Jedro

Zaradi spremembe obtožbe na glavni obravnavi sodišče ni dolžno preložiti (oziroma prekiniti) glavne obravnave za pripravo obrambe, temveč bo to storilo le, če bo obseg in vsebina spremembe takšna, da to narekuje zahteva po poštenem sojenju.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega z vloženim izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo A.L. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je kazen tri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v hišnem priporu. Pritožbama obdolženca in njegovega zagovornika je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 22.2.2003 delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri meseca zapora in preizkusno dobo dve leti. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornik obsojenca dne 9.7.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in razlogov kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ko je ob spremembi obtožnega akta zavrnilo zagovornikov predlog za preložitev glavne obravnave. Obtožba je bila namreč skrčena, kvalifikacija pa blažja. Čas za pripravo obrambe zaradi sprememb v korist obsojenca zato ni bil potreben. V delu, ko zahteva sodbi očita protislovno, nejasno in nesklepčno razlogovanje glede izpovedbe oškodovanke, pa uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Okrožna državna tožilka je na glavni obravnavi, opravljeni dne 5.7.2001, spremenila obtožni predlog tako, da je obsojenčevo ravnanje pravno opredelila kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, medtem ko mu je prvotni obtožni predlog očital storitev kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Iz opisa dejanja je izpustila očitke ogroženosti in prestrašenosti v javnosti kot posledico obsojenčevega ravnanja.

Obdolženec je na glavni obravnavi izjavil, da je spremembo obtožnega akta razumel, zagovornik pa je predlagal preložitev zaradi priprave obrambe.

Sodišče je tak predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil obdolženec z vsemi dejstvi, vsebovanimi v spremenjenem obtožnem predlogu, seznanjen že prej in je glede tega tudi podal svoj zagovor. Seznanjen je bil tudi z vsebino spremenjene obtožbe in izjavil, da jo razume.

Z navedenimi zaključki sodišča pa se v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik ne strinja in meni, da je bila obsojencu na glavni obravnavi kršena pravica do obrambe, saj mu ni bilo omogočeno, da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Sama zavrnitev predloga za preložitev obravnave zaradi spremenjene obtožnice ne predstavlja kršitve določb ZKP. 2. odstavek 344. člena ZKP namreč določa, da v primeru, ko pristojni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožnico, sme sodišče prekiniti obravnavo za pripravo obrambe. Že iz zakonskega besedila torej izhaja, da sodišče ni dolžno preložiti (oziroma prekiniti) glavne obravnave za pripravo obrambe, temveč bo to storilo le, če bo obseg in vsebina spremembe takšna, da to narekuje zahteva po poštenem sojenju. Pri presoji, ali je obtožba toliko vsebinsko spremenjena, da zahteva čas za pripravo obrambe, pa bo sodišče izhajalo predvsem iz funkcije obtožnice, ki jo ima ta po ustavi in zakonu in ki poleg tega, da daje subjektivni in objektivni okvir obtožbi (oziroma določa objekt spora - 1. odstavek 354. člena ZKP), daje obtožencu tudi možnost za pripravo obrambe (1. in 3. alinea 29. člena Ustave in 3. odstavek 16. člena ZKP). Zato tudi njena sprememba ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe, oziroma mora biti ta natančno in določno obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, mora imeti primeren čas in možnost za pripravo obrambe in zaradi spremembe obtožnice ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.

V konkretni kazenski zadevi je obsojencu prvotna obtožnica očitala storitev kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 299. člena KZ, sestavljenega iz kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ter posledično občutkom ogroženosti v javnosti (kar oboje predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva). Spremenjeni obtožni predlog pa je zožil očitek le na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Tako se je obsojencu ves čas očitalo, da je ogrozil varnost K.V. z resno grožnjo, da jo bo z nožem zaklal ter da jo je pred tem že večkrat fizično napadel. Takšna sprememba obtožnice (kjer je šlo le za zožitev očitkov, kar je posledično pripeljalo do blažje kvalifikacije kaznivega dejanja) pa nikakor ni pomenila presenečenja za obsojenca, saj je v postopku imel možnost izjasniti se o vseh navedbah oziroma očitkih spremenjene obtožbe. Sodišče prve stopnje s tem ko ni ugodilo predlogu za preložitev glavne obravnave, torej ni kršilo obsojenčevih pravic do obrambe.

Zagovornikove nadaljnje navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, kjer dvomi v verodostojnost izpovedbe oškodovanke oziroma njegovo opozarjanje na nasprotja, ki naj bi bila podana v njeni izjavi, pa po vsebini pomenijo le uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo ni mogoče vlagati. Zakaj je sodišče verjelo oškodovanki, pa je v sodbi tudi obširno obrazloženo.

Ker vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.