Jedro

Zapisi glede tega, da so oskrbovanci hotela, katerega direktorica je bila tožnica, z oporoko le-tej zapuščali premoženje, potem pa umirali nenavadno pogosto in v sumljivih okoliščinah, so očitki nemoralnega ravnanja, ker ga nedvoumno implicirajo.

Žaljiva navedba ni nujno neposredno, eksplicitno žaljiva (žaljiva sama po sebi), lahko je njena žaljivost razvidna šele s pomenom, ki je razviden iz konteksta. Navedbo je treba presojati kot celoto, glede na njen običajen, navaden namen, pri tem pa imeti v mislih povprečnega bralca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnice (za plačilo 500.751,13 EUR odškodnine) po temelju utemeljen.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvemu sodišču očita, da je storilo kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Z vmesno sodbo sodišče pri odškodninski tožbi odloči o vseh elementih odškodninske odgovornosti, v tem primeru pa je prvo sodišče podalo delno le razloge o protipravnosti. Prezrlo je, da je šlo za novinarsko pisanje, zaradi česar je podana odgovornost lahko le, če je namen zaničevanja. O vzročnosti, odgovornosti in škodi v sodbi ni razlogov. Poleg tega se prvo sodišče ni opredelilo do ugovorov, da je tožnici škoda nastala kvečjemu zaradi kazenskih in upravnih postopkov zoper njo ter zaradi pisanja drugih medijev, predvsem TV oddaje „T.“. O vsem tem sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Dalje prvemu sodišču očita tudi kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ni izvedlo dokaza z vpogledom v kopijo TV oddaje „T.“ 20. 11. 2003, v kateri so nastopale uradne osebe, ki so dale veliko informaciji o dogajanju, o katerem so novinarji pisali. Sodišče je na naroku 17. 5. 2010 celo navedlo, da bo izdelan prepis oddaje. Naslednji je očitek o storjenih relativnih bistvenih kršitvah določb postopka (1. odst. 339. čl. ZPP), češ da sodišče pričam – novinarjema F. M. in V. Z. ni dovolilo uporabljati zapiskov, zato sta izpovedovala prosto in pri tem marsikaj glede svojih virov izpustila, to pa je vplivalo na pravilnost sodbe. Poleg tega ni odločilo o zavrnitvi dokaznih predlogov, v nasprotju z določbami o prekluziji pa je dovolilo tožeči stranki dokaz z listinami po prvem naroku. Tožena stranka prvemu sodišču očita tudi napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je sâmo ugotovilo, da so bile navedbe v spornih člankih v bistvenem delu resnične, novinarji pa niso imeli žaljivega namena. Meni tudi, da na podlagi spornih pisanj ljudje do tožnice niso imeli negativnih občutkov. Šlo je za pisanje o zadevi, za katero je v javnosti vladalo veliko zanimanje. Objava nepreverjenih informacij še ni protipravna, saj jo tudi Kodeks novinarjev dovoljuje. Spoštovanje domneve nedolžnosti še ne pomeni, da sme novinar pisati le o pravnomočno končanih zadevah. Pritožba nadalje te kršitve (napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja) utemeljuje s kritiko ocene o podani protipravnosti za šestnajst posamičnih člankov in karikaturo, za katere je sodišče ocenilo, da pisanje in risba protipravno posegata v čast oziroma dobro ime tožnice. Pri tem se osredotoča na to, da tožnica ni bila prikazana kot storilka kaznivih dejanj, da so se informacije o pogostih smrtih izkazale za pravilne, da je tekla preiskava zaradi malomarnega zdravljenja ter da je šlo za kritiko hotela Č.l. in ne za tožničine osebnostne pravice. Pri omembi števila oporok je sicer prišlo do netočnosti, saj teh res ni bilo večina, pač pa dve ali tri, vendar sestava oporoke ni nič nezakonitega ali nemoralnega, kar je tožnica sama javno večkrat poudarila, sploh pa je novinar pri tem ravnal zadosti skrbno, saj je želel preveriti informacije pri tožnici. Poudarja resničnost tega, da je hotel deloval „na črno“, tj. brez dovoljenj, kar je povedal inšpektor. Za karikaturo meni, da se ne nanaša na tožnico. Zapis, da je bila tožnica tajnica J. U., drži, v članku o tem pa ni nič žaljivega. Glede povzemanja govoric je navedeno, da gre za govorice. Članki so kritični, korektni in objektivni, navaja pritožnica. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je pravilno ugotovilo med drugim tudi vsa pravno pomembna dejstva, materialno pravo je pri odločitvi pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo relevantnih procesnih kršitev.

Res je, kar pravi toženka, da mora namreč vmesna sodba v pravdi po tožbi za plačilo odškodnine temeljiti na ugotovitvi o obstoju protipravnega ravnanja odgovorne osebe, pravno priznane škode, vzročne zveze med obema in odškodninski odgovornosti tožene stranke. V nasprotju s prepričanjem toženke pa ima izpodbijana sodba o vsem navedenem zadostne razloge, zato očitek kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni utemeljen.

