnava, sprožila nov postopek ureditve stikov, ki se je zaključil s sklepom (sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2332/2016 z dne 8. 12. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani N 85/2015 z dne 29. 12. 2015), s katerim so bili stiki obeh otrok z nasprotnim udeležencem določeni tako, da potekajo vsako sredo od 15. do 17. ure pod nadzorom CSD. V tem postopku je predlagateljica predlagala izdajo nove odločbe o določitvi stikov, in sicer tako, da stiki potekajo zgolj pisno. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da predlagateljica kot razlog za več kot desetletno nezmožnost vzpostavitve stikov otrok z nasprotnim udeležencem poudarja zavračanje stikov s strani otrok, v vseh doslej izvedenih družinskih postopkih pa je bilo ugotovljeno, da je odgovornost za to na predlagateljičini strani, ki je bila zaradi onemogočanja stikov tudi v kazenskih postopkih že pravnomočno obsojena za več kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe.1 V omenjenih družinskih postopkih je bilo namreč ugotovljeno, da je odpor otrok do stikov z očetom posledica predlagateljičinega sistematičnega in kvarnega vplivanje na njuno predstavo o očetu. Tako je bilo s pomočjo več sodnih izvedencev klinične psihološke stroke ugotovljeno, da gre pri otrocih za največjo možno stopnjo odtujitve.2 V kazenskem postopku pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je predlagateljica zlonamerno onemogočila uresničitev izvršljivih odločb o določitvi stikov glede obeh otrok, in sicer tako, da je stike namenoma onemogočila in otrok ni pripeljala na kraje, ki so bili določeni v izvršljivih odločbah.3 Iz omenjenih odločb v postopku zaradi izdaje nove odločbe o stikih (sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2332/2016) izhaja ugotovitev, da izražena volja obeh otrok do odklanjanja stikov z nasprotnim udeležencem ni bila pristna, saj se mld. A. A. glede na svojo starost in čustveno zrelost še ni bil sposoben sam opredeljevati o vprašanjih, ki so bistvena za njegovo odraščanje, mlajša B. B. pa je sledila občutkom ter verbalni in neverbalni komunikaciji svojega brata, s katerim sta medsebojno zelo navezana. Kot je takrat navedla sodna izvedenka C. C., otroka glede stikov nimata mnenja in v celoti povzemata samo mnenje matere. Navedena ugotovitev je bila podlaga zaključku v omenjenem postopku, da zaradi nepristnosti volje otrok, ki sta zmanipulirana s strani matere, njunega mnenja ni mogoče upoštevati. Prav to je bila tista razlikovalna okoliščina, ki je v takrat presojani družinski situaciji narekovala drugačno odločitev od nekaterih izpostavljenih odločb Evropskega sodišča za človekove pravice in odločitve Ustavnega sodišča RS UP-383/114, ki poudarjajo pomembnost upoštevanja volje otrok, ki so zadosti zreli in jo sposobni izraziti, o bistvenih okoliščinah, ki se nanašajo na njihovo varstvo in vzgojo. Ugotovljeno je bilo še, da bi morala psihoterapevtsko pomoč poiskati tudi oba starša, da bi stiki lahko stekli, hkrati pa, da predlagateljica odklanja vsakršno psihoterapevtsko obravnavo.

7. V obravnavani zadevi je CSD po pogovoru z otrokoma udeležencev 18. 8. 2020 podal mnenje, na podlagi katerega je prvostopenjsko sodišče 7. 12. 2020 izdalo začasno odredbo, s katero je stike obeh otrok z nasprotnim udeležencem začasno ukinilo.5 V navedenem mnenju je CSD mdr. navedel, da so odklonilnost, negativna podoba, sovražen odnos in zakoreninjeno prepričanje obeh otrok do nasprotnega udeleženca več kot očitno postali njuna trdna psihološka realnost, ki se je skozi leta odtujevanja s strani matere, leta trajanja sodnih postopkov in nezmožnosti vzpostavitve stikov z nasprotnim udeležencem, niti preko določitve nadzorovanih stikov, niti preko sklepa in navodila sodišča o obveznem obiskovanju psihološke posvetovalnice, samo še poglobila, povsem utrdila in tako postala njuno trdno stališče in volja. CSD je v mnenju še navedel, da je glas in voljo obeh otrok potrebno slišati in upoštevati ter tudi na ta način njuno agonijo s posrednim in neposrednim sodelovanjem v dolgotrajnih sodnih postopkih zaključiti. Otroka sta v obdobju zgodnje adolescence, kar pomeni, da sta razvojno gledano že delno zmožno samostojno razmišljati in se odločati o sebi. Več kot jasno sta izrazila svoje trdno zgrajeno mnenje in voljo, da stikov z nasprotnim udeležencem enostavno ne želita in da si ne želita več sodelovati v takšnih in drugačnih uradnih postopkih. CSD je v mnenju še navedel, da je mnenje otrok v tem utrjeno, kar pa ne pomeni, da bo tako ostalo za vedno. Morda se v njiju, ko bosta odrasla in ko bosta vstopala v bližnje odnose (s partnerjem, v lastni izkušnji starševstva) prebudi želja po obuditvi stika z očetom. Obstaja velika verjetnost, da se bodo takrat njune boleče, nerazrešene, potlačene in nezavedne vsebine, povezane z bolečino nerazrešenega partnerskega konflikta njunih staršev, ki sta travmatičnost njunega odnosa prenesla na svoje otroke, zagotovo odpirale in zahtevale odgovore. V sedanjem obdobju, ko sta otroka še močno odvisna od skrbi matere in je to odnos, ki ga očitno močno čuvata, pa žal pri obeh otrocih ni prepoznati motivacije in pripravljenosti za spremembo negativnih mnenj, stališč in prepričanj do očeta.

