Jedro

V opisu kaznivega dejanja je najprej pojasnjeno, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil do dogovorjene lokacije, kar je v nadaljevanju konkretizirano s tem, da je bila njegova vloga voziti pred vozilom A. A. in B. B. in jima s svojo vožnjo kazati pot do kraja, kjer bodo tujce sprejeli v vozilo, nato pa tudi do kraja, kjer bi tujce morali odložiti. Kazati pot do kraja še ne pomeni, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil tik do kraja prevzema tujcev, ampak vključuje tudi vožnjo v bližino kraja.

Pritožnik izpostavlja drugi odstavek 59. člena KZ-1, ki navaja okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje presodi, ko se odloča o tem ali bo preklicalo pogojno obsodbo, vendar v tej določbi te okoliščine niso taksativno naštete, ampak so primeroma navedene okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca. Te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in jim dalo pravo težo ter je ravnalo pravilno, ko je obtožencu preklicalo pogojno obsodbo, saj je očitno, da ga izrečena pogojna obsodba ni odvrnila od storitve novega (obravnavanega) kaznivega dejanja.

Sodišče je vezano na predlog državnega tožilca za izrek kazenske sankcije le v primeru sporazuma o priznanju krivde in v primeru priznanja krivde na predobravnavnem naroku, ko ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec (šesti odstavek 285.č člena ZKP). V ostalih primerih sodišče ni vezano na predlog državnega tožilca, niti na okoliščine, s katerimi predlog utemeljuje.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega C. C. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter mu je na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo (pravilno: določilo) kazen eno leto in sedem mesecev zapora in stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, skupaj v višini 3.000,00 EUR. Na podlagi 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno obtožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K [...]/2018 z dne 4.2.2019, v kateri je bila določena kazen šest mesecev zapora. V skladu s 53. člena KZ-1 je obtožencu izreklo enotno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, skupaj 3.000,00 EUR, ki jo mora obtoženec plačati v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe. Poučilo je, da v primeru, če se denarna kazen ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kar bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 56. člena KZ-1 je obtožencu v čas zapora vštelo čas odvzema prostosti od 27.8.2019 od 15.45 ure do 28.8.2019 do 20.25 ure.

2.Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in izpodbija odločbo o kazenskih sankcijah ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da uveljavlja tudi kršitev Ustave R Slovenije (11., 15., 22., 23., in 29. člen) ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev (Ustave RS, Kazenskega zakonika, Zakona o kazenskem postopku in EKČP). Na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z 18. in drugim odstavkom 355. člena ZKP, je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna in odločilna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev o krivdi obtoženca, kar je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo le tistega kar iztrgano iz konteksta izpostavlja pritožnik, ampak je presodilo vsak dokaz posebej in v medsebojni povezavi.

5.Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, oziroma ko o predlogu za izvedbo dokaza (soočenje obtoženca in priče A. A.) ni odločilo in v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo ničesar, kršilo obtoženčevo pravico do poštenega sojenja, enako varstvo pravic, pravna jamstva v kazenskem postopku ter ni zagotovilo poštenega sojenja (pritožnik očita kršitev 15., 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS, 6. člena EKČP). Trdi, da je obramba na glavni obravnavi 11.12.2019 predlagala soočenje obtoženca in priče A. A. glede vprašanja kdo je bil tisti, ki je dejansko komuniciral z A. A. Pri tem pritožnik zatrjuje, da se je A. A. v svoji izpovedbi zapletal in "določene domneve, ki si jih je ustvaril v svoji glavi, zamenjal z dejstvi". Posebej uveljavlja absolutno bistveno kršilo pravila kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6.Pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih očitanih kršitev ni zagrešilo. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, se je v obravnavani zadevi glavna obravnava pričela 3.1.2022, nadaljevala pa se je še 17.1.2022, 24.1.2022, 21.3.2022 in 5.5.2022. Res je, da je bil pred tem (že) 11.12.2019 izveden narok za glavno obravnavo, vendar izpodbijana sodba ne temelji na dejstvih in dokazih, ki so bili pretreseni na tem naroku, saj se je zaradi poteka rokov glavna obravnava 3.1.2022 začela znova in so zato relevantna le tista dejstva in dokazi, ki so bili predlagani in pretreseni na zgoraj navedenih narokih za glavno obravnavo. Obramba na teh narokih ni predlagala soočenja obtoženca s pričo A. A., saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3.1.2022 izhaja, da so stranke soglašale z branjem izpovedb v predhodnem postopku že zaslišanih prič in niso zahtevale ponovnega neposrednega zaslišanja (listovna št. 706), kar velja tudi za izpovedbo priče A. A. Tudi pred zaključkom dokaznega postopka na naroku za glavno obravnavo 5.5.2022 (listovna št. 741) izhaja, da je predsednica senata stranke vprašala ali imajo druge dokazne predloge, nakar je prejela odgovor, da jih nimajo, zato je odločila, da se dokazovanje sklene.

