Jedro

Tožnika obsojena na podlagi UVS (Uredba o vojnim sudovima, Vrhovni štab NOV i Poj, 24. maj 1944) in Zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ, št. 48/45). Oba citirana zakona nimata določb kdaj postane sodba pravnomočna. Upoštevaje odločbo U-I-6/93 in da je pravica do pritožbe ustavna pravica, je sodba postala pravnomočna 27. 10. 1945, ko jo je obravnavalo Vrhovno sodišče DFJ in ne 21. 8. 1945, ko je bila izrečena sodba Vojaškega sodišča E vojnega področja, ko sta bila tožnika obsojena tudi na izgubo jugoslovanskega državljanstva.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 30. 5. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Oddelka za upravne in notranje zadeve Upravne enote A. z dne 1. 7. 1999. Organ prve stopnje je ugotovil, da A.A., rojen 20. 7. 1901 v B. in umrl dne 13. 7. 1967 v Avstriji in B.B., rojena 22. 2. 1905 v C. in umrla 19. 6. 1983 v Avstriji, nista bila državljana SRS in SFRJ od 28. 8. 1945 do njune smrti. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je Zakon o državljanstvu DFJ in kasneje Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) določal v 1. odstavku 35. člena, da za državljane FLRJ štejejo osebe, ki so bile po veljavnih predpisih na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ. Do tega dne je bil v veljavi Zakon o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije, ki je določal, da mora vsak državljan kraljevine imeti domovinstvo v eni občini kraljevine.

Tožena stranka nadalje ugotavlja, da sta bila A.A. in B.B. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v takratno občino D. in da je bil A.A. s sodbo Vojaškega sodišča E. vojnega področja z dne 21. 8. 1945 na podlagi Zakona o vrstah kazni obsojen na 15 let prisilnega dela z odvzemom svobode, na izgubo jugoslovanskega državljanstva in na zaplembo celotne imovine, B.B. pa je bila z isto sodbo obsojena na 12 let prisilnega dela z odvzemom svobode, na zaplembo celotne imovine in na izgubo jugoslovanskega državljanstva. Vrhovno sodišče DFJ je s sodbo z dne 27. 10. 1945 potrdilo to sodbo glede izreka odgovornosti in kazni za vse obtožene.

Nadalje tožena stranka tudi ugotavlja, da iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bile pravne posledice te sodbe odpravljene. Ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ na dan 28. 8. 1945 zakonca A.A. tedanjega državljanstva nista več imela, zato nista postala državljana FLRJ in LRS na podlagi 1. odstavka 35. člena tega zakona. Sodba Vojaškega sodišča E. vojnega področja je bila sicer potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča DFJ z dne 27. 10. 1945, vendar je potrebno šteti, da je postala pravnomočna z dnem izdaje dne 21. 8. 1945. Zakoncema A.A. je bila izrečena kazen po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih v zvezi s 1. členom Zakona o vrstah kazni z dne 5. 7. 1945. Določbe obeh zakonov so zelo skope in nimata nobenih določb o pritožbenem postopku in o tem kdaj postane sodba pravnomočna. V Uredbi o vojaških sodiščih je določeno le, da je v primeru izreka smrtne kazni sodišče po uradni dolžnosti dolžno poslati sodbo s spisom Višjemu vojaškemu sodišču in da se praviloma ta kazen ne sme izvršiti brez odobritve višjega vojaškega sodišča. Ker zakonca A.A. nista bila obsojena na smrt, je sodba Vojaškega sodišča E vojnega področja z dne 21. 8. 1945 tega dne zanju postala tudi pravnomočna in sta tako tega dne izgubila jugoslovansko državljanstvo. Organ prve stopnje je uporabil novelo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, vendar tožena stranka navaja, da v tem primeru ne pride v poštev to določilo, ker na dan 28. 8. 1945 zakonca A.A. nista imela več jugoslovanskega državljanstva.

Tožnica v tožbi navaja, da sta bila A.A. in B.B. obsojena na 15 in 12 let prisilnega dela z odvzemom svobode in zaplembo premoženja, to zanesljivo pomeni, da sta bila obsojena predvsem za to, da se je dobila pravna osnova za zaplembo premoženja. Nadalje še tožnica navaja, da ugotavljanje državljanstva ni interna zadeva neke države, vendar je človekova pravica, ki je varovana z mednarodnim pravom. Retroaktivna uporaba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu ni z ničemer utemeljena. Tudi pogoji, ki jih določa 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu se ne bi smeli uporabljati, ker je uporaba narodnosti v diskriminatorne namene kazniva in protiustavna. Nadalje še navaja, da organov državne uprave kot upravnega sodišča ne moti, da delujejo v nasprotju z ustavo in ratificirano deklaracijo o človekovih pravicah. Tožnica predlaga, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek, hkrati pa toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prave stopnje do plačila, vse v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in ocenjuje, da je ta pravilna glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točk izreka: Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS) velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravni redi, to pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Iz upravnega spisa izhaja, da sta bila A.A. in B.B. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v takratno občino D. in da sta bila oba državljana Kraljevine Jugoslavije. Prav tako iz upravnega spisa izhaja, da sta bila obsojena s sodbo Vojaškega sodišča E. vojnega področja z dne 21. 8. 1945. Iz sodbe št. 995/45-12 z dne 21. 8. 1945 izhaja, da sta bila obsojena po 14. členu UVS (Uredba o vojnim sudovima, Vrhovni štab NOV i POJ, 24. maj 1944) in obsojena za podlagi Zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ, št. 48/45).

Tožena stranka je pravilno povzela, da citirana zakona nimata določbe o tem kdaj postane sodba pravnomočna. Pri svoji odločitvi pa je tožena stranka prezrla, da je Ustavno sodišče RS s svojo odločbo št. U-I-6/93 (Uradni list RS, št. 23/94) odločilo, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o vojaških sodiščih, ki so bile že v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Ob upoštevanju, da je pravica do pritožbe ustavna pravica in da je sodbo z dne 21. 8. 1945 obravnavalo tudi Vrhovno sodišče DFJ in odločilo s sodbo z dne 27. 10. 1945, ni mogoče sprejeti razlogovanja tožene stranke, da je sodba Vojaškega sodišča E vojnega področja postala pravnomočna dne 21. 8. 1945, ampak je postala pravnomočna šele 27. 10. 1945, upoštevaje sedanjo sodno prakso. V ponovljenem postopku je potrebno upoštevati, da je sodba Vojaškega sodišča E vojnega področja postala pravnomočna 27. 10. 1945, zato se ni mogoče opreti na določilo 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Upoštevaje odločbo U-I-6/93 pa je potrebno pozvati pooblaščenca tožnice, da navede ali je tožnica sprožila postopek za odpravo posledic te sodbe in o zadevi ponovno odločiti. Sodišče je tožbo ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS; št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: V tem upravnem sporu je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta tožene stranke, zato vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče je zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka zato zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.