Jedro

Čim je tožena stranka ugovarjala izračunu posameznih postavk stroškov in posledično poziv sodišča v okviru materialno procesnega vodstva v tej smeri ni bil potreben, bi tožeča stranka morala navesti znesek, ki ga je plačala dobavitelju za dobavo oziroma storitev, ključ delitve (del celote) in znesek, ki je odpadel na toženo stranko za vsako postavko vtoževanega računa. Tožeča stranka bi torej morala v svoji trditveni podlagi metodo izračuna posameznega stroška aplicirati na konkretno vtoževane stroške in se ne zgolj sklicevati na obširno listinsko dokumentacijo v obliki razdelilnikov. Šele v takem primeru bi sodišče lahko opravilo preizkus pravilnosti obračuna med strankama spornih stroškov.

Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zahteve ni zavrnilo iz razloga, ker tožena stranka ni bila neupravičeno obogatena, temveč iz razloga, ker zatrjevane obogatitve zaradi pomanjkljive trditvene podlage po višini ni moglo preveriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2599/2015 z dne 13. 1. 2015 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 511,94 EUR od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku petnajstdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo. Izpodbijala jo je iz "vseh" pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pravilno uporabi materialno pravo ter temu primerno sodbo spremeni, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot upravnik od tožene stranke kot lastnika dveh poslovnih prostorov v stavbi na naslovu D. in treh garaž v objektu na naslovu K v L vtožuje stroške obratovanja, upravljanja in stroške opominjanja za obdobje od februarja do decembra 2014. Plačilo stroškov upravljanja tožeča stranka zahteva na temelju Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja soseske B z dne 17. 6. 1996 (A1, v nadaljevanju Pogodba) ter Aneksa z dne 17. 4. 1997. V primeru, da bi sodišče ugotovilo, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, pa na podlagi poslovodstva brez naročila oziroma neupravičene obogatitve.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, potem ko je ugotovilo: da tožeča stranka ni dokazala veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju, kot tudi ne pogodbe o medsebojnih razmerjih; da zahtevek po pravilih poslovodstva brez naročila ni utemeljen; da dogovora o delilnim ključu ni bilo, zato se lahko uporabi le zakonsko določen delilni ključ (solastniški delež); in da zaradi pomanjkljive trditvene podlage zahtevek na verzijski podlagi ni utemeljen.

7. Tožeča stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje najprej očitala zmotno uporabo materialnega prava, ko je zaključilo, da se deleža I d. d. pri sklepanju Pogodbe ne more upoštevati. Po njenem mnenju bi bilo namreč treba upoštevati kavzo Pogodbe, ki je bila nemoteno obratovanje objektov v soseski, da se bodo kupci lahko vselili oziroma pričeli s svojimi dejavnostmi. Nadalje je navajal, da ni nobenega razloga, da pravica soodločanja, ki izhaja iz lastninske pravice, za I d. d. ne bi veljala.

8. Tudi ob upoštevanju kavze Pogodbe, da se zagotovi nemoteno obratovanje objektov soseske, ni mogoče mimo dejstva, da je I d. d. Pogodbo sklenil zgolj kot pooblaščenec lastnikov stanovanj in poslovnih prostorov, kar jasno in nedvoumno izhaja iz Pogodbe. Zato njegovega takratnega lastniškega deleža pri presoji veljavnosti Pogodbe ni mogoče upoštevati in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala pogodbenega temelja za tožbeni zahtevek. V 28. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki je veljal v času sklenitve Pogodbe, je določena vsebina pogodbe, ki jo lastniki sklenejo z upravnikom. Gre za pogodbo o opravljanju poslov v zvezi z upravljanjem hiše, ki jo veljavno sklenejo lastniki, katerih solastniški deleži na skupnih prostorih predstavljajo več kot polovico vrednosti hiše (prvi odstavek 31. člena SZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz Pogodbe izhaja, da se ta nanaša na celotno sosesko "B". Kot je že večkrat poudarilo pritožbeno sodišče1, stanovanjska soseska ne predstavlja relevantnega okvirja, znotraj katerega bi se ugotavljalo večinsko soglasje etažnih lastnikov za veljavnost sklenjene pogodbe o upravljanju. Pogodba lahko torej toženo stranko zavezuje le, v kolikor je bila sklenjena z zadostnim številom lastnikov posameznega objekta.

