Jedro

Tožnik ima prav, da se glede na predložena dokazila, ki izkazujejo drugačno lastninsko stanje kot zemljiška knjiga, prvostopenjski organ ne bi smel opreti zgolj na podatek zemljiške knjige.

Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so v enakem položaju ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Zavoda za gozdove, Območna enota Ljubljana, Krajevna enota Škofljica, št. 3408-04-0824-A100/11, 3408-04-0824-A101/11, 3408-04-0824-A102/11, 3408-04-0824-A103/11 in 3408-04-0824-A104/11 z dne 5. 9. 2011 in 2. točka odločbe Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 3406-244/2011/7 z dne 7. 3. 2012 se odpravita in se zadevi vrneta organoma v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožnika zoper odločbe Zavoda za gozdove št. 3408-04-0824-A100/11, 3408-04-0824-A101/11, 3408-04-0824-A102/11, 3408-04-0824-A103/11 in 3408-04-0824-A104/11 z dne 19. 8. 2011. V obrazložitvi je navedel, da je dne 19. 8. 2011 izdal odločbe o odobritvi poseka izbranih dreves. V pritožbi pritožnik navaja, da zemljiško stanje ni urejeno in je v dokaz tej trditvi predložil 17. 8. 2011 revirnemu gozdarju dodatno dokumentacijo o dediščinskih sporih na sodišču v Ljubljani. Po ponovnem vpogledu v zemljiško knjigo je razvidno, da so parcele iz navedenih odločb bremen proste in zemljiškoknjižno urejene in da na nobeni od njih pritožnik ni naveden kot lastnik niti kot solastnik. Na podlagi prvega odstavka 240. člena ZUP zato organ ugotavlja, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Zato je bilo treba pritožbo na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP kot prepozno zavreči. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil (1. točka izreka), predlog za izrek ničnosti zoper odločbe Zavoda za gozdove Slovenije, Krajevna enota Škofljica, št. 3408-04-0824-A100/11, 3408-04-0824-A101/11, 3408-04-0824-A102/11, 3408-04-0824-A103/11 in 3408-04-0824-A104/11, vse z dne 19. 8. 2011, pa zavrgel (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da soglaša z razlogom prvostopnega organa, da je povsem nesporno, da pritožnik ni zemljiškoknjižni lastnik parcel iz zemljiške knjige. Očitno je, da pritožnik, niti kdo drug, glede na to, da je bil dedni dogovor razveljavljen ter je nastopilo zakonito dedovanje, ni poskrbel za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi bil vpis lastninske pravice mogoč, zato je pravilno postopanje prvostopnega organa, da je upošteval podatke zemljiške knjige. K točki 2 izreka, v zvezi s predlogom za izrek ničnosti prvostopnih odločb z dne 19. 8. 2011, pa navaja, da jih je zavrgel iz razloga, ker predlagatelj ni bil stranka v postopku izdaje navedenih odločb ter ga zato ni šteti kot upravičenega predlagatelja, ter se oprl na določbo 280. člena ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka in prvostopni organ nimata prav, da se sklicujeta na absolutnost zemljiškoknjižnih vpisov, čeprav med drugim drugostopni organ priznava, da takšne absolutne narave zemljiškoknjižni vpisi nimajo. Problematika dedovanja parcel, ki so predmet dedovanja po pokojnem očetu tožnika, izhaja iz leta 2001 in zaradi nesodelovanja sodedičev ni rešena. Problem dedovanja se je razširil na problem nesodelovanja ostalih dedičev, razen tožnika, pri skrbi za njihovo mamo A.A. in na šikaniranje z odvzemom njene poslovne sposobnosti. Prilaga dokaze o tem, da je nerealno v razumnem času pričakovati, da se bo lastništvo na parcelah rešilo s samo izstavitvijo zemljiškoknjižnih dovolil, saj dediči, ki so naročili posek, zaradi premoženjskih koristi zemljiškoknjižnih dovolil ne bodo želeli izstaviti. Relevantno je tudi, da je že pokojni B.B. pred smrtjo prejel odločbo o tem, da je njegova kmetija zaščitena in bi se morala v samem začetku dedovati po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), kar je zapuščinsko sodišče prezrlo, zato je tožnik vložil predlog za obnovo postopka P 577/2002. Ne prvostopni in ne drugostopni organ pa ob predloženih dokazilih nista upoštevala drugega odstavka 2. člena Zakona o sodiščih (ZS), saj nista upoštevala sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani. Upravna organa tudi nista ravnala po načelu iskanja materialne resnice, saj čeprav ju je seznanil z obstojem sodne odločbe in dejstvom, da je vpisan kot nosilec kmetijskega gospodarstva kmetije na ..., dejanskega stanja nista pravilno ugotovila. Sodna odločba dokazuje, da je dejansko stanje lastništva in pravice upravljanja s kmetijskim gospodarstvom drugačno kot je zapisano v zemljiški knjigi. Pri tem je opustitev skrbnosti tožene stranke toliko večja, saj evidenco registriranih kmetijskih gospodarstev in nosilcev RKG vodi in upravlja ravno tožena stranka. Tožena stranka je tako kršila 2. in 3. točko 3. člena in 17. člen Zakona o kmetijstvu, ki določa, da nosilec kmetijskega gospodarstva vlaga vloge iz naslova ukrepov kmetijske politike, kamor spada tudi upravljanje z gozdovi. Skladno s tem bi bil edini upravičeni naročnik poseka tožnik. Z neupoštevanjem dejanskega stanja sta organa posegla v lastninsko pravico tožnika in s tem kršila 33. člen Ustave. Neupoštevanje dejstva, da je tožnik nosilec kmetijskega gospodarstva, pa posega tudi v pravila Evropskih skupnosti, ki določa pristojnosti nosilca kmetijskega gospodarstva. Upravni organ druge stopnje bi se moral opredeliti do svoje dolžnosti, da uporabi 8. člen Zakona o zemljiški knjigi, 2. člen ZS in s tem povezano načelo zakonitosti in pravičnosti pravne države. Organ ne bi smel odločati po prostem preudarku, kršil pa je tudi načelo primarnosti prava ES. V 39. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je določeno, da se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica s trenutkom zapustnikove smrti (41. člen SPZ), vendar mora kljub temu zapuščinsko sodišče v sodnem postopku ugotoviti obseg zapuščine in dediče, pri čemer je pravnomočen sklep o dedovanju le deklaratorne narave. Vpisi v zemljiško knjigo na podlagi sodne odločbe niso konstitutivne narave in je zato napačno stališče upravnega organa, da tožnik ni solastnik spornih parcel. V skladu z navedenim izpodbija odločbi I. in II. stopnje in predlaga, da sodišče odloči skladno z II. točko tožbe, da se do ureditve lastništva po pokojnem B.B. dovoli sečnja le nosilcu kmetijske dejavnosti C.C. za potrebe preživljanja A.A., kar se zaznamuje v zemljiški knjigi oziroma podrejeno, da se do ureditve lastništva po pokojnem B.B. prepove sečnja na parcelah 1860, 1861, 1874, 1882/63, vse k.o. ..., kar se zaznamuje v zemljiški knjigi ter da se tožniku povrne škoda v višini 12.246,00 EUR in da se mu povrnejo stroški sodnega postopka, podrejeno pa, da sodišče ugotovi ničnost izpodbijanih odločb ter povrnitev škode in sodnih stroškov.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče pojasnjuje, da obravnava tožbo kot izpodbojno tožbo zoper prvostopni sklep Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, Krajevna enota Škofljica, št. 3408-04-0824-A100/11, 3408-04-0824-A101/11, 3408-04-0824-A102/11, 3408-04-0824-A103/11 in 3408-04-0824-A104/11 z dne 5. 9. 2011 ter zoper 2. točko izreka drugostopne odločbe Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 3406-244/2011/7 z dne 7. 3. 2012, glede na tožbeni predlog v točki V tožbe in točki II/1 tožbe. Za odločanje v ostalih točkah tožbenega predloga (II/2 in 3 tožbe), glede na določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), Upravno sodišče ni stvarno pristojno ter bo moral tožnik te zahtevke uveljaviti pri pristojnih organih oziroma sodiščih.