7.Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZKP glede jezika, poleg tega trdi, da je kršilo 11. člen Ustave Republike Slovenije. Navaja, da se kazenski postopek ni vozil v slovenskem jeziku, kot to določa 6. člen ZKP. Izpostavlja eno vprašanje sodnice in dva odgovora priče A. A., ki nista v slovenskem jeziku. Navaja, da je pri zaslišanju prič sodeloval tolmač za srbski jezik, čeprav sta A. A. in B. B. po narodnosti Bošnjaka in govorita bosanski jezik. Pritožnik pojasnjuje, da zagovornik na samem naroku na to ni opozoril, ker mu v tistem trenutku ni bilo znano. Šele po izreku sodbe se je seznanil z dejstvom, da gre za imeni muslimanskega izvora, kar pomeni, da obe priči govorita bosanski jezik, ki je povsem drugačen od srbskega, kar potrjuje tudi dejstvo, da Uradni list v Bosni in Hercegovini izhaja v treh jezikih (srbskem, hrvaškem in bosanskem). Pritožnik ocenjuje, da zaradi tega ni bilo mogoče od A. A. dobiti konkretnih in enoznačnih odgovorov, ker dejansko ni vedel kaj lahko pove in na kakšen način.

8.Sodišče prve stopnje zgoraj očitanih kršitev ni zagrešilo. Izpovedba priče A. A. in B. B. je na naroku 11.12.2019 trajala od 9.38 ure do 11.01 ure. Prepis zvočnega posnetka ima 20 strani (od listnovne št. 563 do 584). Vprašanje sodnice in odgovora priče A. A., ki ga izpostavlja pritožnik, sta res v tujem jeziku, vendar na ta del izpodbijana sodba ne temelji in na samo zaslišanje te priče ni imelo nobenega vpliva, saj je takoj za tem kar je izpostavil pritožnik v pritožbi, sledila zahteva sodeče sodnice, ki je bila prevedena (iz slovenskega v srbski jezik), naj priča še enkrat vse ponovi, nakar sledi še izpoved priče A. A. prevedena iz srbskega v slovenski jezik. To pomeni, da je priča ponovila, kar je pred tem povedala v tujem jeziku in ni bilo prevedeno (listovna št. 574 do 575 spisa). Pritožnik nadalje nima prav, da pri zaslišanju priče A. A. in B. B. ni sodeloval tolmač za jezik, ki sta ga uporabljali in ga govorita prej navedeni priči. Kako lahko pritožnik zgolj na podlagi imen prič sklepa, da sta po narodnosti Bošnjaka in da govorita bosanski jezik, ni jasno. Poleg tega pritožnik nima prav, da je bosanski jezik popolnoma drugačen jezik od srbskega. Na spletnih straneh se lahko preveri, da je bosanski jezik ena izmed standardnih različic osrednjega južnoslovanskega jezika, znanega kot srbohrvaščina ter vse tri nacionalne variante v jezikoslovju veljajo za en jezik, čeprav so vsi trije jeziki (bosanski, srbski in hrvaški) v Bosni in Hercegovini uradni jeziki. Poleg tega je pri zaslišanju prej navedenih prič kot tolmač sodeloval K. K., ki je sodni tolmač tudi za srbohrvaški jezik (podatki iz imenika sodnih tolmačev pri Ministrstvu za pravosodje). Povsem jasno je, da bi tolmač, priči in obramba dali pripombe, da se priči in tolmač ne razumejo, vendar pripomb, kot sam pritožnik navaja, ni bilo, niti ni bilo pripomb na glavni obravnavi 3.1.2022, ko sta bila prebrana zapisnika o zaslišanju prej navedenih prič.

