Jedro

Da ne gre za projektno zaposlitev, izhaja tudi iz dokazne ocene v obrazložitvi, kjer je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da gre za povečan obseg dela. A. je namreč trajna naloga toženke, ukrepi, ki se v okviru tega izvajajo, pa se glede na obseg in vsebino spreminjajo. Kljub temu, da je izvajanje programa A. trajna naloga, se z vsakokratnim odlokom definira, katere ukrepe se bo v posameznem obdobju izvajalo, kakšna višina sredstev bo za to namenjena in kakšne bodo vsebine ukrepov. Tako se morajo z vsakim odlokom in programom A. vzpostaviti novi ukrepi in na novo pripraviti vse potrebno za izvajanje ukrepov, prav zaradi vzpostavitve izvajanja novih ukrepov pa prihaja do začasno povečanega obsega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 22. 10. 2021 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 17. 12. 2021; na ugotovitev, da ima tožnik s toženko sklenjeno od dne 16. 7. 2019 pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od 15. 7. 2021 do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo za ta čas, ga prijaviti v matično evidenco ZPIZ in vsa obvezna socialna zavarovanja, mu mesečno obračunati nadomestilo plače v višini 3.009,28 EUR bruto, dodatek za magisterij v višini 36,21 EUR, dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako leto delovne dobe, izplačati regres za letni dopust 2021 v višini 505,88 EUR ter regres za letni dopust za preostale mesece v skladu z višino regresa v javnem sektorju do vrnitve nazaj na delo, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodišča, da sta imeli stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zaradi povečanega obsega dela, saj to iz pogodbe ne izhaja. Iz pogodbe izhaja le, da se sklepa za določen čas za namen izvajanja nalog programa A. v letu 2019. To lahko pomeni, da gre za projektno delo, ne more pa pomeniti, da gre za povečan obseg dela. Ker pogodba nima razlogov o tem, da je sklenjena za določen čas, je sklenjena v nasprotju z zakonom, zato bi moralo sodišče na podlagi 56. člena ZDR-1 šteti, da je sklenjena za nedoločen čas. Da je bila pogodba sklenjena za projektno delo, izhaja tudi iz tega, da se ukrepi, ki jih je izvajal tožnik za obdobje 2022-2023, 2021-2023 in 2022-2023, še vedno izvajajo. Napačna je ugotovitev sodišča, da so obstajale začasne potrebe po povečanem obsegu dela, saj je v nasprotju z izpovedmi prič B. B. in C. C., da naloge A. predstavljajo trajno povečan obseg dela. Glede na določbe Zakona o varstvu okolja in na skoraj desetletno obdobje, v katerem so se definirali podrobni ukrepi za porabo sredstev in višina sredstev za ukrepe, je ključno, da naloge A. predstavljajo trajne naloge ministrstva in s tem stalno potrebo po delu, kar je potrdila tudi priča D. D. Priča B. B. je izpovedala, da je bil tožnik zaposlen za določen čas le zato, ker je tako pisalo v zakonu. Po njenem mnenju bi moral biti tožnik zaposlen za nedoločen čas. Pri tem pa je opozorila na analogijo z izvajanjem ukrepov skupne E. politike. Iz izpovedi prič C. C. in F. F. izhaja, da so po izteku pogodb ostalih sodelavcev prejeli še njihovo delo, ki pa ga niso mogli obvladati. Tožnik je opravljal tudi drugo delo, in sicer druge stalne naloge oddelka izven A. Nadalje pojasnjuje dokaze, ki jih je tožnik vložil v spis. Ker iz podatkov G. z dne 4. 8. 2022 izhaja, da je bil H. H. zadolžen za izvajanje kar 15 ukrepov, je mogoče zaključiti, da gre za stalno povečan obseg dela, kar potrjuje tudi naslednji izpis podatkov z dne 24. 8. 2022, ko je bil zadolžen za 17 ukrepov. Tožnik je predložil tudi podatke o porabi sredstev, iz katerih je razvidno, da se ukrepi v letih 2021 in 2022 zaradi preobremenjenosti za ukrepe zadolženih oseb niso izvajali. Tega, da je dejansko šlo za stalno povečan obseg dela, tožnik ni mogel dokazati, saj je bilo ponovno pričanje B. B. neupravičeno zavrnjeno. Sodišče prve stopnje je storilo kršitev ZPP, in sicer je kršilo določbo 285. člena ZPP – materialno procesno vodstvo. Tožnik se je zastopal sam, zato bi ga moralo sodišče ob zavrnitvi predlaganih dokazov poučiti oziroma vsaj vprašati, ali temu nasprotuje. Stranki tako v postopku nista bili v enakopravnem položaju, kar izhaja tudi iz zvočnega zapisa posnetka glavne obravnave. Sodišče se je postavilo na stran toženke in postavljalo vprašanja v njeno korist. S tem je ravnalo pristransko, kar je vplivalo na vsebino izpodbijane sodbe. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je posledično napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj je dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno, nanj pa je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in skladno z določbo 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 285. člena ZPP, ker tožnika, ki se je zastopal sam, ob zavrnitvi predlaganih dokazov ni poučilo, da lahko temu nasprotuje, in pritožbene navedbe, da glede na to sodišče ni ravnalo po določbi 12. člena ZPP in tožnik ni uveljavljal storjene procesne kršitve v skladu z določbo 286.b člena ZPP, tako da posledično v pritožbi ne more uveljavljati bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz prvega odstavka 286.b člena ZPP izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz pritožbe ne izhaja, do katerih dokazov se sodišče ni opredelilo, o katerih se ni izreklo ter katerih ni izvedlo. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje v točki 3 jasno utemeljilo razloge, zaradi katerih ni izvedlo vseh dokazov in tudi, zakaj ni ponovno zaslišalo priče B. B. Bistvo spora je v obstoju zakonitega razloga za zaposlitev tožnika za določen čas in ali je tožnik v času zaposlitve dejansko opravljal le naloge, zaradi katerih je bil zaposlen za določen čas. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in opravilo celovito dokazno oceno skladno z 8. členom ZPP. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da postopanje sodišča vpliva na tožnikove pravne koristi in pravice, pa tudi navedbe, da je bil tožnik v primerjavi s toženko v neenakopravnem položaju, ker ni imel nobene pomoči sodišča in se je zagovarjal sam. Tožnik se v tem individualnem delovnem sporu ni zagovarjal, ampak je izpovedoval, navajal in trdil. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Sklenjena je bila dne 16. 7. 2019 za obdobje od 16. 7. 2019 do 15. 7. 2021 za namen izvajanja Programa A. v letu 2019. Delo je opravljal na delovnem mestu sekretar šifra ..., na Oddelku I. v okviru Sektorja J. Pogodba je bila sklenjena na podlagi razpisa za prosto delovno mesto za določen čas, prav tako pa tudi iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je sklenjena na podlagi 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU, in sicer za izvajanje nalog Programa A. v letu 2019. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu sekretar s šifro ..., za katero je v sistemizaciji določeno, da gre za zaposlitev za določen čas in ne za projektno zaposlitev. Tako je sodišče pravilno ugotovilo, da je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbi naveden in tudi, da je vedel, da je zaposlen za določen čas.

