Jedro

Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru sodišče ni imelo korekturne dolžnosti glede vrednosti spornega predmeta.

Ker je v tem primeru sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse le upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi, in ni samo s sklepom določilo vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka z obširnimi pritožbeni navedbami o tem, kaj bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi vrednosti spornega predmeta, ne more uspeti. Te okoliščine bi bile pravno odločilne le, če bi sodišče prve stopnje v okviru svoje korekturne dolžnosti ali na podlagi ugovora tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, odločalo o tem s sklepom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke z dne 13. 7. 2020 zoper plačilni nalog V Pg 961/2020 z dne 7. 7. 2020. Presodilo je, da je bila sodna taksa za postopek na prvi stopnji upoštevajoč vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi, pravilno odmerjena.

2. Proti sklepu je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da se ni opredelilo do bistvenih okoliščin, ki jih je navedla v ugovoru. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je pri odmeri sodne takse upoštevalo le pomotoma podano označbo vrednosti spornega predmeta s strani tožeče stranke, ne pa tudi drugih okoliščin, ki jih je navedla v dopolnitvi tožbe. Sodišču prve stopnje je očitala tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker pri odločitvi ni upoštevalo sodne prakse iz primerljivih zadev. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odpravi sklep sodišča prve stopnje in samo izda nov sklep, s katerim pritožbi tožeče stranke ugodi. Podredno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče odpravi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno in obširno pojasnilo, kdaj nastane taksna obveznost in kaj je podlaga za določitev višine sodne takse. Obrazložilo je, da taksna obveznost v pravdnem postopku nastane z vložitvijo tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah; v nadaljevanju: ZST-1)2 ter da je glede vrednosti zahtevka oziroma predmeta treba smiselno uporabiti določila zakona, ki ureja pravdni postopek (drugi odstavek 19. člena ZSZ-1). Torej določila ZPP. Nadalje je pravilno pojasnilo, da je za določitev višine takse pri nedenarnih zahtevkih, kakršen je tudi zahtevek tožeče stranke v tem postopku, odločilna vrednost, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP).

5. Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru sodišče ni imelo korekturne dolžnosti glede vrednosti spornega predmeta. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, kdaj je skladno z določilom tretjega odstavka 44. člena ZPP ali določilom prvega odstavka 31. člena ZST-1 podana korekturna dolžnost sodišča ter da okoliščine, ki narekujejo korekturno dolžnost sodišča, v tem primeru niso bile podane. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja in jim v celoti sledi.

6. Skladno z določilom tretjega odstavka 44. člena ZPP ima namreč sodišče korekturno dolžnost le, če je vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede očitno prenizka ali previsoka in zato nastane vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v tem primeru stvarna pristojnost sodišča ni odvisna od vrednosti spornega predmeta. Po določilu prvega odstavka 31. člena ZST-1 pa je korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko. Zato sodišče prve stopnje v tem primeru ni imelo pravne podlage za določitev vrednosti spornega predmeta, ki bi bila drugačna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno ravnalo, ker ni upoštevalo, da se je tožeči stranki pri navedbi vrednosti spornega predmeta pripetila očitna pisna pomota. O pisni pomoti je mogoče govoriti le, ko so podane napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa (smiselno prvi odstavek 328. člena ZPP). V tem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da se je pri navedbi vrednosti spornega predmeta tožeči stranki pripetila pisna pomota. Že zato ne, ker je tožeča stranka v drugem podrejenem zahtevku zahtevala ugotovitev vrednosti spornega predmeta v višini 2.948.055,67 EUR. Prav tako pa iz same vsebine tožbe ne izhajajo kakšni drugi parametri, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da se je tožeči strani pri navedbi vrednosti spornega predmeta pripetila očitna pisna pomota.

8. Tudi sicer pa tako iz pravne teorije kot iz sodne prakse izhaja stališče, da tožeča stranka navedbe vrednosti spornega predmeta v tožbi sama ne more spreminjati niti v soglasju s toženo stranko.3

9. Ker je v tem primeru sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse le upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi, in ni samo s sklepom določilo vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka z obširnimi pritožbeni navedbami o tem, kaj bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi vrednosti spornega predmeta, ne more uspeti. Te okoliščine bi bile pravno odločilne le, če bi sodišče prve stopnje v okviru svoje korekturne dolžnosti ali na podlagi ugovora tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, odločalo o tem s sklepom. Glede na navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do obširnih ugovornih trditev o kriterijih in merilih za določitev vrednosti spornega predmeta, ni kršilo pravil pravdnega postopka. Sodišče se je namreč skladno z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP dolžno opredeliti le do tistih dejstev, ki so za odločitev pravno odločilna.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi ni upoštevalo odločb VSL v primerljivih primerih, in sicer sklepa I Cpg 256/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Cpg 277/2019 z dne 5. 6. 2019. Dejansko stanje v navedenih odločbah ni primerljivo z dejanskim stanjem v tem primeru. Iz navedenih odločb izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugovora tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta to vrednost določilo s sklepom, kar v tem postopku ni primer. Sodišče prve stopnje v tem postopku o vrednosti spornega predmeta sploh ni odločalo. Zato že po naravi stvari vrednost spornega predmeta ne more biti predmet izpodbijanja s strani stranke, ki je vrednost spornega predmeta sama navedla.

11. Upoštevajoč pojasnjeno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršitvah ustavnih pravic tožeče stranke (načela enakosti, načela sorazmernosti, pravice do učinkovitega sodnega varstva, pravice do svobodne gospodarske pobude,...).

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je s plačilnim nalogom V Pg 961/2020 z dne 7. 7. 2020 odmerilo sodno takso ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, ki ga je tožeča stranka navedla v tožbi. Po taksni tarifi 1111 ZST-1 je ob izrecno navedeni vrednosti spornega predmeta 2.948.055,67 EUR in ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018, sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da znaša sodna taksa za postopek na prvi stopnji 6.525,00 EUR. Ob vložitvi tožbe namreč sodišče prve stopnje s kakšnimi drugimi podatki, ki bi bili odločilni za odmero sodne takse, ni razpolagalo.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora proti plačilnemu nalogu V Pg 961/2020 z dne 7. 7. 2020 ni ugodilo, začne rok za plačilo sodne takse odmerjene v navedenem plačilnem nalogu teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (sedmi odstavek 34.a člena ZST-1). V kolikor je tožeča stranka sodno takso po plačilnem nalogu z dne 7. 7. 2020 že plačala, je to opozorilo brezpredmetno.

15. Pritožbeno sodišče ni pristojno za odločanje o umiku podrednega zahtevka, zato bo o tem predlogu odločilo sodišče prve stopnje.

16. O pritožbi je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji. 3 Glej: J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, leto 2005, komentar k 44. členu, str. 230 in VSL sklep I Cp 1508/2019 z dne 30. 10. 2019.