Jedro

ZŠtip-1 res ne vsebuje določila o nevštevanju časa zaposlitve pred zaključkom študija, a zgolj to ne vodi do zaključka, da je takšna določba neupoštevna in nična. ZŠtip-1 je namreč splošni predpis, ki daje usmeritve, kako se naj urejajo razna štipendijska razmerja. V drugem odstavku 7. člena ZŠtip-1 je poleg obveznih sestavin pogodbe določeno tudi, da se v le-tej opredeli še drugo, kar sledi iz narave dodeljenih sredstev, načina porabe sredstev ter pravic in obveznosti štipendista ali prejemnika sredstev in sklada. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da so v pogodbah o sofinanciranju lahko določeni tudi drugi pogoji, ki se nanašajo na naravo (namen) dodeljenih sredstev in da že sam ZŠtip-1 napotuje osebe javnega prava, da sklenjene pogodbe prilagodijo sami naravi in namenu določene štipendije.

Namen Pogodbe o sofinanciranju štipendije je, poleg tega, da štipendist pridobi višjo raven izobrazbe, tudi v tem, da po pridobljeni višji izobrazbi najmanj eno leto opravlja dela, ki so primerna ravni njegove izobrazbe. In četudi bi morebiti bilo mogoče slediti pritožbi, da se s štipendistovim enomesečnim opravljanjem poslovodne funkcije v gospodarski družbi ni bistveno kršil namen pogodbe, ki bi opravičeval njen razdor in vračilo celotnega valoriziranega zneska sofinancirane štipendije, pa ni mogoče spregledati druge ugotovljene kršitve, da tožena stranka štipendista po zaključku izobraževanja ni zaposlila za najmanj eno leto, kar je bistveni del obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju in ne zgolj postranska zaveza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitvi te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača znesek 9.085,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje (I. točka izreka). Prav tako mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR in stroške pravdnega postopka v znesku 1.748,09 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za povračilo nadaljnjih 30,00 EUR izvršilnih stroškov in za zakonske zamudne obresti od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi od zneska 44,00, je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da sodbo izpodbija v celoti, vendar iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da sodbo izpodbija v zanjo neugodnem delu (I. in II. točka izreka). Meni, da sodba temelji na napačni uporabi materialnega prava, saj ni in ne more odgovarjati za ravnanje tretjega oziroma za štipendista B. B., ki je en mesec deloval kot poslovodja v družinskem podjetju A. d.o.o. Poudarja, da je sankcija v obliki vračila celotnega zneska štipendije nesorazmerna glede na konkretno kršitev, saj je šlo za kratkotrajno odstopanje od pogodbenih določil, ki ni bistveno vplivalo na namen štipendiranja. V tem delu še navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitev testa sorazmernosti navedlo zgolj, da naj bi tožena stranka kršila znaten del obveznosti. Zaradi takšne pavšalne obrazložitve odločbe ni mogoče preizkusiti. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o namenu te določbe (da se po opravljenem študiju zagotovi prva zaposlitev). Po njenem prepričanju je zakonodajalec s takšno določbo sledil cilju, da se štipendisti ne bi zaposlovali in poleg štipendije prejemali še plačilo za delo ali nagrado na podlagi pogodbe o opravljanju poslovodne funkcije. Nadalje zatrjuje, da zaposlitev štipendista pred zagovorom diplomske naloge ni bila v nasprotju z namenom pogodbe o štipendiranju, saj je štipendist v roku šestih mesecev po zaposlitvi uspešno zagovarjal diplomo, kar je skladno z določbo 78. člena Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip-1), zato bi sodišče prve stopnje to moralo priznati kot ustrezno izpolnitev obveznosti, saj je bila s tem izpolnjena osnovna funkcija in namen štipendije, to je omogočiti pridobitev zaposlitve v čim krajšem času po zaključku študija. Sklicuje se še na načelo pacta sunt servanda in trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka bistveno kršila svoje obveznosti iz pogodbe. Predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano sodbo ter zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico za tožečo stranko. Priglaša pritožbene stroške.