9.Glede samega očitanega kaznivega dejanja tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe, v nasprotju z njenim izrekom. Trdi, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s 354. členom ZKP, saj da je ugotovilo drugačen historičen dogodek kot se obtožencu očita v opisu kaznivega dejanja v izreku, da je obtoženec "do dogovorjene lokacije z vozilom vodil A. A. in B. B., njegova vloga pa naj bi bila, da A. A. in B. B. svojo vožnjo kaže pot do kraja, kjer bodo tujce sprejeli v vozilo, nato pa tudi do kraja, kjer bi tujce morali odložiti". Trdi, da tega dejanja obtoženec ni storil niti po oceni sodišča prve stopnje, saj je v izpodbijani sodbi obrazloženo, da je bila vloga obtoženca, da je A. A. in B. B. vodil v bližino kraja, kjer sta v vozili prevzela osem ilegalnih prebežnikov, medtem ko je bil obtoženec obtožen, da naj bi vodil brata A. A. in B. B. do kraja prevzema migrantov in od kraja naprej. Pritožnik izpostavlja, da sta tudi A. A. in B. B. izpovedala, da sta bila edina, ki sta prevzela tujce in bila na lokaciji prevzema ter nista izpovedala, da je bil tam tudi obtoženec. Pritožnik s tem povezuje hitro, in kot sam pravi, nespametno vožnjo obtoženca, ki naj bi bila zgolj zaradi želje, da se oddalji čim dlje od vozil, za katera je sumil, da sodelujeta pri kaznivem dejanju, ne pa, da je hotel pobegniti policiji. Izpostavlja še izpovedbo A. A., da obtoženeca ni imel ves čas na očeh ter je bil dejansko J. J. tisti, ki ga je vodil na mesto prevzema migrantov. Enako pritožnik zaključuje iz izpostavljene izpovedbe priče B. B.

10.Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s 354. členom ZKP, ravno tako razlogi sodbe niso v nasprotju z njenim izrekom. Pritožnik nima prav, da se v opisu kaznivega dejanja zatrjuje, da je obtoženec "vodil brata A. A. in B. B. do kraja prevzema migrantov in od kraja naprej ter da ju je vodil s svojo vožnjo". V opisu kaznivega dejanja je najprej pojasnjeno, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil do dogovorjene lokacije, kar je v nadaljevanju konkretizirano s tem, da je bila njegova vloga voziti pred vozilom A. A. in B. B. in jima s svojo vožnjo kazati pot do kraja, kjer bodo tujce sprejeli v vozilo, nato pa tudi do kraja, kjer bi tujce morali odložiti. Kazati pot do kraja še ne pomeni, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil tik do kraja prevzema tujcev, ampak vključuje tudi vožnjo v bližino kraja, pri čemer ima o tem izpodbijana sodba, predvsem v 28. in 29. točki, prepričljive razloge ter v 34. točki prepričljive zaključke. Povsem irelevantno je, ali sta priči A. A. in B. B. bila edina, ki sta bila na lokaciji prevzema in prevzela tujce v svoji vozili.