Ni spora o tem, kakšna je vsebina člankov, ki jih je v različnih tiskanih medijih izdala tožena stranka in v katerih vidi tožnica podlago za svoje duševno trpljenje zaradi razžalitve njene časti in dobrega imena.

Prvo sodišče je presojalo, ali so sporni zapisi žaljivi in kot taki posegajo v tožničino čast in dobro ime, ter ocenilo, da deloma so in da je s tem podana protipravnost v ravnanju delavcev toženke. Nadalje je presojalo, ali so novinarji pri pisanju ravnali s potrebno skrbnostjo, in ocenilo, da niso, s tem pa je podana odškodninska (krivdna) odgovornost toženke. Ugotovilo je tudi, da je tožnica (tudi) zaradi spornih zapisov trpela duševne bolečine, kar pomeni, da je ugotovilo nastanek pravno priznane (nepremoženjske) škode. Vzročna zveza med to škodo in toženkinim ravnanjem pa je očitna, saj izhaja iz vsega navedenega, namreč iz celotne trditvene in dokazne podlage obeh strank, ne glede na toženkin ugovor v tej smeri, ki je pravzaprav nesklepčen. Ni logično in razumno, da bi tožnica trpela duševne bolečine (samo) zaradi objav v drugih medijih, če toženka sama priznava, da je šlo za iste vsebine, ne zanika, pa da je bilo njeno prvo pisanje o sporni tematiki sploh prvo (1), zakaj pa naj bi tožnica trpela duševne bolečine (kvečjemu) zaradi postopkov, ki so tekli proti njej, pa toženka tudi ne pojasni, saj tek postopkov pojmovno ni blizu razžalitvi ali kakšnemu drugemu posegu v pravno varovano sfero posameznika. Zato je tudi očitek pomanjkanja razlogov v tej smeri neutemeljen.

Za pravilnost in zakonitost vmesne sodbe ni pomembno (oziroma potrebno), da bi bili vsi elementi podani in obrazloženi za vsako posamično sporno pisanje, saj zadošča, da so podani pri vsaj enem od njih, zato očitek kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP tudi glede tega ni utemeljen. Koliko zapisov tožene stranke je prizadelo njeno čast in dobro ime ter ji povzročilo duševne bolečine, bo kvečjemu okoliščina, ki bo vplivala na odločitve o višini odškodnine, torej na končno odločitev. Zato se pritožbeno sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločitve o podlagi tožbenega zahtevka v nadaljnji obrazložitvi tudi ne bo posebej ukvarjalo z vsakim posameznim spornim zapisom.

Očitek storjene kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da prvo sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v kopijo TV oddaje „T.“ z dne 20. 11. 2003, ni upošteven. Neizvedba (vsakega) predlaganega dokaza sama po sebi ni nujno onemogočanje obravnavanja pred sodiščem. Očitek, da so v tej oddaji uradne osebe veliko povedale o dogajanju, na katerega se nanaša sporno pisanje, je tudi pavšalen in nič ne pove o potrebnosti predlaganega dokaza za ugotovitev pomembnih dejstev, od katerih bi bila lahko odvisna odločitev o temelju toženkine obveznosti. Predvsem pa bi lahko tožena stranka to kršitev, če je menila, da je bila storjena, uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, in sicer najkasneje na zadnjem naroku, na katerem je prvo sodišče napovedalo izdajo vmesne sodbe (brez predhodno izdanega sklepa o izvedbi dokaza z vpogledom posnetka TV oddaje). Ker tega ni storila, te kršitve v pritožbi ne more uveljavljati (1. odst. 286.b čl. ZPP).

Praviloma je (raz)žalitev izražanje neresničnih dejstev. Žaljivost neresničnih dejstev je sicer treba skrbno presojati v vsakem konkretnem primeru glede na običajne norme obnašanja in (dobre) običaje v določeni kulturni sredini. Tipična žaljiva je (neresnična) izjava, ki vsebuje očitek nezakonitega ali nemoralnega ravnanja. Toženka se moti, ko meni, da zapisi glede tega, da so oskrbovanci hotela, katerega direktorica je bila tožnica, z oporoko le-tej zapuščali premoženje, potem pa umirali nenavadno pogosto in v sumljivih okoliščinah, niso očitki nemoralnega ravnanja, saj so ravno to. Res je sicer, da napraviti oporoko samo po sebi ni nič nezakonitega, kakor tudi ne biti oporočni dedič. A žaljiva navedba ni nujno neposredno, eksplicitno žaljiva (žaljiva sama po sebi), lahko je njena žaljivost razvidna šele s pomenom, ki je razviden iz konteksta. Navedbo je treba presojati kot celoto, glede na njen običajen, navaden namen, pri tem pa imeti v mislih povprečnega bralca.