8. Pritožbeno sodišče opozarja še na že omenjeno sodbo kazenskega sodišča (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 000/2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 000/2011), s katero je bila predlagateljici izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, v kateri se ji je določila enotna kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi štirih let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da mora omogočiti uresničitev izvršljivih odločb Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi z določitvijo stikov. Hkrati je bilo predlagateljici določeno varstveno nadzorstvo z navodilom obiskovanja psihološke posvetovalnice. Iz sodbe II Kr 000/2011 z dne 24. 5. 2019 pa izhaja, da je Center za psihološko svetovanje, kamor je bila napotena predlagateljica v okviru izvrševanja omenjenega navodila, podal mnenje, da ne vidijo nobenega smisla v izvajanju navodila iz sodbe, saj za kakršnekoli rezultate ni dovolj, da nekdo sodeluje v smislu, da prihaja v dogovorjenih terminih, temveč, da je tudi v resnici pripravljen in motiviran za spremembe stališč in ravnanj. Za predlagateljico je bilo ugotovljeno, da ne čuti potrebe po spremembi svojega doživljanja in vedenja in je zatrjevala, da kakršnakoli sprememba ni možna. Omenjeni center predlagateljice kljub poskusu motivacije ni uspel vključiti v svetovanje. Predlagateljica je tudi jasno povedala, da bi na svetovanje hodila le zaradi sodišča. Psihoterapevtka, pri kateri naj bi se predlagateljica vključila v svetovanje in delavec centra za socialno delo, ki je spremljal izvajanje navodila kazenskega sodišča, sta zato zaključila, da svetovalni proces pri predlagateljici ni smiseln.

**Odločitev o pritožbi zoper začasno odredbo**

9. Začasna odredba je eden od ukrepov za varstvo koristi otroka (159. člen Družinskega zakonika, DZ6). Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen (prvi odstavek 157. člena DZ). Otrok pa je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ). V obravnavani zadevi, kot tudi v drugih predhodnih, v tej odločbi povzetih postopkih, je bilo kot nedvomno potrjeno, da oba otroka udeležencev tega postopka zaradi neizvrševanja stikov trpita ali pa je vsaj zelo verjetno, da bosta utrpela škodo. Postavlja pa se vprašanje ali je izbrani ukrep, z v njem vsebovano odredbo o napotitvi staršev v psihoterapevtsko obravnavo, ustrezen in ali je z njim upoštevano načelo največje otrokove koristi.

10. Predlagateljica v pritožbi navaja, da nikogar ni mogoče pod grožnjo denarne kazni prisiliti v psihoterapijo oziroma zdravljenje, saj bi to pomenilo nedopusten poseg sodišča v posameznikovo ustavno pravico do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, ki jo varuje 35. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navedla je še, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom poseglo v njeno pravico iz 51. člena Ustave RS, ki v tretjem odstavku izrecno določa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.

11. Psihoterapija je zdravljenje, in sicer zdravljenje duševnih motenj in bolezni s psihološkimi sredstvi.7 V sedmi alineji 5. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP)8 je kot ena od pacientovih pravic navedena pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju. Odreditev psihoterapevtske obravnave s sodno odločbo nedvomno predstavlja poseg, ki je v nasprotju s pravico do spoštovanja posameznikove svobode odločanja (o sebi) oziroma gre za omejitev njegove svobode odločanja o lastnih zadevah.9 Takšna omejitev je dopustna le, če je potrebna za zavarovanje pomembnejših koristi. Iz 54. člena Ustave, ki določa starševske pravice in dolžnosti, izhaja, da jih morajo starši izvrševati v korist otroka. Po prvem odstavku 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb, človekove pravice in temeljne svoboščine pa uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Navedene ustavne določbe je treba razlagati v povezavi z „načelom največje koristi otroka“, po katerem je temelj varstva otroka njegova korist in ki zahteva, da je v vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokova korist.10 Zavarovanje otrokeve koristi bi zato lahko legitimiralo tudi poseg, ki ga je z izpodbijanim sklepom odredilo sodišče. 12. V obravnavani zadevi odrejeni poseg kot legitimen cilj zasleduje ponovno vzpostavitev stikov obeh otrok z nasprotnim udeležencem. Sodišče prve stopnje pa pri njegovi odreditvi ni tehtalo, ali je glede na ugotovljeno in zgoraj povzeto dejansko stanje, predvsem ob upoštevanju ugotovitve iz mnenja CSD z dne 18. 8. 2020, odrejeni poseg v predlagateljičine ustavne pravice res v skladu s koristjo otrok ali pa je z njo v opreki. Pri tem je treba pritrditi pritožbenemu očitku predlagateljice, ko navaja, da sta otroka, sedaj stara 1611 in 13 let, pred CSD o svoji pravici do stikov jasno izrazila mnenje oziroma voljo, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo v začasni odredbi z dne 7.12. 2020, s katero je ukinilo stike otrok z nasprotnim udeležencem, v izpodbijani začasni odredbi pa ne. V tem postopku sta otroka, kot je navedel CSD v svojem mnenju oziroma poročilu o opravljenem razgovoru z njima12, izrazila mnenje in voljo, da stikov z nasprotnim udeležencem ne želita in da si ne želita več sodelovati v uradnih postopkih. Načela največje koristi otrok pa ni mogoče presojati brez upoštevanja mnenja otroka, ki je dovolj star in zrel, da lahko uresničuje svojo pravico do izjave o tem, ali želi imeti stike z drugim staršem ali ne.13 Če je tako, bi bil izrečeni ukrep v nasprotju z načelom največje otrokove koristi.

