Jedro

Tožeča stranka je sicer v tožbi navedla vse podatke, ki jih sodišče mora poznati za ugotovitev vrednosti spornega predmeta na podlagi 38. člena ZPP. Vendar pa to še ne pomeni, da je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta. V pravdi zaradi izpraznitve poslovnega prostora je navedba najemnine, ki je bila pogodbeno dogovorjena in ki je najemnik ne plačuje, navedba dejstev, na katera tožnik opira zahtevek. Navedba dejstev je ena izmed obveznih sestavine tožbe po določbi 1. odst. 186. člena ZPP. Navedba vrednosti spornega predmeta pa je druga, od pravkar navedene različna sestavina tožbe - in to po besedilu 2. odst. 186. člena ZPP prav tako obvezna sestavina mdr. vselej, kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek.

Samo navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe bi bila način, s katerim bi tožeča stranka zagotovila pravico do revizije. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odst. 40. člena ZPP) je zakonsko predviden le še način iz 3. odst. 40. člena ZPP. Ta zakonska določba s izrecno sklicuje na primere iz 2. odst. istega člena. To mdr. pomeni, da se ne uporablja v primerih, ko tožnik ne upošteva zakonske določbe 2. odst. 186. člena ZPP, in vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede. V taki situaciji pač ne nastane vprašanje o pravici do revizije, s katerim bi se sodišče moralo ukvarjati - saj je pravica do revizije pravica, ki si jo v sporih iz 2. in 3. odst. 382. člena ZPP tožnik le lahko zagotovi, ni pa nujno, da si jo zagotovi.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka odstopila od zakupne pogodbe, sklenjene s toženko dne 25.9.1990 za poslovne prostore Gostilne x v Mariboru, in naložilo toženki, da mora te poslovne prostore izprazniti in jih prazne izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo zoper odločbo o glavni stvari in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje, medtem ko je delno ugodilo pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških in v tem delu sodbo prve stopnje spremenilo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da naj se sodba spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa naj se ob razveljavitvi sodbe zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala, da naj se zavrže ali zavrne, medtem ko se Javni tožilec Republike Slovenije o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi je šlo za premoženjskopravni spor, v katerem se je tožbeni zahtevek nanašal na izročitev stvari (točneje izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov), torej za spor iz 2. odst. 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur.l . SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92). Po tej zakonski določbi v tovrstnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP ur. l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur. l. RS 55/92). Spor v tej pravdni zadevi se je začel z vložitvijo odpovednega predloga dne 27.3.1991. Tedaj je bila v 2. odst. 382. člena ZPP določena vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, v znesku 8.000,00 din (sedaj prav toliko sit). Tožeča stranka je z glavnim zahtevkom v celoti uspela, tožena stranka pa izpodbija sodbo v celoti. Torej je vrednost spornega predmeta v revizijskem postopku celotna sporna vrednost tega premoženjskopravnega spora.

Tožeča stranka v odpovednem nalogu (ki je po vložitvi toženkinega ugovora zoper izpraznitveni nalog dobil funkcijo izpraznitvene tožbe) ni posebej navedla vrednosti spornega predmeta, je pa navedla, da je bila pogodba o zakupu poslovnih prostorov sklenjena za nedoločen čas in da je bila dogovorjena zakupnina za poslovne prostore po 80.000,00 din (sedaj prav toliko sit) na mesec. Ta navedba ni odločilna in ni zadoščala kot navedba vrednosti spornega predmeta v smislu 2. odst. 40. člena ZPP, četudi se upoštevajo določbe 38. člena v zvezi s 1. odst. 35. člena ZPP.

Po določbi 1. odst. 35. člena ZPP se za ugotovitev pravice do revizije vzame kot odločilna vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Po določbi 38. člena ZPP pa je za spore o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja in za spore iz razmerja uporabe stanovanja ali poslovnih prostorov - mdr. torej tudi za primer, ko se v pravdi kot glavni zahtevek uveljavlja zahtevek za izpraznitev poslovnih prostorov zaradi odstopa od najemne oz. zakupne pogodbe - predpisano, da se vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oz. zakupnina, razen če gre za najemno ali zakupno razmerje, sklenjeno za krajši čas. Tožeča stranka je sicer v tožbi navedla vse podatke, ki jih sodišče mora poznati za ugotovitev vrednosti spornega predmeta na podlagi 38. člena ZPP. Vendar pa to še ne pomeni, da je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta.