Posameznik je lahko razžaljen kot neposredni naslovljenec žaljivih izjav, ni pa vedno nujno, da je bodisi neposredno naslovljen bodisi izrecno imenovan. Pomembno je, da je opisan oziroma naveden dovolj konkretno in individualno, da ga je možno nedvoumno razpoznati, identificirati. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je šlo kvečjemu za kritiko hotela Č. l. in ne za tožnico. Tožnica je večkrat omenjena z imenom in priimkom, in sicer že v prvem spornem članku, kot direktorica hotela in kot oporočna dedinja oskrbovancev, zato je neutemeljeno zavzemanje, da se sporna pisanja ne nanašajo nanjo.

V zvezi s spornimi zapisi je prvo sodišče ocenilo, da ni nič nenavadnega, če starostniki v ustanovah zanje umirajo pogosteje kot sicer in verjelo tožnici, da je imela še posebej „težke primere“, zato ni nič neresničnega videlo v navedbah, da so oskrbovanci hotela Č.l. pogosto umirali. Nadalje je ugotovilo, da so v resnici obstajali sumi kaznivih dejanj, ki se sicer niso izkazali za utemeljene, a navedba, da gre za sumljivo dogajanje zato po oceni prvega sodišča vendarle ni bila neresnična. Kot neresnični pa so se izkazali zapisi glede oporok, ki naj bi jih starostniki sestavljali v korist tožnice, kar priznava tudi pritožba. V kontekstu vsega ostalega pa je to ključnega pomena za žaljivost. Kot opozarja pritožba, uživajo novinarji res določen „privilegij“, če je razžalitev storjena pri opravljanju njihovega poklica brez namena zaničevanja oziroma če so imeli utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb in pri tem uresničevali resen javni interes. Slednji je nedvomno v tem, da prejme javnost resnične informacije. Na splošno je v naši sodni praksi uveljavljeno kazenskopravno stališče, da se odgovorna oseba za žaljive trditve pri opravljanju novinarskega dela lahko razbremeni svoje odškodninske odgovornosti, če dokaže, da ni imela namena zaničevanja ali da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost podanih navedb. Glede na sistematiko velja prvo pri ravnanju, ki ustreza kazenskopravnemu pojmu razžalitve, slednje pa pri žaljivi obdolžitvi. V obravnavanem primeru gre zlasti za slednje, saj prvo sodišče ne ugotavlja žaljivih komentarjev (vrednostnih sodb), pač pa neresničnost določenih trditev o dejstvih. Odgovorna oseba je tista, ki mora dokazati resničnost žaljivih navedb, pri čemer ne zadošča, da se je zanašala na svoje prepričanje na temelju „govoric“ ali izjav (objav) drugih. Sklicevanje na navedbo, da gre za govorice, je zato brez pomena, prav tako sklicevanje na podobne objave v drugih medijih. V tem smislu ne zadošča, da se neresnične trditve (za katere se izkaže, da ni bilo podlage verjeti v njihovo resničnost) oblikuje v vprašanja ali poveže s pogojniki. Pritožnica ima sicer prav, da svoboda izražanja in razširjanja vesti in mnenj ne more biti omejena zgolj na novinarsko poročanje o pravnomočno končanih sodnih zadevah, vendar se to in prej navedeno med seboj ne izključuje.

Novinarji morajo kljub navedenemu privilegiju ravnati s potrebno skrbnostjo. Vsekakor je novinar dolžan informacijo preveriti. Res je sicer, da novinarji pri tožnici niso dobili nobenih informacij, kar pa še ne pomeni, da so imeli utemeljen razlog verjeti govoricam, ki se niso izkazale za resnične in katerih viri so bili po eni strani skopi, po drugi strani pa nezanesljivi, kakor ugotavlja prvo sodišče. Pri ocenjevanju ravnanja novinarja so poklicni standardi, npr. novinarski kodeksi, pomembni, vendar je pritožbeno sklicevanje na to, da kodeks dopušča objavo nepreverjenih informacij, neuspešno. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega, da novinar ni izkazal nobene razumne podlage za zapis o domnevno izjemno velikem številu oporok, ki naj bi jih oskrbovanci hotela Č. l. sestavljali v korist tožnice, tj. konkretno večina od najmanj 40 umrlih v določenem časovnem obdobju, pri čemer pa sta bili v resnici le dve. Razlika med resničnim podatkom in navedenim daje celotnemu zapisu popolnoma drugačen, in sicer žaljiv pomen, ker jasno in nedvoumno implicira tožničino najmanj nemoralno, če ne tudi nezakonito ravnanje v tej smeri.

Glede na povedano se izkaže, da je dejansko stanje v zadostni meri in pravilno ugotovljeno. Katerega pravno pomembnega dejstva glede na zgoraj obrazloženo prvo sodišče sicer ni ugotovilo oziroma katerega je ugotovilo napačno, sicer iz pritožbe tudi ni razvidno.

Glede očitanih relativno bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne navaja, kako oziroma v čem naj bi te vplivale na pravilnost in zakonitost izdane sodbe, navaja samo, da so vplivale, kar pa je premalo.

Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani vmesni sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 151. čl. ZPP.

(1) Gre kvečjemu za škodo, ki jo je povzročilo več oseb, kar ureja določba 3. odst. 186. čl. Obligacijskega zakonika in kar bo stvar končne presoje.