3. Na pritožbo pravočasno odgovarja tožeča stranka po pooblaščencu. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbeno obravnavani zadevi sta pravdni stranki sklenili Pogodbo št. 11020-6/2015 z dne 22. 2. 2016 o sofinanciranju kadrovske štipendije B. B. za študijsko leto 2015/2016 (v nadaljevanju: Pogodba o sofinanciranju) z ustreznima aneksoma za študijski leti 2016/2017 in 2017/2018. Toženka je na podlagi omenjene pogodbe in aneksov od tožeče stranke prejela 8.731,38 EUR, kar vse ni pritožbo sporno. Tožeča stranka je zatrjevala in sodišče prve stopnje ji je sledilo ter ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku za vračilo valoriziranega zneska sofinancirane štipendije v višini 9.085,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje, ker je ugotovilo, da je tožena stranka kršila znaten del obveznosti, saj je bil štipendist B. B. od 27. 12. 2016 do 27. 1. 2017 v družbi A. poslovodja, prav tako pa zaposlitev štipendista po opravljenem študiju ni trajala 1 leto, saj je B. B. diplomiral 5. 3. 2019, zaposlen pa je bil pri toženi stranki do 30. 9. 2019, kar je v nasprotju s 15. členom Pogodbe o sofinanciranju. Presodilo je tudi, da omenjeni kršitvi pomenita bistveni del obveznosti tožene stranke, zato vračilo celotnega zneska valorizirane štipendije ni nesorazmerna sankcija.

6. Tožena stranka pritožbeno izpodbija zaključke sodišče prve stopnje glede: (-) namena pogodbe, (-) kršitve svoje obveznosti in (-) sorazmernosti sankcije, t. j. prenehanja (odstopa od) pogodbe in vračila valoriziranega zneska sofinancirane štipendije.

- Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage. Predstavljajo jo določbe Pogodbe o sofinanciranju, Javnega razpisa za neposredno sofinanciranje kadrovskih štipendij delodajalcem za šolsko/študijsko leto 2015/2016 (v nadaljevanju: javni razpis) in ZŠtip-1 (2., 3., 13., 77., 78. ter 83. člen) ter določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), in sicer 3., 5., 6., 9., 34, 35., 82., 299., in 378. člen.

7. Že sodišče prve stopnje je v celoti pravilno pojasnilo, da konkretna Pogodba o sofinanciranju predstavlja t. i. "upravno pogodbo", kjer se prepletata javni in zasebni interes ter pri kateri ni vzpostavljena ekvivalenca dajatev. Zato ne gre za za običajno civilnopravno razmerje, temveč za posebno vrsto javnopravnega razmerja, kjer se uporabljajo določbe splošnega pogodbenega prava, zlasti OZ, v kolikor javnopravni elementi določene pogodbe ne zahtevajo, da se nekatere določbe OZ za tako razmerje ne uporabijo. Ker mora v takšen razmerju pravna oseba javnega prava zasledovati javni interes, se mora sopogodbenik sprijazniti tudi s pogodbenimi določbami, na katere morda v zasebnopravni pogodbi ne bi pristal.1

8. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ne more odgovarjati za ravnanje tretjega oziroma da kršitev tretjega ne more imeti za posledico prenehanja pogodbe. Kakor je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, je takšna pogodbena zaveza mogoča in dopustna, saj se pogodbena stranka lahko prostovoljno zaveže, da prevzame odgovornost tudi za ravnanje drugega. Pri tem ne gre za krivdno odgovornost kot zmotno navaja pritožnica, saj gre poslovno odgovornost. Gre namreč za notranje tveganje, za katerega odgovarja po izrecni pogodbeni zavezi. Zato je na strani takšne stranke nato obveznost, da si sama uredi pravno razmerje (pravice in obveznosti) v odnosu do osebe, za katero je prevzela odgovornost in bi morala tudi štipendista jasno opozoriti na obveznosti, ki jih je s podpisom med njim in toženo stranko prevzel, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Slednje je zato pravilno zaključilo, da šesta podalineja 5. alineje prvega odstavka 6. člena Pogodbe o sofinanciranju ni nična, saj je v skladu z drugim odstavkom 34. člena OZ.

9. Pritožnica pravilno ugotavlja, da ZŠtip-1 ne določa, da ima kršitev določbe, po kateri lahko štipendijo pridobijo zgolj osebe, ki nimajo statusa poslovodje v gospodarski družbi, za posledico prenehanje pogodbe. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi morala tožena stranka kot gospodarski subjekt v skladu s 6. členom OZ ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Prebrati bi morala javni razpis na katerega se je prijavila in sklenjeno Pogodbo o sofinanciranju, saj je bil ta pogoj določen že v javnem razpisu, v Pogodbo pa je bila ta določba vnesena na podlagi samega javnega razpisa. Ob tem, ko pritožbeno ni sporna izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da Pogodbe o sofinanciranju ni natančno prebral ter da jo je zgolj preletel, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, na takšen pogoj pa je prostovoljno pristala. S tem je v celoti odgovorjeno tudi na v pritožbi ponovno izpostavljeno navedbo, da tožena stranka za to kršitev ni vedela, pri čemer je že sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno obrazložilo, da se za dejanja štipendista zaradi zgoraj že pojasnjenega, s temi navedbami ne more ekskulpirati.

10. Toženi stranki je sicer pritrditi, da je namen predmetne določbe lahko tudi v tem, da se štipendisti ne bi zaposlovali in hkrati prejemali nagrade za opravljanje poslovodne funkcije, vendar s podanimi pritožbenimi trditvami pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo o namenu konkretnega določila, ki je namenjeno tudi zavarovanju tožene stranke, da štipendist opravi svoje izobraževanje čim hitreje in v času študija ne opravlja tudi drugih dejavnosti (se zaposli pri drugem delodajalcu; je poslovodna oseba v gospodarski družbi), ki bi izobraževanje lahko podaljšale. Sicer pa je v nadaljevanju še pravilno pojasnilo, da je bila predmetna določba (v javni razpis in pogodbo) vnesena na podlagi javnega interesa v skladu s katerim je, da sofinanciranje kadrovske štipendije ne prejmejo štipendisti, ki opravljajo funkcijo v gospodarski družbi, ampak posamezniki, ki z neko gospodarsko družbo še niso povezani. Namen kadrovske štipendije pa je med drugim tudi v tem, da se štipendistu po opravljenem študiju zagotovi takojšnja zaposlitev, kar pa se izjalovi, če štipendist že v času študija opravlja poslovodno funkcijo v gospodarski družbi. Temu namenu pa tožena stranka ni zadostila, kot to zmotno navaja pritožba. Zaključki sodišča prve stopnje o kršitvi šeste podalineje 5. alinije 6. člena Pogodbe o sofinanciranju so tako pravilni.

11. Tožena stranka nadalje neutemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o ugotovljeni kršitvi šestega in osmega odstavka 12. člena Pogodbe o sofinanciranju, po katerem bi mogla štipendista po zaključku izobraževanja zaposliti najmanj za eno leto. Pri tem pa je toženi stranki - glede na njena pritožbena navajanja - najprej pojasniti, da razlogi sodišča prve stopnje o kršitvi citiranega določila niso v tem, da je štipendista zaposlila pred zaključkom izobraževanja, kot to večinoma zmotno navaja, temveč ker njegova zaposlitev po zaključku izobraževanja (t. j. od zagovora diplomske naloge), ki je bila 5. 3. 2019, ni trajala 1 leto, saj je bil pri njej zaposlen do 30. 9. 2019. Prav tako sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je s predčasno zaposlitvijo izničen namen pogodbe o štipendiranju, kakor navaja pritožnica, saj je slednje sodišče prve stopnje navedlo v povezavi z določbo, po kateri se zaposlitev pred zaključkom izobraževanja ne upošteva v izpolnjevanje pogojev glede trajanja zaposlitve, do česar se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju.

12. Tožena stranka v pritožbi ponovno izpostavlja, da je določilo o nevštevanju časa zaposlitve pred zaključkom študija nično, ker ga je vsilila tožeča stranka kot močnejša stranka in je v nasprotju ZŠtip-1 oziroma 78. členom predmetnega zakona, ki kot edini pogoj pri tem postavlja, da štipendist študij zaključi v roku 6 mesecev od zaposlitve. Že sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno pojasnilo, da tega ZŠtip-1 res ne določa, a zgolj to ne vodi do zaključka, da je takšna določba neupoštevna in nična. ZŠtip-1 je namreč splošni predpis, ki daje usmeritve, kako se naj urejajo razna štipendijska razmerja. V drugem odstavku 7. člena ZŠtip-1 je namreč poleg obveznih sestavin pogodbe določeno tudi, da se v le-tej opredeli še drugo, kar sledi iz narave dodeljenih sredstev, načina porabe sredstev ter pravic in obveznosti štipendista ali prejemnika sredstev in sklada. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da so v pogodbah o sofinanciranju lahko določeni tudi drugi pogoji, ki se nanašajo na naravo (namen) dodeljenih sredstev in da že sam ZŠtip-1 napotuje osebe javnega prava, da sklenjene pogodbe prilagodijo sami naravi in namenu določene štipendije. Ker je bila tožena stranka pri prijavi na javni razpis seznanjena z vzorcem pogodbe, ki je vseboval takšen pogoj, kar pritožbeno ne izpodbija, ji - kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje - ob potrebni skrbnosti takšno določilo ne bi smelo ostati neznano, saj sta pravdni stranki s Pogodbo o sofinanciranju pogodbeno razmerje uredili podrobneje.

13. Kdaj je zaključeno izobraževanje oziroma študij, je zakonsko opredeljeno v 3. členu ZŠtip-1, in sicer je to zaključek izobraževalnega programa na izobraževalni ustanovi s pridobitvijo višje ravni izobrazbe od že pridobljene. Prav tako je splošno znano dejstvo, da štipendist zaključi študij z dnem, ko opravi ustni zagovor diplomske, magistrske oziroma doktorske naloge, kot je še pravilno dodalo sodišče prve stopnje. Tožena stranka zato tudi z nedovoljenim nadgrajevanjem pritožbenih navedb, da bi lahko štipendist študij zavlekel in da je ob zaposlitvi že oddal diplomsko nalogo in le še čakal na njen zagovor, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o kršitvi šestega in osmega odstavka 12. člena Pogodbe o sofinanciranju ne more izpodbiti.