9. Da ne gre za projektno zaposlitev, izhaja tudi iz dokazne ocene v točki 6 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da gre za povečan obseg dela. A. je namreč trajna naloga toženke, ukrepi, ki se v okviru tega izvajajo, pa se glede na obseg in vsebino spreminjajo. Kljub temu, da je izvajanje programa A. trajna naloga, se z vsakokratnim odlokom definira, katere ukrepe se bo v posameznem obdobju izvajalo, kakšna višina sredstev bo za to namenjena in kakšne bodo vsebine ukrepov. Tako se morajo z vsakim odlokom in programom A. vzpostaviti novi ukrepi in na novo pripraviti vse potrebno za izvajanje ukrepov (izbrati izvajalce, pripraviti nove dokumente in nove sporazume), prav zaradi vzpostavitve izvajanja novih ukrepov pa prihaja do začasno povečanega obsega dela. Dejstvo je, da je bil tožnik zaposlen za čas do vzpostavitve ukrepov, zato ni pomembno, da se ukrepi še vedno izvajajo, saj jih izvajajo uslužbenci, ki so na A. stalno zaposleni, in ne tožnik, kot to skuša prikazati pritožba. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo v letu 2019 bistveno več novih ukrepov in s tem posledično več dela v zvezi z vzpostavitvijo njihovega izvajanja.

10. Sodišče je v točki 12 pravilno ugotovilo, da je bil tožnik, tako kot vsi zaposleni, seznanjen s predlogi zakonov in predpisov, saj je to nujno za delo na A., vendar pa je iz predloženih elektronskih sporočil razvidno, da so komentarji pričakovani le, če se nanašajo na delo posameznega zaposlenega. To pa ne pomeni, da je bilo tožniku odrejeno, da opravlja tudi drugo delo, izven tistega po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da mora delavec imeti ustrezno znanje in poznati predpise, ne glede na to ali je zaposlen za določen ali pa za nedoločen čas. Od tožnika so se konkretni predlogi oziroma pripombe pričakovale le, če se je elektronsko sporočilo nanašalo neposredno na njegovo delo.

11. Pritožbene navedbe, da iz izpovedi prič izhaja, da niso obstajale začasne potrebe po povečanem obsegu dela, da so stalno zaposleni delavci po izteku pogodb o zaposlitvi začasno zaposlenim delavcem prejeli še njihovo delo, so za odločitev o zakonitosti oziroma nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi tožnika s toženo stranko nepomembne. Prav tako ni pomembna analogija z izvajanjem ukrepov skupne E. politike na drugem ministrstvu in tudi ne, za kolikšno število izvajanj ukrepov je bil zadolžen H. H. Tožnik ni bil zadolžen za izvajanje ukrepov po odloku, ampak za pripravljanje vsega potrebnega, da so se ti lahko izvajali. Pritožba tako ne razlikuje med tema dvema različnima pojmoma.

12. Iz navedenega izhaja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe.