Jedro

Pri prenehanju delovnega razmerja delavcu s statusom višjega upravnega delavca v upravnem organu ni potrebe po izdaji akta o prenehanju tega statusa, ker mu je ta prenehal istočasno s prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije št... z dne 29.6.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka s 1.7.1995 na predlog direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij imenovala tožnico za svetovalko direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij in vodjo oddelka za finančno računovodske zadeve v Kazensko poboljševalnem domu ...

Tožnica je zoper odločbo tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je bila z odločbo z dne 14.4.1994 imenovana za pomočnico upravnika v Kazensko poboljševalnem domu ... Naloge, ki jih je opravljala v skladu s tem imenovanjem, opravlja še sedaj in se vsebina dela ni v ničemer spremenila. Z izpodbijano odločbo je bila imenovana za svetovalko direktorice, ne da bi bila predhodno razrešena kot pomočnica upravnika. Iz obrazložitve odločbe o imenovanju ni mogoče ugotoviti, zakaj je tožena stranka že imenovano višjo upravno delavko ponovno imenovala in to v drugačen naziv kot je tisti, v katerega je bila tožnica že imenovana in ki še vedno velja, saj tožnica ni bila razrešena. V kolikor je odločba izdana v zvezi z reorganizacijo uprave, pa tožnica poudarja, da iz stališč kadrovske službe Vlade Republike Slovenije izhaja, da statusne oziroma organizacijske spremembe nimajo nobenega vpliva na imenovanje in da morajo biti novi akti o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pripravljeni v skladu z nazivi, ki so jih dosegli višji upravni delavci v organu, v katerem so delali do reorganizacije.

Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bila tožnica z izpodbijano odločbo imenovana za svetovalko direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij - vodjo oddelka za finančno računovodske zadeve v Kazensko poboljševalnem domu ... v skladu s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v novo ustanovljeni Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Do 3.3.1995 so bili kazensko poboljševalni zavodi državni organi v sestavi Ministrstva za pravosodje. Z Zakonom o organizaciji in delovnem področju ministrstev je bila ustanovljena Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij kot nov državni organ v sestavi Ministrstva za pravosodje. Ker je bil omenjeni kazensko poboljševalni dom s 3.3.1995 ukinjen kot državni organ, je tožnici z navedenim dnem prenehalo delovno razmerje v tem kazensko poboljševalnem domu. Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij je v skladu s 1. odstavkom 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, poleg nalog Kazensko poboljševalnega doma ... prevzela hkrati tudi njegove delavce, torej tudi tožnico, ki je tako s 4.3.1995 v novem državnem organu sklenila delovno razmerje. Z dnem prenehanja delovnega razmerja v navedenem kazensko poboljševalnem zavodu je tožnici v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ugasnilo tudi imenovanje. Z ustanovitvijo omenjene uprave kot državnega organa v sestavi Ministrstva za pravosodje, so kazensko poboljševalni zavodi postali njeni sektorji, ki jih vodijo višji upravni delavci - svetovalci vlade. Sektorji pa so razdeljeni na oddelke, ki jih vodijo svetovalci direktorice Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij.

Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Obrazložitev odločbe je praviloma obvezni sestavni del odločbe (206. člena ZUP) namenjen pojasnitvi, zakaj je bila konkretna upravna stvar rešena na način določen v izreku. Obrazložitev mora biti tehtna in prepričljiva in mora zato vsebovati razložitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru in pa navedbo in tolmačenje materialnih predpisov ter pravno presojo. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji sodišča pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka navedeno odločbo sploh izdala oziroma kot upravičeno trdi tožnica, da iz odločbe ni razvidno, zakaj je Vlada Republike Slovenije tožnico ponovno imenovala in to v drugačen naziv kot je bila tožnica pred tem že imenovana, saj se vsebina dela, ki ga je prej in ga še vedno opravlja ni v ničemer spremenila. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo poskusila to napako popraviti, vendar sodišče opozarja, da z naknadno obrazložitvijo odločbe v odgovoru na tožbo navedene procesne pomanjkljivosti ni mogoče uspešno odpraviti. Pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen ustrezni materialni predpis. Zato pomeni navedena okoliščina bistveno kršitev postopka, saj take odločbe tožnica ne more učinkovito izpodbijati, sodišče pa zaradi tega ne more presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe.

