Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka v razmerju oče in hči.
Zahteva predlagateljice po dodelitvi dodatnega roka po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja zgolj poskus zavlačevanja postopka in s tem čim daljšega ohranjanja stanja, kot je bil vzpostavljen s sklepom V N 81/2025 z dne 24. 3. 2025.
Prav tako po oceni sodišča druge stopnje ni bilo pogojev za odstranitev nasprotnega udeleženca z naroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se udeleženka po preteku več kot enega leta in potem, ko je z nasprotnim udeležencem pred delovnim sodiščem sklenila sodno poravnavo, ne more bati tako intenzivno, da bi bila potrebna izključitev nasprotnega udeleženca iz zaslišanja.
Zgolj dejstvo, da je nasprotnemu udeležencu bil izrečen ukrep prepovedi približevanja po ZPND v trajanju enega leta še ne pomeni avtomatično, da sodišče mora na podlagi istih dejstev odločiti o podaljšanju tega ukrepa.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Udeleženca postopka krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog predlagateljice za podaljšanje izreka ukrepov prepovedi približevanja po 19. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), ki ga je Okrožno sodišče na Ptuju nasprotnemu udeležencu izreklo s sklepom V N 81/2025 z dne 24. 3. 2025, zavrnilo.
2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje predlagateljica po svoji pooblaščenki. Vlaga tudi laično pritožbo. Navaja, da se sodišče glede izreka ukrepa prepustitve stanovanja sploh ni opredelilo. Dejstvo je, da gre za nepremičnino v kateri predlagateljica živi, pred tem je v njej živel tudi nasprotni udeleženec in povsem jasno je, da mu je bila predlagateljica ves čas v podrejenem položaju, morala ga je brezpogojno ubogati, kršena ji je bila osebna svoboda, v trenutku, ko se mu je uprla, pa ji je dejansko onemogočil, da bi si zagotovila pogoje za dostojno bivanje, ter je nad njo vršil ekonomsko nasilje. Nasprotni udeleženec ji je grozil tudi preko sestre in ji preko nje sporočal, da bo končala na ulici, da bo spala na kartonski škatli, da jo bo uničil z rokavicami, zato da ga ne bodo sumili oziroma, da bo nekdo naredil nekaj namesto njega. Do vseh teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Odgovor nasprotnega udeleženca na njen predlog za podaljšanje ukrepala ji je bil vročen šele na naroku. Prosila je za dodaten rok za odgovor, vendar sodišče njenemu predlogu ni ugodilo oziroma se do njega sploh ni opredelilo. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da ni šlo za ekonomsko nasilje nad njo, prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podlage v ravnanju nasprotnega udeleženca za njene zdravstvene težave, s katerimi se sooča. Sodišče ni obrazloženo navedlo, zakaj je verjelo nasprotnemu udeležencu in ne predlagateljici, čeprav ni nobenega dvoma, da je nasprotni udeleženec v preteklosti nad predlagateljico vršil nasilje. V času zaslišanja je nasprotni udeleženec nad njo vršil psihično nasilje, saj se je posmehoval in jo poniževal. Sodiš pa ni ugodilo njenemu predlogu, da se nasprotnega udeleženca iz zaslišanja odstrani. Sodišče ni upoštevalo, da je bil delovnopravni spor s sodno poravnavo zaključen iz razloga, ker je bila predlagateljica v veliki finančni in ekonomski stiski in ji ni preostalo drugega, kot da sklene poravnavo in v čim krajšem možnem času pridobi vsaj nekaj sredstev za življenje in za zdravljenje, ki ga potrebuje. Vlagateljica druge zaposlitve ni uspela najti zaradi slabega duševnega zdravja in dejstva, da nima stalnega dovoljenja za bivanje v Sloveniji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, predlogu predlagateljice v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Po izteku pritožbenega roka je pritožbo vložila še predlagateljica sama.
3.V odgovoru na pritožbo nasprotni udeleženec odgovarja na pritožbene navedbe predlagateljice in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) v zvezi z 22.a členom ZPND.
6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevanih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.
7.Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka v razmerju oče in hči. S sklepom z dne 24. 3. 2025 je bilo nasprotnemu udeležencu zaradi izvršenih nasilnih dejanj prepovedano približevati se predlagateljici, vstopiti in se zadrževati v stanovanjskih prostorih na naslov predlagateljice in nasprotnega udeleženca in z njo vzpostavljati stik za obdobje 12 mesecev. Pred iztekom tega obdobja je predlagateljica predlagala podaljšanje tega ukrepa in izrek ukrepa prepustitve stanovanja v izključno uporabo predlagateljici.