13.Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo ter da je "po svoje interpretiralo izpovedbi zaslišanih prič A. A. in B. B.". Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožnik tisti, ki napačno ocenjuje izpovedbi teh prič, saj ju ne ocenjuje v medsebojni povezavi in v povezavi z oceno drugih izvedenih dokazov, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Nima prav, da sta priči ščitili J. J., saj iz njunih izpovedb, kot ju je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, izhaja drugače. Pritožnik ne pove v katere "različne verzije se je ves čas zapletal A. A. in ves čas želel obremeniti obtoženca" (9. stran pritožbe). Izpostavljeni deli izpovedbe priče A. A. in zaključek pritožnika, da je bil J. J. tisti, ki ju je vodil na mesto prevzema migrantov, kasneje pa je izkoristil obtoženca, da se je prisedel k njemu in zmanjšal tveganje zase, je zgolj domneva pritožnika, ki nima podlage niti v izpovedbi priče A. A. (kot celote), niti nima podlage v komunikaciji med obtožencem in J. J. ter med obtožencem in A. A., kar je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo in ne tako, kot komunikacijo samo zase nesprejemljivo interpretira pritožnik v pritožbi (opozorilo obtoženeca A. A., da bo naslednji dan vroče, 30º C). Rezultati pregleda telefonskih naprav in vsebina komunikacije po pregledanih telefonih, tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže jasno sliko, ki jo je sodišče prve stopnje prepoznalo. Tej komunikaciji je dalo zanesljivo težo in pomen, kar je obrazložilo v 22. do 26. točki izpodbijane sodbe ter je na tej podlagi in drugih izvedenih dokazov, podalo razumne razloge za dokazno oceno v 28. do 29. točki izpodbijane sodbe ter zanesljive zaključke v 31. do 35. točki. Razlogi so natančni, logični ter medsebojno skladni in jih pritožnik z izpostavljanjem zgolj posamičnih izpovedb in drugih delov, ni mogel izpodbiti. Sodišče prve stopnje je v 32. točki izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da izvedeni dokazi nedvomno in zelo nazorno potrjujejo tako način izvršitve kaznivega dejanja kot vlogo obtoženca. Zagovoru obtoženca utemeljeno ni verjelo in ga štelo kot način obrambe. Prepričljivo je odgovorilo, da niti ni bistveno od koga bi A. A. in B. B. prejeli denar (ali od obtoženca ali od J. J., ki ju je pritegnil k poslu). Tudi vlogo J. J. je sodišče prve stopnje pravilno raziskalo ter prepričljivo odgovorilo, da njegova vloga ne pomeni, da tudi obtoženec ni imel vloge kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

14.Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, ki se nanaša na izpovedbi prič L. L. in M. M. Zanesljivo je ovrglo, da je šlo v komunikaciji med L. L. in obtožencem za prevoz starega železa s starejšim tovornim vozilom. V izpovedbi te priče ni podlage za zaključek pritožnika, da je šlo za prevoz s starejšim tovornim vozilom, za vožnjo katerega "je treba imeti kar nekaj poguma". Sporočila, ki si jih je ta priča izmenjala z obtožencem, nazorno kažejo, da ni bil problem v starejšem tovornem vozilu, ampak, da L. L. ni imel vozniškega izpita. Sodišče prve stopnje je dalo tudi pravi pomen izpovedbi priče M. M., pritožnik pa nima prav, ko trdi, da je bila njena izpovedba verodostojna in z ničemer izpodbita. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da je bila njena izpovedba tudi v nasprotju z zagovorom obtoženca in drugimi izvedenimi dokazi.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno razjasnilo kakšen je bil dogovor med obtožencem in sostorilci (29. točka izpodbijane sodbe). Dokazna ocena je popolna in nima vrzeli kot zmotno ocenjuje pritožnik. Nobenih prostislovij ni, niti tistih, na katere neutemeljeno izpostavlja pritožnik, ki sam napačno ocenjuje izpovedbo prič L. L. in M. M. Pritožnik nima prav, da je A. A. kot priča izpovedoval na podlagi sugestije sodeče sodnice, saj to nima podlage v obširni izpovedbi te priče. Kot že zgoraj navedeno sodeča sodnica obrambi ni onemogočila, da bi z dodatnimi kontrolnimi vprašanji še podrobneje "razkrila luknje" v izpovedbi priče. Za obravnavano zadevo ni relevantno ali se je obtoženec kadarkoli prej ukvarjal s prevozom migrantov, vsekakor pa je sodišče prve stopnje z gotovostjo zaključilo, da ni bil "žrtev spletne spletke J. J." ter da ni bil "naiven in nasedel J. J., ki je rekel, da rabi prevoz ter mu perfidno podtaknil kaznivo dejanje". Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo videoposnetek z dne 16.8.2019, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, poleg tega navedeni videoposnetek ni ključen za obravnavano zadevo.