14. Pritožnica nadalje zmotno navaja, da je izpolnila Pogodbo o sofinanciranju oziroma da je v celoti izpolnila njen namen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je namen Pogodbe o sofinanciranju štipendije, poleg tega, da štipendist pridobi višjo raven izobrazbe, tudi v tem, da po pridobljeni višji izobrazbi najmanj eno leto opravlja dela, ki so primerna ravni njegove izobrazbe. Kot je še pravilno pojasnilo, je v javnem interesu, da ima štipendist, kateremu je oseba javnega prava sofinancirala štipendijo, (vsaj) eno leto izkušenj z delom po zaključeni izobrazbi. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje tudi stališču sodišču prve stopnje, da so delovne izkušnje, pridobljene po zaključenem študiju, vredne več, kot delovne izkušnje pridobljene že v času študija, saj študentje običajno pred zaključkom študija opravljajo v družbah vsa opravila, po opravljenem študiju pa se njihovo delo usmeri pridobljeni stopnji izobrazbe. Glede pritožbenega navajanja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo podlage za ta zaključek, pa sodišče druge stopnje pritožnici pojasnjuje, da gre za dodaten argument in za splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Ker tožena stranka s štipendistom po končanem izobraževanju ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za najmanj eno leto, je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka kršila tudi določilo šestega odstavka 12. člena Pogodbe o sofinanciranju ter da ni ravnala dovolj vestno, da bi zadostila namenu sklenjene pogodbe. Tožena stranka navedenega ne more izpodbiti z nadaljnjim v pritožbi nedovoljenim nadgrajevanjem svojih prvotnih navedb, t. j. da je štipendist med drugim opravljal tudi dela za družbo C. d.o.o. in da je v tej družbi še danes zaposlen ter je tako pridobival delavne izkušnje primerne njegovi doseženi izobrazbi, saj s tem namenu pogodbe, kot je pojasnjeno zgoraj, ne more zadostiti. Po obrazloženem pa tudi pritožbeno izpostavljanje, da tožeča stranka ni navajala, da zaposlitev štipendista naj ne bi bila ustrezna njegovi sedanji izobrazbi, za odločitev o pritožbi ni pravno odločilno.

15. Tožena stranka izpodbija tudi zaključke sodišče prve stopnje glede testa sorazmernosti. Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v pojasnilo slednjega navedlo zgolj, da je tožena stranka kršila znaten del svojih obveznosti, zaradi česar podane obrazložitve ni mogoče preizkusiti. V kolikor pritožba s tem meri na absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da slednja ni podana. Za to kršitev gre (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek, in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) zgolj v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovij v obrazložitvi, kar onemogoča pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je razloge za takšen zaključek izčrpno in jasno utemeljilo skozi razloge sodbe od 14. točke obrazložitve dalje. In četudi bi morebiti bilo mogoče slediti pritožbi, da se s štipendistovim enomesečnim opravljanjem poslovodne funkcije v gospodarski družbi ni bistveno kršil namen pogodbe, ki bi opravičeval njen razdor in vračilo celotnega valoriziranega zneska sofinancirane štipendije, pa ni mogoče spregledati druge ugotovljene kršitve, da tožena stranka štipendista po zaključku izobraževanja ni zaposlila za najmanj eno leto, kar je bistveni del obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju in ne zgolj postranska zaveza, kot je v celoti pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Ob takšnih dejstvih, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odstop od pogodbe s strani tožeče stranke utemeljen, saj je tožena stranka odgovorna za kršitve, zaradi katerih javnih interes, ki ga je zasledovala s Pogodbo o sofinanciranju, ni uresničen. Zato je še pritrditi sodišču prve stopnje, da vračilo celotnega valoriziranega zneska sofinancirane štipendije v takšnem primeru - zaradi kršenja znatnega dela svojih obveznosti - ni nesorazmerna sankcija.

16. Glede na obrazloženo pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP - je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje pritožbene stroške sama, mora pa tožeči stranki na podlagi istega določila povrniti stroške odgovora na pritožbo, saj se je obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb. Skladno s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ti predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) v obsegu 500 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 10 odv. točk, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar skupaj ob upoštevanju vrednosti odv. točke v znesku 0,60 EUR znaša 373,32 EUR. Te stroške mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020 in II Ips 57/2022 z dne 10. 5. 2023, ki ju je citiralo že sodišče prve stopnje.