9. Sodišče prve stopnje je opisano materialnopravno izhodišče pri presoji veljavnosti predmetne Pogodbe uporabilo pravilno. Pojasnilo je, da je tožeča stranka zatrjevala, da je pridobila pooblastila oziroma soglasja 67,38 % etažnih lastnikov na naslovih D, D in K (gre za en objekt z več vhodi). Nadalje je ugotovilo, da delež 67,38 % predstavlja tako solastniški delež kupcev posameznih prostorov kot tudi solastniški delež družbe I d. d. kot investitorja objekta. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri presoji, ali je Pogodba veljavno sklenjena z več kot 50 % večino iz prvega odstavka 31. člena SZ, deleža investitorja I d. d. ni mogoče upoštevati, čeprav investitorju načeloma ni mogoče odreči upravičenj, ki izvirajo iz njegove lastninske pravice na nepremičninah, ki jih je zgradil. Takšen zaključek izhaja iz besedila prvega odstavka IV. člena Pogodbe, kjer je zapisano, da naročnik (I d. d.) sklepa pogodbo "za račun kupcev", in sicer na podlagi podpisanih pooblastil in izjav. Iz tega pogodbenega določila torej jasno izhaja, da I d. d. Pogodbe ni sklenil kot lastnik posameznega dela objekta v svojem imenu, temveč zgolj v imenu kupcev, ki so ga za to pooblastili. Zato so za presojo veljavnosti Pogodbe relevantni le deleži kupcev stanovanj oziroma prostorov, ki so k Pogodbi pristopili s prevzemom posamezne nepremičnine v last in posest (drugi odstavek IV. člena Pogodbe), ne pa tudi delež družbe I d. d. Ker med strankama niti ni sporno, da delež I d. d. znatno presega 17,38 %, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da Pogodba ni veljavno sklenjena, saj ni bilo podanega soglasja solastnikov, ki imajo več kot polovico deležev obravnavanega objekta.

10. Nadalje pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tudi po višini ni utemeljen. Tožeča stranka je namreč stroške, ki naj bi jih založila za toženo stranko, delila po več različnih ključih. Le-te je konkretizirano pojasnila, sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo, da za uporabo tistih, določenih po enoti, po števcu in formuli bruto površina * indeks maloprodajnih cen * faktor izračuna, tožeča stranka ni imela niti zakonske niti pogodbene podlage. Ker veljavna pogodba o upravljanju in tudi pogodba o medsebojnih razmerjih nista bili sklenjeni, bi bil lahko zahtevek utemeljen le v delu, ki se nanaša na stroške obračunane na podlagi solastniškega deleža (68. in 115. člen SPZ). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka v svoji trditveni podlagi ni pojasnila, kolikšen del zahtevka je izračunan na podlagi solastniških deležev etažnih lastnikov (pri čemer ključa delitve po deležih tudi ni aplicirala na konkretne zneske po posameznih postavkah - npr. za stroške toplotne energije). Svojega zahtevka torej ni ločila po posameznih zneskih in upoštevaje različne ključe delitve. Po oceni pritožbenega sodišča je bila namreč tožeča stranka na podlagi 180. člena ZPP v konkretnem primeru dolžna podati ločene trditev o višini tistega dela zahtevka, ki se nanaša na tiste vtoževane stroške, ki so bili zaračunani upoštevaje solastniški delež tožene stranke (115. člen SPZ). V konkretnem primeru uveljavljanja več zahtevkov, bi morala tožeča stranka računati tudi na delen uspeh. Tožeča stranka bi morala v konkretnem primeru v svoji trditveni podlagi metodo izračuna posameznega stroška aplicirati na konkretno vtoževane stroške in se ne zgolj sklicevati na obširno listinsko dokumentacijo v obliki razdelilnikov. Ne drži namreč, da je že iz predloga za izvršbo, katerega del je tudi izpisek iz knjigovodske evidence tožeče stranke, razvidna prav vsaka vtoževana terjatev. Naloga sodišča ni, da samo iz obsežnih prilog razbira načine obračuna in višino posameznih stroškov, četudi bi to lahko storilo. To je naloga tožeče stranke, ki mora zagotoviti popolno in transparentno sledljivost terjatev po posameznih računih, še zlasti glede na večkratne in konkretizirane ugovore tožene stranke, da obširna listinska dokumentacija ne omogoča preizkusa vtoževane terjatve po višini. Zato za utemeljenost zahtevka ne zadostuje, da iz v spis priloženih razdelilnikov stroškov izhajajo za vsak posamezni vtoževani znesek potrebni podatki, ki omogočajo preizkus. Neopredeljeno sklicevanje upravnika na obsežne razdelilnike stroškov ob siceršnji pomanjkljivi trditveni podlagi namreč ni dovolj. Čim je tožena stranka ugovarjala izračunu posameznih postavk stroškov in posledično poziv sodišča v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) v tej smeri ni bil potreben, bi tožeča stranka morala navesti znesek, ki ga je plačala dobavitelju (celota) za dobavo oziroma storitev, ključ delitve (del celote) in znesek, ki je odpadel na toženo stranko za vsako postavko vtoževanega računa. Šele v takem primeru bi sodišče lahko opravilo preizkus pravilnosti obračuna med strankama spornih stroškov. Na priloge pa se stranka lahko sklicuje le, če je to namenjeno natančnejšemu substanciranju njenih trditev (prim. III Ips 5/2012). Zaradi nezadostne trditvene podlage v zvezi z višino tistega dela zahtevka, ki je bil izračunan na podlagi solastniških deležev, sodišče prve stopnje ni imelo podlage niti za delno ugoditev tožbenemu zahtevku.2