16.Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo v smeri pritožbenih navedb in v skladu s 386. členom ZKP. Pritožnik izpodbija določeno zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje, preklic pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K [...]/2018 z dne 4.2.2019, izrek enotne zaporne kazni ter stransko denarno kazen. Navaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo kazen zapora, ki je identična kazni, kot jo je predlagala državna tožilka, pri čemer ta ni predstavila olajševalnih okoliščin. Zaradi tega pritožnik ocenjuje, da bi morala biti izrečena kazen nižja, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo dve olajševalni okoliščini (da je obtoženec oče mladoletnega otroka in da ima bolnega očeta). Trdi, da je sodišče prve stopnje pri izrekanju zaporne kazni glede na tožilski predlog omejeno (navzgor). Ocenjuje, da je izrečena kazen nesorazmerno visoka glede na predpisano kazen in ne ustreza teži samega kaznivega dejanja in okoliščinam, če bi bile res podane. Zatrjuje, da obtoženec ni imel take vloge kot mu jo pripisuje sodišče prve stopnje, pri izreku zaporne kazni obtožencu je pretiravalo. Tožilski predlog je bil podan s pojasnilom, da je predlagana kazen ustrezna glede na trajanje kazenskega postopka, kar je po oceni pritožnika nedopustno in predstavlja grožnjo celotnemu pravnemu sistemu. Končna izrečena kazen bi morala biti vsaj za 80 % nižja, argumentacija tožilstva v tej smeri pa je nedopustna. Glede izrečene denarne kazni pritožnik navaja, da je tudi pretirana in je ni mogoče izvršiti brez posega v pravice obtoženca in njegovega otroka, ki ga je dolžan preživljati. Dejansko bi moral obtoženec mesečno nameniti za plačilo denarne kazni 500,00 EUR, čeprav prejema plačo 1.050,00 EUR bruto, neto plača pa je v višini približno 750,00 EUR. Tako bi obtožencu ostalo le 250,00 EUR, kar je bistveno manj od osnovnega zneska minimalnega dohodka in ne zadoščala za minimalno preživetje sebe, kaj šele za plačilo preživnine za svojega mladoletnega otroka. Ocenjuje, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno kako je sodišče določilo število dnevnih zneskov (200), zato trdi, da je bila s tem kršena obtoženčeva pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Enako kršitev zatrjuje glede preklica pogojne obsodbe, ki v obravnavani zadevi ni bila obligatorna. Sodišču prve stopnje očita, da ni naredilo presoje v smislu drugega odstavka 59. člena KZ-1, poleg tega bi moralo pridobiti celoten spis kazenske zadeve v kateri je bila izdana sodba in izrečena pogojna obsodba, katero je sodišče preklicalo. Izpostavlja, da je bila obtoženec izrečena pogojna obsodba za poskus velike tatvine, zato ne gre za sorodno kaznivo dejanje z obravnavanim.

17.Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo v smeri pritožbenih navedb in v skladu s 386. členom ZKP. Pritožnik izpodbija določeno zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje, preklic pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K [...]/2018 z dne 4.2.2019, izrek enotne zaporne kazni ter stransko denarno kazen. Navaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo kazen zapora, ki je identična kazni, kot jo je predlagala državna tožilka, pri čemer ta ni predstavila olajševalnih okoliščin. Zaradi tega pritožnik ocenjuje, da bi morala biti izrečena kazen nižja, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo dve olajševalni okoliščini (da je obtoženec oče mladoletnega otroka in da ima bolnega očeta). Trdi, da je sodišče prve stopnje pri izrekanju zaporne kazni glede na tožilski predlog omejeno (navzgor). Ocenjuje, da je izrečena kazen nesorazmerno visoka glede na predpisano kazen in ne ustreza teži samega kaznivega dejanja in okoliščinam, če bi bile res podane. Zatrjuje, da obtoženec ni imel take vloge kot mu jo pripisuje sodišče prve stopnje, pri izreku zaporne kazni obtožencu je pretiravalo. Tožilski predlog je bil podan s pojasnilom, da je predlagana kazen ustrezna glede na trajanje kazenskega postopka, kar je po oceni pritožnika nedopustno in predstavlja grožnjo celotnemu pravnemu sistemu. Končna izrečena kazen bi morala biti vsaj za 80 % nižja, argumentacija tožilstva v tej smeri pa je nedopustna. Glede izrečene denarne kazni pritožnik navaja, da je tudi pretirana in je ni mogoče izvršiti brez posega v pravice obtoženca in njegovega otroka, ki ga je dolžan preživljati. Dejansko bi moral obtoženec mesečno nameniti za plačilo denarne kazni 500,00 EUR, čeprav prejema plačo 1.050,00 EUR bruto, neto plača pa je v višini približno 750,00 EUR. Tako bi obtoženec ostalo le 250,00 EUR, kar je bistveno manj od osnovnega zneska minimalnega dohodka in ne zadoščala za minimalno preživetje sebe, kaj šele za plačilo preživnine za svojega mladoletnega otroka. Ocenjuje, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno kako je sodišče določilo število dnevnih zneskov (200), zato trdi, da je bila s tem kršena obtoženčeva pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Enako kršitev zatrjuje glede preklica pogojne obsodbe, ki v obravnavani zadevi ni bila obligatorna. Sodišču prve stopnje očita, da ni naredilo presoje v smislu drugega odstavka 59. člena KZ-1, poleg tega bi moralo pridobiti celoten spis kazenske zadeve v kateri je bila izdana sodba in izrečena pogojna obsodba, katero je sodišče preklicalo. Izpostavlja, da je bila obtoženec izrečena pogojna obsodba za poskus velike tatvine, zato ne gre za sorodno kaznivo dejanje z obravnavanim.