Ne glede na zgornje ugotovitve pa sodišče, v zvezi s tožbeno navedbo, ki se sklicuje na stališče kadrovske službe Vlade Republike Slovenije povezano z reorganizacijo upravnih organov in vplivom te na imenovanje višjih upravnih delavcev, posebej poudarja, da ima ukinitev upravnega organa in ustanovitev novega, za kar v tej stvari tudi gre, za delavce drugačne pravne posledice, kot jih ima reorganizacija obstoječega upravnega organa. Z dnem zakonske ukinitve upravnega organa preneha tudi delovno razmerje delavcem zaposlenim v tem upravnem organu. Delavcem, katerih delovno razmerje je pogojeno s predhodnim imenovanjem v status višjega upravnega delavca, s prenehanjem delovnega razmerja avtomatično preneha tudi ta z imenovanjem pridobljeni status. Navedeno stališče ima pravno podlago v določbah , ki urejajo organizacijo in delovno področje ministrstev ter delovno razmerje delavcev v državnih organih. Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94) v prehodni določbi (28. člen) določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati posamezne določbe Zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave iz leta 1991, med drugim tudi določba, da so kazensko poboljševalni zavodi republiški upravni organi v sestavi Ministrstva za pravosodje (4. alinea 5. točke 4. člena). Po določbi 22. člena že navedenega Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona, navedeni kazensko poboljševalni zavodi nadaljujejo z delom kot notranje organizacijske enote Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Po določbi 26. člena pa republiški upravni organi, ki prevzamejo po določbah tega zakona naloge dosedanjih republiških upravnih organov, prevzamejo hkrati tudi delavce, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljali te naloge. Iz navedenega sledi, da je bil prejšnji republiški upravni organ, kazensko poboljševalni zavod, z navedenim zakonom ukinjen kot državni organ v sestavi Ministrstva za pravosodje. Prej citirane prehodne določbe tega zakona (26. člen), ki delavcem, ki so opravljali naloge v tem ukinjenem upravnem organu, zagotavlja, da te naloge še naprej opravljajo v novem upravnem organu, že po sami naravi stvari ni mogoče razlagati, da ti delavci v novem upravnem organu nadaljujejo delo na podlagi že sklenjenega delovnega razmerja v ukinjenem upravnem organu. Zakon jim s tem le omogoča, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu, brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. Podobno določbo ima tudi Zakon o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I in 4/93), po kateri prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa, tudi delavce, ki so opravljali ta dela (1. odstavek 55. člena). Čeprav nobeden od navedenih zakonov izrecno ne določa, da delavcem preneha delovno razmerje v ukinjenem upravnem organu in da ga ponovno sklenejo v novem upravnem organu, pa po mnenju sodišča pravna utemeljitev za tako razlago sledi iz zakonskih določb, ki urejajo področje delovnih razmerij. Iz določb Zakona o delavcih v državnih organih (1. in 2. odstavek 3. člena, 1. odstavek 6. člena, 7. člen, 8. člen) smiselno izhaja, da delavec sklene delovno razmerje v konkretnem državnem organu. Določba 31. člena tega zakona posebej določa, da pri razporeditvi delavca iz enega organa v drug državni organ iste družbenopolitične skupnosti, sklene delavec v novem organu, kamor je razporejen, delovno razmerje brez objave. Po določbi 1. odstavka 53. člena delavcem v državnem organu preneha delovno razmerje v primerih določenih z zakonom. Iz navedenega po mnenju sodišča logično sledi, da s prenehanjem upravnega organa, preneha tudi delovno razmerje delavcem tega organa in s prehodom v nov upravni organ, sklenejo ti v novem upravnem organu novo delovno razmerje.

Zakon o delavcih v državnih organih med drugim tudi določa, da se za pomoč pri vodenju dela v upravnih organih in za opravljanje najzahtevnejših del imenujejo višji upravni delavci (14. člen), ki jih imenuje vlada in sklenejo delovno razmerje z dnem imenovanja, če z aktom o imenovanju ni drugače določeno (1. odstavek 5. člena). V 23. členu zakon taksativno našteva, kdaj organ, ki je pristojen za imenovanje višjega upravnega delavca, lahko tega razreši dolžnosti, za katero je bil imenovan, in tudi določa, da se v teh primerih izda poseben akt o razrešitvi. Sama izdaja tega akta pa ne pomeni tudi prenehanja delovnega razmerja. Iz navedenega smiselno izhaja, da je sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu za prej navedena dela pravno vezana na predhodno imenovanje delavca v status višjega upravnega delavca za delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje po aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v tem upravnem organu. To pa tudi pomeni, da delavcu s statusom višjega upravnega delavca, istočasno s prenehanjem delovnega razmerja v upravnem organu, preneha tudi ta status, ki je dajansko po zakonu predpogoj za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. Zato v takem primeru ni potrebe po izdaji posebnega akta o prenehanju statusa višjega upravnega delavca. Je pa vlada, v skladu s 26. členom Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, takega delavca, ki bo sklenil delovno razmerje v novem upravnem organu, dolžna z aktom imenovati v ustrezen naziv v skladu z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v tem novem upravnem organu.

Ker sodišče zaradi bistvene kršitve pravil postopka ni moglo rešiti upravnega spora, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot Zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94)