V zvezi z izpodbijanim prvostopnim sklepom je sporna odločitev o zavrženju tožnikove pritožbe na podlagi prvega odstavka 240. člena ZUP. Po tej določbi organ pritožbo zavrže, če jo ni vložila upravičena oseba. Konkretno je v zadevi sporno, ali je tožnik z dokazili, priloženimi k pritožbi, izkazal, da bi lahko bil solastnik parcel, za katere je bil odobren posek z odločbami z dne 19. 8. 2011. Odločbe z dne 19. 8. 2011 temeljijo na določbi prvega odstavka 17. člena ZG, ki določa, da Zavod na podlagi gozdno gojitvenega načrta izda lastniku gozda po predhodnem svetovanju in skupni izbiri dreves za možni posek, odločbo v upravnem postopku. Zoper odločbo ima pravico do pritožbe kot upravičena oseba, na podlagi citirane materialne določbe, lastnik oziroma solastnik. Po mnenju sodišča ima tožnik prav, da predložena dokazila izkazujejo solastništvo parcel. Iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 1116/99 izhaja, da je bil tožnik proglašen za dediča na podlagi zakonitega dedovanja, tudi parcel, ki so bile predmet odločb z dne 19. 8. 2011 ter sopodpisnik dednega dogovora (tretji odstavek 214. člena Zakona o dedovanju določa, da če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju), s katerim je bilo dedovanje premoženja po pok. B.B., razdruženo. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 577/2002 pa izhaja, da je bil dedni dogovor razveljavljen. Pravno je zato vzpostavljeno stanje, kot ga določa sklep o dedovanju v točki B – solastnina podedovanega premoženja. Glede na stališče Vrhovnega sodišča – Občna seja VSS 21. do 22. 12. 1983 – Poročilo 2/83, veljavnost sklepa o dedovanju ni odvisna od veljavnosti dednega dogovora. Tožnik ima torej prav, da se glede na predložena dokazila, ki izkazujejo drugačno lastninsko stanje kot zemljiška knjiga, organ ne bi smel opreti zgolj na podatek zemljiške knjige. Organ k upoštevanju odločb sodišča zavezuje tako 2. člen ZS, ki ga citira tožnik, kot tudi določbe ZUP o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. V ponovnem postopku reševanja pritožbe naj zato organ izpelje postopek s pritožbo, jo posreduje (z listinami, ki jih je priložil tožnik) naslovnikom odločb in nato o njeni dopustnosti ponovno odloči oziroma kolikor bo preizkus formalnih predpostavk izpolnila, posreduje organu druge stopnje v odločanje.