18.Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo v smeri pritožbenih navedb in v skladu s 386. členom ZKP. Pritožnik izpodbija določeno zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje, preklic pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K [...]/2018 z dne 4.2.2019, izrek enotne zaporne kazni ter stransko denarno kazen. Navaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo kazen zapora, ki je identična kazni, kot jo je predlagala državna tožilka, pri čemer ta ni predstavila olajševalnih okoliščin. Zaradi tega pritožnik ocenjuje, da bi morala biti izrečena kazen nižja, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo dve olajševalni okoliščini (da je obtoženec oče mladoletnega otroka in da ima bolnega očeta). Trdi, da je sodišče prve stopnje pri izrekanju zaporne kazni glede na tožilski predlog omejeno (navzgor). Ocenjuje, da je izrečena kazen nesorazmerno visoka glede na predpisano kazen in ne ustreza teži samega kaznivega dejanja in okoliščinam, če bi bile res podane. Zatrjuje, da obtoženec ni imel take vloge kot mu jo pripisuje sodišče prve stopnje, pri izreku zaporne kazni obtožencu je pretiravalo. Tožilski predlog je bil podan s pojasnilom, da je predlagana kazen ustrezna glede na trajanje kazenskega postopka, kar je po oceni pritožnika nedopustno in predstavlja grožnjo celotnemu pravnemu sistemu. Končna izrečena kazen bi morala biti vsaj za 80 % nižja, argumentacija tožilstva v tej smeri pa je nedopustna. Glede izrečene denarne kazni pritožnik navaja, da je tudi pretirana in je ni mogoče izvršiti brez posega v pravice obtoženca in njegovega otroka, ki ga je dolžan preživljati. Dejansko bi moral obtoženec mesečno nameniti za plačilo denarne kazni 500,00 EUR, čeprav prejema plačo 1.050,00 EUR bruto, neto plača pa je v višini približno 750,00 EUR. Tako bi obtoženec ostalo le 250,00 EUR, kar je bistveno manj od osnovnega zneska minimalnega dohodka in ne zadoščala za minimalno preživetje sebe, kaj šele za plačilo preživnine za svojega mladoletnega otroka. Ocenjuje, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno kako je sodišče določilo število dnevnih zneskov (200), zato trdi, da je bila s tem kršena obtoženčeva pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Enako kršitev zatrjuje glede preklica pogojne obsodbe, ki v obravnavani zadevi ni bila obligatorna. Sodišču prve stopnje očita, da ni naredilo presoje v smislu drugega odstavka 59. člena KZ-1, poleg tega bi moralo pridobiti celoten spis kazenske zadeve v kateri je bila izdana sodba in izrečena pogojna obsodba, katero je sodišče preklicalo. Izpostavlja, da je bila obtoženec izrečena pogojna obsodba za poskus velike tatvine, zato ne gre za sorodno kaznivo dejanje z obravnavanim.

19.Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

20.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 59, 59/2, 308, 308/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 6, 285č, 285č/6, 354, 355, 355/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.