13. Ne glede na navedeni bistveni razlog za neustreznost izdane začasne odredbe, pa se pritožbeno sodišče do ustreznosti tega ukrepa opredeljuje še z vidika dosedanjega ravnanja predlagateljice.

14. Psihoterapija temelji na prostovoljnosti in motiviranosti udeležencev. Od izpolnjenosti obeh je odvisna njena uspešnost. Če je s ciljem zagotovitve največje koristi otrok in kot taka indicirana s strani strokovnjaka (psihologa, psihiatra), starši pa jo s tem ciljem kot potrebno sprejmejo, ni težav. Preden sodišče po predlogu sodnega izvedenca odredi psihoterapijo, bi se moralo opredeliti, kdo potrebuje terapijo, ali bi bila potrebna individualna psihoterapija ali partnerska/starševska ali družinska psihoterapija, ali pa je primernejše družinsko svetovanje in kolikšna je verjetnost za uspeh terapije oziroma svetovanja glede na konkretno stanje. Predvsem se mora sodišče najprej opredeliti, ali za terapijo oziroma svetovanje obstaja motiviranost tistega, ki naj bi se terapiji oziroma svetovanju podvrgel. Kot je bilo že navedeno, je motiviranosti klienta pogoj za uspeh terapije oziroma svetovanja. Da bi starši sprejeli tovrstno pomoč, bi morali biti obveščeni o njenem poteku in metodah dela. Ni mogoče pričakovati, da bodo sprejeli karkoli, če si ne predstavljajo, kaj to je. Zato bi bilo najprej potrebno svetovanje (npr. CSD s svojimi programi), z namenom preverjanja motiviranosti staršev.

15. Predlagateljica, ki je po poklicu družinska psihoterapevtka, je v pritožbi navedla, da je prepričana v popoln neuspeh psihoterapevtskega procesa. Tudi v dosedanjih sodnih postopkih je izkazala popolno nemotiviranost za sodelovanje v psihoterapiji ali svetovanju in se kljub prizadevanjem izvajalcev psihološke pomoči ni vključila v psihološko svetovanje niti po sodbi kazenskega sodišča, ki je odredilo takšno navodilo v okviru izrečenega ukrepa varstvenega nadzora in pod grožnjo kazni enega leta in šestih mesecev zapora, tako da sta psihoterapevtka pri kateri naj bi se predlagateljica vključila v svetovanje in delavec centra za socialno delo, ki je spremljal izvajanje navodila kazenskega sodišča, zaključila, da svetovalni proces pri predlagateljici ni smiseln. Po mnenju pritožbenega sodišča odrejeni ukrep tudi zato ne bi bil ustrezen.

16. Pritožba je glede na navedeno utemeljena, zato je bilo treba izpodbijani sklep, ki ga je prvostopenjsko sodišče izdalo po uradni dolžnosti, razveljaviti (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku).

1 Postopka IV K 000/2011 in I K 111/2015. 2 Točka 12 obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljana IV Cp 2332/2016 z dne 8. 12. 2016. 3 Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 000/2011 z dne 14. 7. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 000/2011 z dne 10. 6. 2015. 4 16. in 19. točka obrazložitve obeh odločb. 5 Sklep je postal pravnomočen z izdajo sklepa pritožbenega sodišča IV Cp 1342/2021 z dne 6. 9. 2021. 6 Uradni list RS št. 15/17. 7 Slovar slovenskega knjižnega jezika 8 Uradni list RS 15/2008. 9 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 937/2021, tč. 12. obrazložitve. 10 Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-383/11, Up-616/15. 11 Mld. A. A. je v času odločanja pritožbenega sodišča dopolnil 17 let. 12 Tč. 6 obrazložitve te odločbe. 13 Navedeni odločbi Ustavnega sodišča RS.