Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če je to podano zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 12.5.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito iz razlogov 4. in 6. alinee 55. člena istega zakona omejila gibanje na prostore Azilnega doma, Oddelka za omejeno gibanje, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 10.5.2008 od 19.30 ure do dne 10.8.2008 do 19.30 ure.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da o začasni omejitvi gibanja tožena stranka odloča po prostem preudarku ob upoštevanju določb 51. v zvezi s 55. členom ZMZ. V takem primeru je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1, sodišče pa preizkusi le, ali je bila odločba (sklep) izdana v mejah in v skladu z namenom odločanja po prostem preudarku. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka iz tožnikovih nekonsistentnih, protislovnih in malo verjetnih navedb pravilno sklepala, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (npr. v prošnji za azil z dne 10.5.2008 je zatrjeval, da je preganjan kot aktiven član v prepovedani stranki DTP, na glavni obravnavi pa je izjavljal, da ni član nobene stranke niti DTP niti PKK, preganjan pa naj bi bil zaradi organizacije praznika dne 21.3.2008, nasprotja med izjavama pa ni znal pojasniti). Iz podatkov spisa pa izhaja tudi sum, da je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložil z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države, saj za azil ni zaprosil ob prestopu slovenske meje, temveč pozneje, ko ga je prijela policija.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, ker je bil kot član prepovedane kurdske stranke (DTP in PKK) politično preganjan. Za priznanje azila je zaprosil v Sloveniji, ker mu do Italije ni uspelo priti; možnost zaprositi za azil pa ima kjerkoli in kadarkoli. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov (med drugim) iz 4. in 6. alinee 55. člena tega zakona. Po določbi 4. alinee 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena tega zakona; po 6. alinei istega člena pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če jo prosilec vloži z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in s toženo stranko, da je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito lažno predstavil razloge, ki se nanašajo na zapustitev matične države, saj so njegove navedbe (kot pravilno navajata sodišče prve stopnje oziroma tožena stranka) nekonsistentne, protislovne in malo verjetne iz razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje; s tem pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča že izpolnjen zakonski pogoj suma zavajanja in zlorabe postopka, določen v 2. alinei 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alineo 55. člena ZMZ. Po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo pa tožnikova ravnanja tudi niso bila usmerjena v to, da čim prej zaprosi za mednarodno zaščito; zato je podan tudi razlog iz 6. alinee 55. člena ZMZ, iz katerega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na sum zavajanja in zlorabe postopka. Sicer pa že obstoj enega od razlogov zadošča za sum zavajanja ali zlorabe postopka.

Po presoji vrhovnega sodišča ima izrečeni ukrep omejitve gibanja podlago v ZMZ, tožena stranka pa s svojo odločitvijo ni presegla meje prostega preudarka in ga tudi ni uporabila v nasprotju z njegovim namenom. Razlogi, zaradi katerih je bilo tožniku začasno omejeno gibanje, ustrezajo dokaznemu standardu, določenemu v 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki je opredeljen kot sum.

Tožnik je pritožbo vložil tudi zaradi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar izrecno ni navedel nobene kršitve. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar te kršitve niso podane.

Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče z uspehom uveljavljati iz razloga 1. odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).