8.Nima prav pritožba, da predlagateljici ni bila dana možnost odgovoriti na ugovor nasprotnega udeleženca, ki ga je slednji predložil sodišču na naroku dne 23. 3. 2026. Sodišče prve stopnje je ugovor vračilo pooblaščenki nasprotne udeleženke in narok za pol ure prekinilo, zatem pa je slednja podala odgovor na ugovor. Zato očitana kršitev ni podana. Po oceni sodišča druge stopnje je, glede na zahtevnost in nujnost zadeve, pooblaščenka predlagateljice skupaj s predlagateljico imela dovolj časa, da je na ugovor nasprotnega udeleženca odgovorila, slednje je nenazadnje tudi storila.
9.Zahteva predlagateljice po dodelitvi dodatnega roka, pa po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja zgolj poskus zavlačevanja postopka in s tem čim daljšega ohranjanja stanja kot je bil vzpostavljen s sklepom V N 81/2025 z dne 24. 3. 2025.
10.Prav tako po oceni sodišča druge stopnje ni bilo pogojev za odstranitev nasprotnega udeleženca z naroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se udeleženka po preteku več kot enega leta in potem, ko je z nasprotnim udeleženecem pred delovnim sodiščem sklenila sodno poravnavo, ne more bati tako intenzivno, da bi bila potrebna izključitev nasprotnega udeleženca iz zaslišanja.
11.Zgolj dejstvo, da je nasprotnemu udeležencu bil izrečen ukrep prepovedi približevanja po ZPND v trajanju enega leta še ne pomeni avtomatično, da sodišče mora na podlagi istih dejstev odločiti o podaljšanju tega ukrepa. Ni namreč namen zakona, da storilcu odreka lastninska upravičenja in se žrtvi zagotovi neomejeno obdobje brezplačne uporabe nepremičnine. Ampak je ta čas namenjen temu, da si žrtev zagotovi čas, da si uredi življenje. Predlagateljica je imela 12 mesecev časa, da si najde drugo zaposlitev in se iz stanovanjske hiše predlagatelja izseli.
12.Ne gre spregledati, da gre za hči nasprotnega udeleženca, staro 37 let, z visoko stopnjo izobrazbe, ki navaja, da si v roko več kot 1 leta ni uspela najti druge službe in druge zaposlitve, za kar krivi nasprotnega udeleženca in zahteva, da se mu še za nadaljnje obdobje 6 mesecev prepove približevanje in prepustitev nepremičnine njej, ki na nepremičnini ne izkazuje nobenih lastniških upravičenj.
13.Zgolj dejstvo, da ji je nasprotni udeleženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, še ne predstavlja ekonomskega nasilja, prav tako ne dejstvo, da od nje zahteva plačevanje stroškov za uporabo nepremičnine in njeno izselitev. Nenazadnje ZPND v šestem odstavku 21. člena določa, da žrtev, ki ji je prepuščeno stanovanje v izključno uporabo nosi stroške rednega upravljanja.
14.Dejstvo, da si predlagateljica ni uspela najti nove zaposlitve zaradi zdravstvenih težav in neobstoja stalnega dovoljenja za bivanje, zahtevek nasprotnega udeleženca, da se izseli iz nepremičnine in plača uporabnino, ne more biti razlog za podaljšanje ukrepa po ZPND in ne predstavlja psihičnega in ekonomskega nasilja nad predlagateljico.
15.Med udeležencema postopka je nesporno, da je predlagateljica uporabljala zgornji del hiše, nasprotni udeleženec pa spodnjega, zato tudi vstopi v spodnje prostore s strani brata predlagateljice in odnašanje posameznih kosov pohištva s strani njenega brata ne pomenijo kršitve ukrepa izrečenega nasprotnemu udeležencu. Prav tako je za predmetni postopek nerelevantno, da je bilo vozilo odpeljano s strani njenega brata oziroma s strani leasing hiše, saj je nesporno, da predlagateljica za vozilo ni plačevala in zato do njega tudi nima nikakršnih upravičenj. Odvoz vozila pa po oceni sodišča druge stopnje tudi ne more predstavljati ekonomskega nasilja nad predlagateljico. Ravnanje soseda, ki je spremljal dogajanje v predmetni nepremičnini pa za predmetni postopek ni relevantno. Prav tako ne vstopi brata predlagateljice v stanovanjsko hišo, in sicer v del kjer prebiva nasprotni udeleženec ter odvoz pohištva, ki ga nasprotni udeleženec potrebuje v novi hiši, kot sam navaja, ne predstavljajo ekonomskega oz. psihičnega nasilja. O slednjem pa ima sodišče prve stopnje obširne razloge v 11. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne.
