Jedro

Veljavna privolitev v zdravljenje je lahko le informirana, ozaveščena privolitev, in neločljivo povezana s pojasnilno dolžnostjo zdravnika, ki vključuje pojasnilo tveganja, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze.

Ker je bil za poseg specializant usposobljen, zgolj okoliščina, da v trenutku podaje pojasnilne dolžnosti še ni bil specialist, ne pomeni, da tožnici ni bila ustrezno podana pojasnilna dolžnost, saj je bila tožnica s predvidenim posegom in možnimi zapleti seznanjena, s čimer pa je bil tudi namen pojasnilne dolžnosti izpolnjen. Drugačen, formalističen pristop, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena, zgolj iz razloga, ker je ni opravil operater, bi bil v konkretnem primeru pretiran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 30.940,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 488,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in samo razsodi o zadevi ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica ne sprejema odločitve sodišča, da ni prišlo do opustitve pojasnilne dolžnosti. Sodišče je v zvezi s tem nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter je pristransko oziroma zmotno interpretiralo dele izpovedi tožnice in prič in jim neutemeljeno poklonilo oziroma odvzelo kredibilnost. Sodni izvedenec je v postopku večkrat nakazal, da pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru ni bila izpolnjena v zadostnem obsegu, vendar sodišče njegovemu prepričljivemu stališču ni sledilo. Poudaril je, da mora pojasnilno dolžnost opraviti operater in ne specializant. Po mnenju izvedenca v konkretnem primeru splošen formular, ki je bil podpisan, ne zadošča in na njegovi podlagi tožnica ni mogla vedeti, v kakšen poseg se spušča. Prav tako bi morala biti tožnici predstavljena možnost oprave manj rizične biopsije iz drugih predelov možganov, česar pa po njegovem mnenju iz dokumentacije prav tako ne gre razbrati. Sodišče je mnenje izvedenca v celoti sprejelo glede neobstoja zdravniške napake, medtem ko mu glede pojasnilne dolžnosti ni sledilo. Svojo odločitev je oprlo na izjavo operaterja V. in specializanta S. in jima podelilo polno kredibilnost kljub temu, da sta zainteresirana za uspeh v zadevi. Priči S. je sodišče glede presoje, ali je bila podana pojasnilna dolžnost in v kakšnem obsegu je bila podana, sledilo v celoti kljub temu, da se tožnice v nobenem oziru ni spominjal. Tekom postopka se je izkazalo, da je bil priča S. v času oprave posega šele specializant 3. letnika in je specialist postal šele leta 2016 ali 2017. S. se ni spominjal nobenih okoliščin podaje pojasnilne dolžnosti tožnici. Da je bila ta podana, je sklepal zgolj preko svojega podpisa na Privolitvenem obrazcu. Kljub lastni oceni, da takrat kot specializant še ni bil kredibilen vir informacij in da je v tem obdobju šele nabiral znanje, je sodišče pričo že ocenilo kot kredibilno, pričanje pa kot jasno in prepričljivo. Stališče sodišča, da naj bi bila priča že takrat usposobljena za predmetni poseg, je protispisno. V postopku ni izkazano, da naj bi S. kot specializant do tedaj že kdaj opravil ta poseg, sama prisotnost pri posegu pa še ne zagotavlja, da je za poseg usposobljen. Priča S. je poseg označil kot manjši poseg, medtem ko je izvedenec pojasnil, da gre za tvegan poseg, česar se je zavedal tudi V., ki je sam poudaril, da se pojasnilna dolžnost poda s strani specialista, da pa so to včasih naredili specializanti, saj to ni strogo ločeno. S. kot specializant ni bil usposobljen za celovito podajo pojasnilne dolžnosti tako tveganega posega. Tudi S. je izpovedal, da ko si v vlogi specializanta, računaš na to, da se je tudi operater pogovoril s pacientom ter da je pomembno predvsem to, da je soglasje podpisano. Na podlagi takih stališč pa ni mogoče pokloniti vere tej priči. Tožnica nikoli ni zanikala, da Privolitvenega obrazca ni podpisala, je pa vseskozi poudarjala, da ji S. stopnje tveganosti posega ni predstavil, poleg tega je tožnica sklepala, da je S. anesteziolog. Kot je izpovedal sodni izvedenec, zaplet hemipareza pri tožnici ni dominanten, pač pa je v ospredju hemianestezija, kar na Privolitvenem obrazcu ni navedeno. Stališče sodišča, da zadostuje že opozorilo na nastop plegije, je napačno, saj sodišče nima strokovnega znanja za presojo, kateri zaplet je hujši. Sodišče je nekritično poklonilo vero operaterju V., ko je sprejelo njegovo izpovedbo, da je dal pojasnila tožnici tudi sam. S tem je prekoračilo trditveno podlago toženke in stranskega intervenienta, ki sta zatrjevala, da je bil zgolj S. tisti, ki je podal pojasnilno dolžnost. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer prvi odstavek 20. člena Zakona o pacientovih pravicah, ki vsebuje obširna določila glede obsega pojasnilne dolžnosti, čemur v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. Tožnici bi morala biti predstavljena splošna slika resnosti posega in osnovne značilnosti specifičnih tveganj posega. Dokazni postopek je pokazal, da tožnici ni bilo niti najmanj jasno, v kaj se spušča. Materialno pravo pa je zmotno uporabilo tudi glede presoje osebe, ki je pojasnilno dolžnost dolžna izpolniti. Pravno nevzdržno je stališče sodišča, da je brezpredmetno, da tožnici ni dal v podpis obrazca operater, temveč specializant. Prelaganje odgovornosti podaje pojasnilne dolžnosti na osebe, ki so šele v fazi usposabljanja in ki imajo še pomanjkljivo znanje, je nedopustno. V obravnavanem primeru je bil za zdravljenje odgovoren specialist V. in ne specializant S. Ni izkazano, da pojasnilne dolžnosti ni mogel opraviti V., zato prelaganje pojasnilne dolžnosti na drugega ni dovoljeno, poseg pa tudi ni bil urgenten. Status usposobljenosti je mogoče pripisati zgolj zdravniku, ki ima že opravljeno specializacijo. Ker sodišče te okoliščine ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Temu pritrjuje tudi odločba VSL II Cp 771/2014, kot tudi odločba Vrhovnega sodišča v Pensilvaniji v ZDA Shinal v. Toms iz leta 2017, ki obravnava primerljiv primer, v katerem je sodišče zavzelo stališče, da operaterji pojasnilne dolžnosti ne morejo delegirati nikomur drugemu.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke na pritožbo nista podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnici 24. 6. 2013 opravljen poseg igelne biopsije talamusa (vrha možganskega debla). Poseg je opravil specialist nevrokirurgije V., medtem ko je pojasnilno dolžnost tožnici opravil S., ki v času oprave posega ni bil specialist, temveč sprecializant 3. letnika. Po ugotovitvah sodnega izvedenca nevrokirurga je bil poseg opravljen strokovno, lege artis. Sodni izvedenec pa je ugotovil, da je pri tožnici prišlo do zapleta, in sicer levostranske hemipareze in hemianestezije.

