Jedro

Iz odločbe, izdane na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena ZDRS, torej po prostem preudarku, morajo biti navedena vsa dejstva, okoliščine in dokazi, na podlagi katerih organ ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red ter razlogi, zakaj je organ po prostem preudarku tako odločil.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 0011/6-XVII-109.300 z dne 18.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z obrazložitvijo, da je bil že večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in zato tožena stranka ocenjuje, da v primeru sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije obstoji nevarnost za javni red Republike Slovenije. Ker so torej podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnik je zoper odločbo sprožil upravni spor in v tožbi smiselno navaja, da navedbe v odločbi niso v skladu z dejanskim stanjem. V času študija na Fakulteti za družbene vede je bil enkrat obravnavan zaradi manjše kraje v trgovini in zaradi tega je bil obsojen na tri mesece zapora, vendar se v zadnjih sedmih letih ni niti enkrat prekršil zoper zakon, zato meni, da ne more biti nevaren za javni red v Republiki Sloveniji. Je upokojen in redno prejema mesečne dohodke. Predlaga, da sodišče samo odloči o zadevi.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka navaja, da je bilo na podlagi podatkov, ki jih je posredovala pristojna služba Ministrstva za notranje zadeve, ugotovljeno, da je bil tožnik od leta 1978 že večkrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja. Zadnjič je bil obsojen leta 1986 na kazen zapora 10 mesecev. To kazen je prestajal v zaporih v Ljubljani v letih 1978-1988. Tožnik od tedaj dalje resnično ni bil več obravnavan za kazniva dejanja, vendar pa po sporočilu operativnih služb Ministrstva za notranje zadeve, le-ta ni spremenil svojega načina življenja. Je nezaposlen, preživljal pa naj bi se s preprodajo mamil in drugimi nečistimi posli. Na zaslišanju je tožnik gornje navedbe zanikal. Tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, kolikor uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDS. Navedena zakonska določba daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Tožena stranka v odločbi pavšalno navaja, da je bil tožnik večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in da zato ocenjuje, da obstoja nevarnost za javni red Republike Slovenije, pri tem pa ne pove, za kakšna kazniva dejanja je bil tožnik pravnomočno obsojen, kdaj je ta dejanja storil ter kdaj je bil zanje obsojen, na kakšne kazni je bil obsojen, ali so te kazni še vedno vpisane v kazensko evidenco ter na podlagi česa je prišla tožena stranka do ugotovitve, da obstoji nevarnost za javni red RS. Preden je tožena stranka odločila po prostem preudarku, bi morala pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red. V odločbi, ki se izda po prostem preudarku, je treba navesti tudi razloge, zakaj je po prostem preudarku tako odločeno (2. in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). V tem primeru pa izpodbijana odločba take vsebine nima. Tožena stranka bo v postopku morala med drugim pribaviti pravnomočne sodbe ter na podlagi tega in drugih zbranih dokazov ugotoviti ali pri tožniku obstajajo razlogi za zavrnitev državljanstva Republike Slovenije po 3. odstavku 40. člena ZDS. Sodišče poudarja, da poročila organov za notranje zadeve, ki so celo označena kot zaupna, niso javne listine, ki bi same zase dokazovale tisto, kar je v njih navedeno (164. člen ZUP).

Ker v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).