16.Sodišče druge stopnje pri tem dodaja, da okoliščina, da nasprotni udeleženec ni kršil izrečenih ukrepov po ZPND oziroma ni ponavljal nasilnih dejanj, avtomatično ne pomeni, da ukrepov ni mogoče podaljšati. Namen ZPND je v zaščititi žrtev pred nasiljem1 v družini (1. člen ZPND), zato lahko sodišče v ta namen povzročitelju nasilja za obdobje največ 12 mesecev naloži določene ukrepe, ki so našteti v 19. členu ZPND,2 če ravnanje povzročitelja nasilja dosega dovolj visoko stopnjo intenzivnosti (načelo sorazmernosti), da ogroža žrtev (pri čemer je treba njegovo ravnanje presojati tudi objektivno).3 Pravno podlago za podaljšanje ukrepov pa predstavlja tretji odstavek 19. člena ZPND, v skladu s katerim lahko žrtev poda predlog za podaljšanje trajanja izrečenega ukrepa pred iztekom roka, za katerega je bil ukrep izrečen.
17.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče podaljšanje ukrepov po ZPND izreči, če povzročitelj nasilja izrečenih ukrepov ni kršil, kar pomeni, da ni storil novega nasilnega dejanja. Potrebno je ovrednotiti ravnanje povzročitelja in položaj žrtve med izvrševanjem ukrepa, vpliv, ki so ga imela nasilna dejanja na žrtev ter verjetnost ponovitve nasilnih dejanj.4
18.Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND),5 zaradi česar so lahko zgolj začasnega (ne pa trajnega) značaja, in sicer lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND), njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem sumarnem postopku čimprej nuditi zaščito pred nasiljem (zato se tudi sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja, kot v večini ostalih sodnih postopkov). Ukrepi, ki so bili izrečeni na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena s stopnjo verjetnosti, pa ne morejo trajati v nedogled, četudi tretji odstavek 19. člena ZPND predvideva možnost podaljšanja ukrepov. Če želi žrtev doseči trajnejšo prepoved približevanja in navezovanja stikov, mora poskrbeti za sodno varstvo trajnejše narave,6 na primer na ta način, da vloži tožbo z zahtevkom za prenehanje kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ.7 To pomeni, da teža in posledice nasilnih dejanj, ki so bile podlaga za izrek prvotnega ukrepa po ZPND za maksimalno obdobje 12 mesecev, ne morejo biti podlaga za podaljšanje ukrepov po tretjem odstavku 19. člena ZPND.
19.Po mnenju sodišča druge stopnje je pri odločanju o podaljšanju ukrepov po ZPND bistveno, ali so že izrečeni ukrepi zalegli. Že izrečeni ukrepi običajno niso zalegli, če povzročitelj nasilja ponavlja nasilna dejanja oziroma krši že izrečene ukrepe. Zgolj izjemoma, pri čemer se izjeme razlagajo ozko, je mogoče podaljšati že izrečene ukrepe, četudi jih povzročitelj nasilja ni kršil, če je na podlagi okoliščin, ki so nastale po izdaji prvotnega ukrepa, mogoče sklepati, da je žrtev še vedno ogrožena, na primer, če povzročitelj nasilja izraža namen, da se bo žrtvi maščeval in ponovil nasilna dejanja (ponovitvena nevarnost). Ti pogoji pa v obravnavani zadevi niso več izpolnjeni.
20.Poslužitve pravnih postopkov pa objektivno ni mogoče šteti kot namere, da bo nasprotni udeleženec ponovno izvajal kakršnokoli obliko nasilja nad predlagateljico.8
V skladu z navedeno določbo lahko sodišče povzročitelju družinskega nasilja zlasti:prepove vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev;prepove zadrževati se v določeni bližini stanovanja, v katerem živi žrtev;prepove zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev običajno nahaja (na primer delovno mesto, šola, vrtec …);prepove navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb;prepove vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo;prepove objavljanje osebnih podatkov žrtve, dokumentov iz sodnih in upravnih spisov in osebnih zapisov, ki se nanašajo na žrtev;odloči o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi žrtvi v skladu z 21. členom tega zakona.
3VSL Sklep IV Cp 1751/2022 z dne 2. 11. 2022.
4VSL sklep IV Cp 399/2023 z dne 2. 3. 2023, VSL sklep IV Cp 2127/2020 z dne 15. 12. 2020
5Kar pomeni, da sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki mu omogočajo razumno hitro oceno o ogroženosti žrtve.
6Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, ukrepi po ZPND dopolnjujejo že obstoječe ukrepe in jih nikakor ne nadomeščajo ali zmanjšujejo njihovega pomena (Predlog zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) - prva obravnava - EPA 1654-IV, Poročevalec Državnega zbora z dne 27. 9. 2007, str. 29).
7Tomaž Pavčnik, Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten 2/2012, stran 103.
8VSM sklep III Cp 344/2026 z dne 31. 3. 2026.