11. Obrazloženo pomeni, da sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker tožena stranka ni bila (neupravičeno) obogatena, temveč iz razloga, ker zatrjevane obogatitve zaradi zgoraj navedene pomanjkljive trditvene podlage po višini ni moglo preveriti.

12. Tožeča stranka je podrejeno stroške upravljanja zahtevala tudi na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo zavrnitev zahtevka. Pogoj nujnosti in neodložljivosti (199. člen OZ) namreč ni izpolnjen. Pritožbeno sodišče dodaja, da mora poslovodja brez naročila (tožeča stranka) takoj, ko je to mogoče, o svojem ravnanju obvestiti tistega, čigar posel opravlja, in nadaljevati začeti posel, koliko je to razumno mogoče, dokler ta ne more prevzeti skrbi zanj. Takšna notifikacijska dolžnost pa predpostavlja, da gre za enkraten poseg v interese gospodarja posla (tožene stranke kot etažnega lastnika), ne pa takšno gestorjevo ravnanje, ki bi trajalo v nedogled. V konkretnem primeru tožeča stranka vtožuje stroške upravljanja za daljše obdobje. Posledično že pojmovno pravila o nujni gestiji ne pridejo v poštev, le-ta namreč pomeni izjemo od nevmešavanja v tuje posle. Poleg tega o nujni gestiji govorimo, "kadar gestor ravna v stiski", pri čemer mora obstajati "konkretna nevarnost škode, ki jo gestor želi preprečiti s svojim ravnanjem, ali pa mora škoda že nastajati" (Dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart, dr. Vesna Kranjc, dr. Ada Polajnar Pavčnik, dr. Peter Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 61), za kar v konkretnem primeru ni šlo.

13. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. odločbe I Cpg 1063/2008 z dne 1. 4. 2009, I Cpg 733/2010 z dne 4. 3. 2011, I Cpg 508/2010 z dne 8. 7. 2010, I Cpg 472/2011 z dne 13. 10. 2011, I Cpg 1196/2011 z dne 28. 8. 2012, II Cpg 1416/2015 z dne 13. 1. 2016 in II Cpg 1720/2015 z dne 4. 2. 2016. 2 Tega ne bi moglo spremeniti niti obravnavanje zahtevka v skladu z določbami o zakonski subrogaciji (275. člen OZ), kar je sicer skladno z novejšo sodno prakso.