6. Predpostavka za pravno veljavnost privolitve v medicinski poseg je pacientova svobodna in prava volja, ki pa se lahko oblikuje le, če je predhodno obveščen o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni in poškodbe, o cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja, o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve (prvi odstavek 20. člena Zakona o pacientovih pravicah, v nadaljevanju: ZPacP). Veljavna privolitev v zdravljenje je torej lahko le informirana, ozaveščena privolitev, in neločljivo povezana s pojasnilno dolžnostjo zdravnika, ki vključuje pojasnilo tveganja, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze. V skladu z določilom drugega odstavka 20. člena ZPacP mora za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientu dati razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno, pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg. Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti1 je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.

7. Presoja, ali je bila pojasnilna dolžnost tožnici pravilno izpolnjena, predstavlja pravno presojo, za kar je pristojno sodišče, saj gre za odločitev o materialnopravnem vprašanju, ki ni v pristojnosti sodnega izvedenca.

8. Glede na to, da sta tako toženka kot tudi stranski intervenient na njeni strani trdila, da je pojasnilno dolžnost tožnici opravil zgolj S., pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje z dejansko ugotovitvijo, da je pojasnilno dolžnost tožnici poleg S. opravil tudi operater V., specialist nevrokirurg, prekoračilo trditveno podlago toženke. Šteti je, da je pojasnilno dolžnost tožnici opravil zgolj S. (in kar je bilo v dokaznem postopku tudi potrjeno). To potrjuje tudi Privolitveni obrazec, ki sta ga podpisala tožnica in S. (priloga B4). Na kakšen način je bila pojasnilna dolžnost opravljena, je S. pojasnil in bil v svoji izpovedbi, da je tožnici pojasnil, kaj se bo delalo in zakaj ter tudi možnost zapletov, ki so navedeni v 5. točki Privolitvenega obrazca, in sicer na možnost tveganj: krvavitve, kapi, epilepsije, okužbe, hemi-pareze-plegije in motnje zavesti, povsem prepričljiv.2 Predstavil ji je predviden poseg in kakšna so tveganja posega ter tudi vsebino rubrik Privolitvenega obrazca (glej 22. in 23. točko obrazložitve). Tudi tožnica sama je potrdila, da je pred posegom k njej prišel S., da se je z njo pogovarjal, da je pred njo nekaj pisal oziroma izpolnjeval obrazec in je sodišče prve stopnje življenjsko logično zaključilo, da je bilo tožnici, upoštevaje obe izpovedbi ter listinski dokaz, vse zapisano v obrazcu tudi pojasnjeno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni imela pojma, v kaj se spušča in da ji resnost posega in tveganj ni bila predstavljena. Glede na postavljeno diagnozo, maligni tumor, je bila, kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, za uvedbo onkološkega zdravljenja nujna biopsija tkiva, saj se učinovita onkološka terapija lahko uvede le in samo po histološki potrditvi maligne bolezni, pri čemer je naloga nevrokirurga, da z biopsijo pride čimprej do dokončne diagnoze. Pri igelni biopsiji iz drugih delov možganov bi bila lahko biopsija negativna in bi jo bilo potrebno ponoviti, pri čemer pa je bilo v konkretnem primeru nujno čimprej začeti z onkološkim zdravljenjem. Tudi po mnenju izvedenca se je nevrokirurg v konkretnem primeru upravičeno odločil za punkcijo talamusa3. Tožnica je bila na tveganost takšne punkcije opozorjena in niso odločilne pritožbene navedbe, da bi morala biti tožnici predstavljena možnost tudi oprave manj rizične biopsije iz drugih delov možganov, ki po povedanem v konkretnem primeru niti ne bi prišla v poštev. Namen določila drugega odstavka 20. člena ZPacP je, da je pacient seznanjen s posegom in morebitnimi tveganji predlaganega posega. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožnica z zapletom, ki se je pri njej realiziral (hemipareza in hemianestesija), seznanjena. Pritožbeni očitek, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena pravilno zato, ker tožnica z možnostjo zapleta hemianestezije ni bila izrecno seznanjena, ni utemeljen. Glede tega se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti zadošča, da je bila tožnica opozorjena na možnost nastopa hemipareze4 (plegije), ki predstavlja hujši zaplet od hemianestezije, a pacienta prizadene na enak način kot hemianestezija.5

9. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v to, da je tožnica za svojo diagnozo vedela – da gre za infiltrativni maligni tumor, da je onkološko zdravljenje edino učinkovito zdravljenje, za kar pa je bila (v konkretnem primeru še posebej) nujna biopsija tkiva. O svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju bolezni je bila tako nedvomno obveščena. Kot je bilo ugotovljeno pa tudi o nujnosti biopsije, o njenih možnih tveganjih, stranskih učinkih in negativnih posledicah. V konkretnem primeru se je (žal) uresničilo s posegom povezano tveganje, na katerega pa je bila tožnica, kot je dokazni postopek dovolj prepričljivo pokazal, opozorjena.

10. Pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje glede obstoja izpolnitve pojasnilne dolžnosti zmotno uporabilo materialno pravo drugega odstavka 20. člena ZPacP, ker bi moral pojasnilno dolžnost opraviti operater specialist V. Zgolj če to ne bi bilo možno, bi pojasnilno dolžnost tožnici lahko pravil drug zdravnik, ki je za tak poseg usposobljen, pri čemer pa S. po mnenju pritožbe za posege igelne biopsije, ki jim je sicer prisostvoval, ni bil usposobljen. V času posega je bil S. specializant tretjega letnika nevrokirurgije in je že večkrat prisostvoval posegom igelne biopsije, pri čemer je njegov predpostavljeni, V., potrdil, da je bil za tak poseg tudi usposobljen. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v takšno njegovo (strokovno) potrditev. Ker je bil torej za poseg igelne biopsije S. usposobljen, zgolj okoliščina, da v trenutku podaje pojasnilne dolžnosti še ni bil specialist, ne pomeni, da tožnici ni bila ustrezno podana pojasnilna dolžnost, saj je bila tožnica s predvidenim posegom in možnimi zapleti seznanjena, s čimer pa je bil tudi namen pojasnilne dolžnosti izpolnjen. Drugačen, formalističen pristop, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena, zgolj iz razloga, ker je ni opravil operater, bi bil v konkretnem primeru pretiran.6

11. Ker je sodišče pri sojenju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije), je sklicevanje pritožbe na odločbo Vrhovnega sodišča v Pensilvaniji v ZDA Shinal v. Toms iz leta 2017, nerelevantno. Prav tako pa ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani VSL II Cp 771/2014, ker ne gre za primerljivo zadevo. V tej zadevi je bilo dejansko stanje drugačno, saj je oškodovanec pri medicinski sestri zgolj podpisal obrazec „Osveščena privolitev v operacijo kile medvretenčne ploščice,“ operater pa oškodovanca o poteku operacije in možnih posledicah ni poučil. V obravnavani zadevi pa je bila tožnica tako o posegu kot tudi o možnih zapletih poučena, ne sicer s strani operaterja, ki je poseg opravil, temveč s strani specializanta S., ki pa je bil, kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, za opravo posega tudi usposobljen.

12. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je pojasnilno dolžnost tožnici za poseg igelne biopsije pravilno opravil S., ki je bil za poseg usposobljen, do kršitve pojasnilne dolžnosti ni prišlo. Ker ena izmed predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti ni podana, za obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke pa morajo biti podane kumulativno vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, vzročna zveza, škoda, odgovornost), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 dr. Maja Ovčak Kos in dr. Ana Božič Penko, Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako (3. del), Revija Odvetnik, št. 3(86)/2018 2 Kljub temu, da se tožnice konkretno ni spomnil. 3 In bil prepričan, da bi večina nevrokirurgov izvedla postopek na enak način. 4 Omrtvelost ene roke in ene noge. 5 Nezmožnost zaznavati dotik na polovici telesa. 6 Pri čemer tožnici ni uspelo vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost pojasnilne dolžnosti.