25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2035/2000 z dne 28. 3. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 54/95 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.V pravdnem postopku je sodišče pritožnikoma (tedaj tožencema) naložilo, naj tožnikoma omogočita souporabo garaže.

Ugotovilo je, da sta tožnika solastnika nepremičnine, na kateri je postavljena garaža, in jima mora zato biti omogočena souporaba v skladu z njunim solastniškim deležem. V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da prvostopna sodba ne navaja vrednosti spornega predmeta in vsebuje napačen pravni pouk.

Trdita, da sta to grajala v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je to spregledalo. Navajata, da sta nesporno izključna lastnika garaže in da je ta bila zgrajena z njunimi sredstvi. Navajata, da tožnikoma nikoli ne bosta dovolila, da bi skladno z sodbama nižjih sodišč posegala v njuno lastnino. Menita, da sta tožnika lastnika le stanovanja v prvem nadstropju, saj je le to bilo predmet darilne pogodbe, kot izraz prave volje strank. Predmet darila naj bi bil v tej pogodbi jasno določen (del drugega nadstropja hiše) in to naj bi bilo tudi odločilno. Sporni aneks k darilni pogodbi, ki se nanaša na eno tretjino celotne parcele, naj bi bil sklenjen le iz tehničnih razlogov vknjižbe v zemljiško knjigo. Navajata, da sta v času dolgoletnega spora garažo predelala, tako da je sedaj v njej prostor le za eno vozilo, del garaže pa sedaj predstavlja sobo, priključeno njunemu stanovanju. Menita, da izpodbijana sodba vzpostavlja nevzdržno stanje, ki omogoča poseg tožnikov v njuno lastninsko in solastninsko pravico, tudi z zasedbo WC prostorov in kopalnice. Menita, da stališča nižjih sodišč vzpostavljajo neenakopraven položaj, saj omogočajo parkiranje vozila v garaži, ki je izključno njuna last. Menita, da bi sodišče moralo opraviti ogled. Nedopustno naj bi se sodišče tudi sklicevalo na sodbo sodišča v drugi pravdi, saj je to sodbo Vrhovno sodišče razveljavilo. Zatrjujeta kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ni naloga in pristojnost Ustavnega sodišča, da preizkuša, ali so dejanske ugotovitve sodišč pravilne in ali so pravna stališča, na katerih temelji izpodbijana sodna odločba, v skladu z zakonom, pač pa zgolj zagotoviti, da sodišča ne bodo sprejela kakšnih pravnih stališč oziroma z razlago dala zakonu takšne vsebine, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Za presojo pravilnosti dokazne ocene sodišč glede prave volje strank Ustavno sodišče, kot je obrazloženo zgoraj, ni pristojno. Glede na ugotovitev, da je veljavna pogodba, katere predmet je ena tretjina celotne parcele, pa je z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesporen zaključek, da imata tožnika kot solastnika pravico do souporabe te parcele in da to varstvo lahko zahtevata tudi proti drugima solastnikoma; isto velja tudi za stališče, da solastnina na zemljišču opredeljuje tudi solastnino na zgrajeni garaži, ne glede na morebitno okoliščino, da naj bi bila zgrajena izključno s sredstvi enega solastnika; isto velja tudi za stališče, da ob podani solastnini okoliščina nadgradnje ali prizidka ne utemeljuje nastanka neke ločene etažne lastnine. Ta pravna stališča niso v nasprotju s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave ali pravico do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave.

3.Pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave pa sta ustavni procesni jamstvi in njunih domnevnih kršitev ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je sodba po vsebini napačna. Da bi v postopku prišlo do kakšnih ravnanj, ki so nezdružljiva z ustavnimi procesnimi jamstvi, pritožnika ne izkažeta. Na očitek pritožbe o napačnem pravnem pouku in pomanjkanju navedbe vrednosti spornega predmeta je Višje sodišče odgovorilo in bilo je tudi povedano, da ta nepravilnost ni imela negativnih posledic za pritožnika. Glede očitka, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom, je treba ugotoviti, da niti v pritožbi niti v ustavni pritožbi pritožnika ne pojasnita, kaj bi to dokazno sredstvo lahko pripomoglo k drugačni odločitvi.

Iz pravice do kontradiktornega postopka po 22. členu Ustave res načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ima stranka tudi odgovornost, da ob predlogu dokaza razločno pojasni, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil dokaz relevanten. Sicer pa je glede na pravna stališča sodišča (ni pristojnost Ustavnega sodišča, da preverja njihovo pravilnost) očitno, da je navedeni dokaz za odločitev nerelevanten. Očitek, da se je sodišče sklicevalo na razveljavljeno sodbo, je nepravilen: sodišče je povzelo pravna stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča in tudi ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, če sodišče zakonske institute razlaga s pomočjo stališč, izoblikovanih v sodni praksi. Argumentov o tem, da naj bi nasprotni stranki lahko zahtevali tudi dostop do WC in kopalnice, ni mogoče upoštevati, saj se izpodbijana sodba na to ne nanaša. Sicer pa je ureditev razmerij med solastniki in tudi delitev solastnine lahko predmet posebnega nepravdnega postopka.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude