Jedro

Da bi bilo izpodbijanje opustitve procesnega dejanja uspešno, mora tožnik dokazati, da je bil dolžnik zaradi tega obsojen na izpolnjevanje neke obveznosti ali da je izgubil neko pravico, čeprav takšna posledica po rednem teku postopka ni bila nujna. To pomeni, da mora tožnik v tožbi, s katero izpodbija opustitev procesnega dejanja, s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi se z opravo tega dejanja lahko izognil določeni premoženjski obveznosti oziroma bi lahko pridobil kakšno premoženjsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „V razmerju med stečajnim dolžnikom Z. d. d. - v stečaju in toženo stranko N. d. o. o. se razveljavi učinek opustitve vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi VL 162677/2009 z dne 10. 11. 2009, ki bi ga stečajni dolžnik lahko vložil v času od vključno 18. 11. 2009 do vključno dne 26. 11. 2009 in posledično plačilo denarnih zneskov - 41.958,79 EUR dne 10. 2. 2010; - 631,51 EUR dne 9. 2. 2010; - 3.344,03 EUR dne 5. 2. 2010; - 271,55 EUR dne 12. 2. 2010; - 628,66 EUR dne 11. 2. 2010; - 5.623,28 EUR dne 2. 2. 2010; - 269,22 EUR dne 25. 2. 2010; - 14.502,57 EUR dne 22. 2. 2010; - 4.590,77 EUR dne 1. 2. 2010; - 57.643,37 EUR dne 1. 2. 2010. Tožena stranka je v stečajno maso tožeče stranke zavezana plačati 129.463,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 41.958,79 EUR dne 10. 2. 2010 dalje do plačila; - od zneska 631,51 EUR dne 9. 2. 2010 dalje do plačila ; - od zneska 3.344,03 EUR dne 5. 2. 2010 dalje do plačila; - od zneska 271,55 EUR dne 12. 2. 2010 dalje do plačila; - od zneska 628, 66 EUR dne 11. 2. 2010 dalje do plačila; - od zneska 5.623,28 EUR dne 2. 2. 2010 dalje do plačila; - od zneska 269,22 EUR dne 25. 2. 2010 dalje do plačila; - od zneska 14.502,57 EUR dne 22. 2. 2010 dalje do plačila; - od zneska 4.590,77 EUR dne 1. 2. 2010 dalje do plačila; - od zneska 57.643,37 EUR dne 1. 2. 2010 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“ zavrne ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki vrniti nastale pravdne stroške v znesku 3.322,20 EUR.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter naslovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in naslovnemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Za pravno dejanje, ki je izpodbojno po 1. ali 2. odstavku 271. člena, velja tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost (3. odstavek 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 126/2007 do 63/2013, v nadaljevanju ZFPPIPP). V skladu z navedenim gre za opustitev v pravnih položajih, ko se stečajni dolžnik v razmerju do izpodbojnega nasprotnika pojavlja bodisi kot upnik (zaradi opustitve bo izgubil pravico) bodisi kot dolžnik (posledica opustitve je nastanek njegove premoženjske obveznosti), opuščeno ravnanje, ki zagotavlja pridobitev pravice ali preprečuje nastanek obveznosti, pa lahko ima oporo v materialnem ali procesnem pravu. (1) V obravnavanem primeru bi tožeča stranka zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 162677/2009, z dne 10. 11. 2009, lahko vložila ugovor, vendar v roku iz 3. odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/1998 do 17/2013, v nadaljevanju ZIZ-1) – tj. od vključno 18. 11. 2009 do vključno 26. 11. 2009 – tega ni storila, zaradi česar sodišče druge stopnje ocenjuje, da tožničino ravnanje ustreza predhodno opisanemu pojmu opustitve.

Da bi bilo izpodbijanje opustitve procesnega dejanja uspešno, pa mora tožnik dokazati, da je bil dolžnik zaradi tega obsojen na izpolnjevanje neke obveznosti ali da je izgubil neko pravico, čeprav takšna posledica po rednem teku postopka ni bila nujna. To pomeni, da mora tožnik v tožbi, s katero izpodbija opustitev procesnega dejanja, s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi se z opravo tega dejanja lahko izognil določeni premoženjski obveznosti oziroma bi lahko pridobil kakšno premoženjsko pravico.

Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi izpodbojne tožbe pravilna. Slednje je v obravnavanem sporu namreč pravilno ugotovilo, da bi se kljub utemeljenosti ugovora, ki temelji na dejstvu, da posojilna pogodba ni verodostojna listina v smislu ZIZ-1 (2), in ki ga je tožnica opustila vložiti, v nadaljnjem pravdnem postopku izkazalo, da temelj za vračilo posojila obstaja – posojilo na podlagi Posojilne pogodbe z dne 28. 4. 2008 nedvomno je bilo dano, zaradi česar vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi v končni posledici (oziroma vsebinsko) za tožnico ne bi bila uspešna. Takšna ugotovitev o izvršitvi posojila z dne 28. 4. 2008 je po prepričanju naslovnega sodišča povsem utemeljena glede na med pravdnima strankama nesporna dejstva, listinske dokaze v spisu ter izpovedbo bivše zakonite zastopnice tožene stranke N. T. G., enako pa tudi zaključek, da s stališča tožnice pravda, ki bi se na podlagi tožničinega ugovora razvila iz izvršilnega postopka, sploh ni imela kakšnega izgleda za uspeh.

Pritožbeni očitek tožnice, da iz navedb in dokazov v predmetnem pravdnem postopku ni razvidno, da bi tožena stranka svojo obveznost iz posojilne pogodbe izpolnila oziroma, da zgolj priložene asignacijske pogodbe ne izkazujejo, da je bilo dejansko kaj plačano, se iz navedenih razlogov izkaže za neutemeljenega. Predstavlja celo nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), saj med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji – kot predhodno obrazloženo – ni bilo sporno, da sta dne 28. 4. 2008 sklenili posojilno pogodbo z vsebino, ki jasno izraža tudi namen danega posojila, to pa realizirali prek sklenjenih asignacijskih pogodb.

Pri tem je sodišče prve stopnje logično in utemeljeno pojasnilo še, da bi opustitev vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi lahko štela kot vzrok za nastanek premoženjske obveznosti oziroma izgubo pravice stečajnega dolžnika zgolj v primeru, ko tožena stranka sploh ne bi imela terjatve do tožnice in bi šlo torej za neutemeljen predlog za izvršbo. V takem primeru opustitve vložitve ugovora bi kot posledica opustitve nastala nova premoženjska obveznost tožeče stranke do tožene stranke, ne pa tudi v konkretnem primeru, ko je tožena stranka svojo terjatev imela.

Pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obstoj pogoja iz 3. odstavka 271. člena ZFPPIPP, pa ne more omajati niti pritožbena navedba, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno tudi v delu, kjer sodišče prve stopnje zaključuje, da tožena stranka v času sklepanja posojilne pogodbe ni vedela za neobstoj dolgov (ki so bili poravnani z asignacijskimi pogodbami; 3. točka pritožbe). V postopku na prvi stopnji je bilo pravilno ugotovljeno, da v času sklenitve posojilne pogodbe 28. 4. 2008 direktorica tožene stranke ni bila v nobenem organu tožeče stranke niti v organih katere od družb, katerim je bil denar iz posojila nakazan, tako da se ne more šteti, da je tožena stranka vedela za neobstoj dolgov. Pri posojilni pogodbi tako ni šlo za navidezno pogodbo, kajti že v njenem 2. členu sta izrecno zapisani družbi in fizična oseba, katerim naj se nakaže posojeni denar. Slednjemu v celoti pritrjuje naslovno sodišče in pri tem dodaja, da se je tudi Vrhovno sodišče o tem vprašanju že izreklo, in sicer da v primeru, kadar posojilodajalec (tožena stranka) v času sklenitve posojilne pogodbe za dogovor med resničnim posojilojemalcem (družbi M. W. d. o. o. in M. d.o.o. ter M. C.) in navideznim posojilojemalcem (tožeča stranka) ne ve, posojilna pogodba med posojilodajalcem in navideznim posojilojemalcem ni navidezna. (3) Ker N. T. G. v času sklepanja posojilne pogodbe ni bila zakonita zastopnica obeh pravdnih strank niti na drugačen način udeležena v organih družb, katerim je bil denar iz posojila z asignacijami nakazan, zaradi česar ni mogla in morala vedeti za neobstoj dolgov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da posojilna pogodba ni navidezna. Pogodba pa tudi ni nična, saj toženki iz istega razloga ni bil poznan morebitni namen izčrpavanja tožene stranke. Ali je za neobstoj dolgov izvedela kasneje, pa na odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva.

Vsled navedenemu je zaključiti, da ni podan pogoj iz 3. odstavka 271. člena ZFPPIPP, obravnavanje pritožbenih navedb, ki grajajo ugotovitve sodišča prve stopnje v smeri izpolnjenosti subjektivnega in objektivnega pogoja izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj pa se izkaže kot nepotrebno – odločitev sodišča prve stopnje je že iz obravnavanega razloga pravilna. Pri odločanju o pritožbi pa sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena pa z odgovornimi navedbami ni v ničemer prispevala k predmetni odločitvi naslovnega sodišča (155. člen ZPP).

(1) Sklep III Ips 8/2009. (2) Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa: 2. če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina (1. odstavek 55. člena ZIZ-1).

(3) Sodba II Ips 994/2006.