Jedro

Krivdni razlogi za odpoved stanovanjske najemne pogodbo so našteti v 1. odstavku 103. člena SZ-1. Za odpoved zadošča, da je podan en sam razlog. Pred odpovedjo mora biti najemnik opomnjen, odpoved je sodna.

V 1. odstavku 104. člena SZ-1 je določen opravičbeni razlog, zaradi katerega najemniku ni mogoče odpovedati najemne pogodbe kljub temu, da ne plačuje najemnine. Če je najemnik v zaporu, je to okoliščina, na katero je lahko vplivala, in izključuje uporabo 104. člena SZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo ugodilo zahtevi za odpoved med tožečo in toženo stranko sklenjene najemne pogodbe glede stanovanja in za njegovo izpraznitev. Toženi stranki je naložilo plačilo 180,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da se nahaja v zaporu na D. in da ta čas v stanovanju ne more bivati. Za odpoved najemne pogodbe po njegovem mnenju niso podani razlogi. Meni tudi, da ni dokazano, da bi nastajala v samem stanovanju kakšna škoda. Tožeči stranki očita, da ni bila pripravljena na noben dogovor glede poplačila dolga. Navaja, da bo v kratkem prišla iz zapora in da bo nekam morala iti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Krivdni razlogi za odpoved stanovanjske najemne pogodbo so našteti v 1. odstavku 103. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, 18/2004-ZVKSES, 47/2006-ZEN, 45/2008-ZVEtL, 57/2008, 62/2010-ZUPJS, 87/2011, 40/2012-ZUJF; v nadaljevanju: SZ-1). Podani so alternativno. Za odpoved zadošča torej, da je podan en sam razlog. Pred odpovedjo mora biti najemnik opomnjen (3. odstavek 103. člena SZ-1), odpoved je sodna (112. člen SZ-1). V 1. odstavku 104. člena SZ-1 je določen opravičbeni razlog, zaradi katerega najemniku ni mogoče odpovedati najemne pogodbe kljub temu, da ne plačuje najemnine.

5. Za odpoved stanovanjske najemne pogodbe iz krivdnih razlogov zadošča, da najemnik ne plačuje najemnine. Prav to je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, in opustitve plačevanja najemnine pritožba celo niti ne zanika. Prav tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila tožena stranka pred odpovedjo opomnjena in da opravičbeni razlog po 1. odstavku 104. člena SZ-1 ni podan. Tožena stranka je namreč v zaporu. To pa je prav okoliščina, na katero je lahko vplivala, in izključuje uporabo 104. člena SZ-1. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo.

6. Da je v stanovanju nastajala škoda, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo le kot dodaten razlog za odpoved. Ne glede na to, ali je v resnici podan, ali ne, je odločitev prvostopenjskega sodišča o odpovedi in izpraznitvi stanovanja pravilna, saj za odpoved zadošča že opustitev plačevanja najemnine. Ker tožeča stranka ni dolžna odložiti plačevanja obveznosti tožene stranke, so tudi vsi pritožbeni očitki o tem, da se tožeča stranka skuša znebiti tožene stranke, odveč. Prav tako na pravilnost odpovedi ne vpliva zatrjevana okoliščina, da se bo zaporna kazen končala kmalu. To, v pritožbi zatrjevano dejstvo, je tudi v očitnem nasprotju s tem, kar je tožena stranka zatrjevala v sporočilu z dne 13. 12. 2010, namreč da je bila obsojena na zaporno kazen v dolžini 6 let in 6 mesecev, kar pa ravno ne kaže na skorajšnje končanje prestajanja zaporne kazni. Pomanjkanje bivalnega prostora po prestani zaporni kazni pa ni razlog, ki bi preprečil odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja zaradi kršitev najemne pogodbe.

7. Pritožnik je vložil tudi pritožbo zaradi stroškov. Stroški, katerih povrnitev je zahtevala tožeča stranka, so razvidni iz stroškovnika (priloga A8) in jih je prvostopenjsko sodišče odmerilo pravilno. Gre za stroške, odmerjene po tarifnih številkah 3100 (faktor 1,3) in 3102 (faktor 1,2) za vložitev tožbe in za zastopanje. Skupaj znaša nagrada za odvetnikovo storitev 75,00 EUR. Poleg tega je tožeča stranka po tarifni številki 6002 upravičena še do povrnitve materialnih stroškov v višini 20 %, kar znaša 15,00 EUR, in sodne takse v višini 72,00 EUR. To znaša skupaj z DDV, ki se obračunava od nagrade za delo odvetnika in materialnih stroškov toliko, kot je prvostopenjsko sodišče odmerilo, namreč 180,00 EUR.

8. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

9. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

10. Povrnejo se le potrebni stroški pravdnega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP). Ker je šlo za razmeroma zelo preprost primer, ni odgovor na pritožbo v ničemer mogel prispevati k rešitvi zadeve. Tožeča stranka mora zato sama nositi pritožbene stroške.