Na ostale ugovore, ki jih navaja tožnik, sodišče ne odgovarja, ker za obravnavano zadevo niso relevantni.

Utemeljeno pa tožnik izpodbija tudi odločitev v 2. točki drugostopne odločbe, s katero je organ odločil, da predlog za izrek ničnosti odločb Zavoda za gozdove Slovenije z dne 19. 8. 2011 zavrže. Odločitev v 2. točki temelji na razlogu, da tožnik kot predlagatelj izreka za ničnost, glede na določbo 280. člena ZUP, ni bil stranka v postopku izdaje navedenih odločb ter ga zato ni šteti za upravičenega predlagatelja. Sodišče ugotavlja, da tožnik posebnih razlogov v tožbi ne navaja, torej razlogov, iz katerih bi izhajalo njegovo nestrinjanje z odločitvijo, vendar pa je glede na določbo prvega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in pravil postopka. V zvezi z izpodbijano odločitvijo o zavrženju predloga za izrek ničnosti odločb, ker tožnika ni šteti za upravičenega predlagatelja iz razloga, ker v upravnem postopku ni bil stranka, sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ napačno uporabil določila postopka. Po stališču Ustavnega sodišča – odločbi Up 666/10 in Up 1153/10 z dne 12. 5. 2011 so vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, v enakem položaju ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku. Stališče, ki kot aktivno legitimirane osebe za vložitev predloga za izrek ničnosti šteje le osebe s formalnim statusom stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, privede do neenakega obravnavanja v primerjavi z osebami, ki tega položaja niso imele in do kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave. Glede na namen izrednega pravnega sredstva, s katerim se odločba izreče za nično, pa za opisano neenako obravnavanje ni moč najti razumnega razloga. Glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča je torej drugostopni organ napačno uporabil določbo 280. člena ZUP in bo moral o predlogu za izrek ničnosti odločb ponovno odločiti.

Upravna organa sta glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevah. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in sklepa in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 80,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Stroški sodne takse bodo vrnjeni po uradni dolžnosti.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.