V pravdi zaradi izpraznitve poslovnega prostora, vzetega v najem, je navedba najemnine, ki je bila pogodbeno dogovorjena in ki je najemnik ne plačuje (to je bila dejanska podlaga obravnavanega izpraznitvenega zahtevka) - navedba dejstev, na katera tožnik opira zahtevek. Navedba dejstev, na katera tožnik opira zahtevek, je ena izmed obveznih sestavin tožbe po določbi 1. odst. 186. člena ZPP. Navedba vrednosti spornega predmeta pa je druga, od pravkar navedene različna sestavina tožbe - in to po besedilu 2. odst. 186. člena ZPP prav tako obvezna sestavina mdr. vselej, kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek.

Doslej citirane zakonske določbe je po vsem obrazloženem treba razlagati tako, da si mora tožnik v vsakem premoženjskopravnem sporu, v katerem uveljavlja nedenarni dajatveni zahtevek (2. odst. 382. člen ZPP) ali zahtevek, ki ni dajatveni (3. odst. 382. člena ZPP), zagotoviti pravico do revizije s tem, da že v tožbi navede takšno vrednost spornega predmeta, pri kateri je revizija po citiranih zakonskih določbah dovoljena. Izjema velja le za tiste premoženjskopravne spore, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost spornega predmeta (2. odst. 186. člena ZPP v zvezi s specialnimi zakonskimi določbami, npr. iz 4. odst. 382. člena ZPP. Takšno razlago zakonskih določb poleg ločene razlage posameznih citiranih določb in njihove razlage v medsebojni soodvisnosti narekuje - v končni sintezi, katere del mora biti tudi sistemski pristop k razlagi ZPP - tudi zakonska opredelitev, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo. Taka opredelitev pomeni predvsem, da je v pravdnem postopku načelo sojenje na dveh stopnjah, kar naprej pomeni, da je sojenje na tretji stopnji le izjema od načela in da je zato tudi pogoje za dovoljenost revizije treba razlagati ozko - ali bolje: strogo. V sporih, v katerih ni zakonodajalec predpisal izjeme od izjeme, tj. predpisal, da je revizija vselej dovoljena - si mora tožnik pravico do revizije sam zagotoviti. Zagotovi pa si jo v sporu, kakršen je tekel v obravnavani pravdni zadevi, tako kot predpisujejo doslej obrazložene zakonske določbe.

Samo navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe (oz. odpovedne vloge s predlogom za izdajo izpraznitvenega naloga, ki je pozneje dobila funkcijo tožbe) bi bila način, s katerim bi tožeča stranka sebi (in za primer svojega uspeha v pravdi seveda tudi toženi stranki) zagotovila pravico do revizije. Poleg tega načina za zagoto- vitev pravice do revizije (iz 2. odst. 40. člena ZPP) je zakonsko predviden le še način iz 3. odst. 40. člena ZPP, namreč odločitev sodišča, da se - bodisi na lastno pobudo ali pa na pobudo tožene strankeĐ - "najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti" spornega predmeta, tudi tedaj, ko "nastane vprašanje pravice do revizije". Ta zakonska določba se izrečno sklicuje na primere iz 2. odst. istega člena (po katerem je kot vrednost spornega predmeta v sporih z nedenarnimi tožbenimi zahtevki odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi - kolikor ne gre za zahtevke z denarnim nadomestnim upravičenjem toženca iz 1. odst. istega člena). To mdr. pomeni, da se ne uporablja v primerih, ko tožnik ne upošteva zakonske določbe 2. odst. 186. člena ZPP, in vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede. V taki situaciji pač ne nastane vprašanje o pravici do revizije, s katerim bi se sodišče moralo ukvarjati - saj je pravica do revizije pravica, ki si jo v sporih iz 2. in 3. odst. 382. člena ZPP tožnik le lahko zagotovi, ni pa po obrazloženi zakonski logiki nujno, da si jo zagotovi in jo torej ima.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da pravdnima strankama pravica do revizije v tej pravdi ni bila zagotovljena, ker ni bila na način iz 2. odst. 186. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 40. člena ZPP v tožbi navedena sploh nobena vrednost spornega predmeta, zlasti pa ne taka, ki bi presegala z zakonom določeno mejo za dovoljenost revizije. (Ni odveč pripomba, da v tej pravdi tožeča stranka niti pozneje ni navedla nobene vrednosti spornega predmeta). Tako pa se je izkazalo, da je treba revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči. Odločitev o stroških revizijskega postopka (1. odst. 166. člena ZPP) ima podlago v določbah 1. odst. 154. člena ZPP (glede stroškov tožene stranke, ki z revizijo ni uspela) in 1. odst. 155. člena ZPP (glede stroškov tožeče stranke, ker po presoji revizijskega sodišča stroškov njenega odgovora na revizijo ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).