Jedro

Zavarovanec tožene stranke je ob približevanju križišču s hitrostjo vožnje kar za 40 % presegel dovoljeno hitrost vožnje, že na razdalji več kot 25 metrov pred mestom trčenja pa je lahko opazil vozilo tožnika, ki mu je v križišču prečkalo smer vožnje in čeprav takrat to še ni bilo na njegovem voznem pasu, se na takšno situacijo v križišču ni odzval in hitrosti vožnje ni zmanjšal, takšne kršitve pa so pomembneje vplivale na delež njegove odgovornosti k nastanku prometne nezgode.

Pogodba iz naslova AO plus zavarovanja krije le škodo zaradi telesnih poškodb voznika.

Sistem EUROTAX se ne nanaša na višine škode na vozilih, ampak na tržne vrednosti vozil, zato samo dejstvo ugotovljene tržne vrednosti po tem sistemu (tudi za morebitno primerljivo vozilo) same višine škode ne dokazuje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu glede odločitve o prisoji odškodnine za škodo za uničeno vozilo v višini 10.261,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2005 dalje do plačila in v izreku o stroških razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nadaljnja pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 3. 2011 delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da tožniku plača 14.581,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 3.200,00 EUR od 25. 1. 2007 dalje, od 10.261,64 EUR od 27. 4. 2005 dalje, od 76,23 EUR od 20. 11. 2006 dalje in od 1.043,23 EUR od 24. 11. 2006 dalje. Presežni tožbeni zahtevek tožnika za plačilo še zneska 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2001 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 3.500,00 EUR za čas od 5. 4. 2001 do vključno 24. 1. 2007 je sodišče zavrnilo. Odločilo pa je tudi o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 2.269,78 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v ugotovitvi sodišča, da je tožnikov soprispevek k nastali prometni nezgodi 75 %, soprispevek zavarovanca tožene stranke pa 25 % in uveljavljala, da je njun soprispevek enak. Tožnik je zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagal, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da izhaja iz zaključka, da sta tožnik in zavarovanec tožene stranke prispevala k škodnemu dogodku vsak v višini 50 %, toženki pa naloži v povrnitev vse priglašene pravdne stroške tožnika. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika za postavitev drugega izvedenca za raziskave prometnih nezgod. Izvedenec H. se pri izdelavi izvedeniškega mnenja ni držal navodil, ki mu jih je postavilo sodišče, saj ni pridobil potrebne dokumentacije o prometnem režimu v času prometne nezgode, mnenje pa je opravil po predhodnem ogledu kraja škodnega dogodka, o katerem pa ni obvestil tožnika, da bi se ta ogleda lahko udeležil. Zaradi navedenega je bilo tožniku kršeno načelo neposrednosti. Izvedenec je izhajal iz napačne interpretacije izpovedbe tožnika, češ da ta ni opazil vozila zavarovanca tožene stranke, ter ni sledil izpovedbam prič K. in O., da je tožnik tik pred trčenjem ponovno ustavil vozilo. Izvedenec tudi ni zadovoljivo odgovoril na vprašanje, kdaj in pri kako močnem zaviranju ABS sistem pušča sledi pri zaviranju. Zaradi takšnih pomanjkljivosti izvedeniškega mnenja izvedenca H. bi sodišče moralo dopustiti izvedbo dokaza z drugim izvedencem za raziskave prometnih nesreč. Zaradi takšne kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovilo, posledično pa tudi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo ob zaključku sodišča, da je tožnik s 75 % soprispeval k nastanku prometne nezgode. Tudi ob upoštevanju izvedeniškega mnenja izvedenca H. pa bi ob skrbni dokazni presoji izpovedb prič M. K. in M. O., ki sta skladno povedali, da se je tožnik tik pred trčenjem zaustavil, dejstva, da je bila tožniku preglednost v smeri prihajajočega vozila zavarovanca tožene stranke omejena in ob speljevanju na prednostno cesto vozila zavarovanca tožene stranke sploh ni imel v vidnem polju, na glavno cesto pa se je zapeljal zelo počasi in ko je zagledal vozilo zavarovanca tudi takoj ustavil, moralo ugotoviti, da je tožniku očitana kršitev bistveno manjša od kršitve, ki jo je s svojo vožnjo z bistveno prekoračeno hitrostjo zakrivil zavarovanec tožene stranke. Če bi sodišče prve stopnje ob pravilni in popolni dokazni oceni vseh dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je vsak od udeležencev prometne nezgode prispeval 50 %, da je do nezgode prišlo. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi, da je zavarovanec tožene stranke imel možnost, da tožnika zagleda na večji razdalji od 25 metrov in da bi z ustreznim reagiranjem in zaviranjem lahko poskusil preprečiti škodni dogodek, pa tega ni storil, ampak je z nezmanjšano hitrostjo vozil v samo križišče. Glede na nepravilno ugotovljen soprispevek tožnika je sodišče tudi nepravilno izračunalo uspeh tožnika v pravdi in zmotno odločilo o povrnitvi stroškov. Tožena stranka bi bila dolžna tožniku povrniti vse zaznamovane pravdne stroške.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe in v pritožbi uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi je navajala, da soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik sam do višine 75 % soodgovoren, zavarovanec tožene stranka pa do višine 25 % in da gre glede na navedeno tožniku nepremoženjska in del premoženjske škode do višine 75 % iz police AO plus zavarovanja, ostala škoda pa iz obveznega zavarovanja zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji premoženjske škode na vozilu spregledalo, da je podlaga te odgovornosti le obvezno zavarovanje zavarovanca tožene stranke. Zato bi bila lahko tožena stranka odgovorna glede te škode v znesku 10.261,64 EUR le do višine 25 %. AO plus zavarovanje krije le škodo zaradi telesnih bolečin voznika, kar je razvidno tudi iz predložene sklenjene police št. .... Tako bi bil tožnik glede na ugotovljen soprispevek upravičen le do povrnitve škode na vozilu v znesku 2.565,41 EUR. Sodišče prve stopnje je sicer samo ocenilo škodo na vozilu in s tem samo prevzelo delo cenilca avtomobilske stroke, pri tem pa razsodilo, da znaša tožnikova škoda na vozilu 70 % ocenjene E. vrednosti, to je v višini 10.261,64 EUR. Sodišče takšne škode ni sposobno ugotavljati, sploh pa je to dokazno breme tožeče stranke, kar pa lahko ta stori le s cenilcem, ne pa z nekim podatkom o vrednosti vozila, ki ne dokazuje obsega tožnikove škode. Sodišče prve stopnje ni ugodilo niti dokaznemu predlogu tožeče stranke, ki je za ugotovitev obsega te škode predlagala cenilca avtomobilske stroke, niti dokaznemu predlogu tožene stranke, ki je tudi predlagala cenilca avtomobilske stroke tožene stranke. Zato pa je odločitev sodišča o višini škode na vozilu tožnika napačna.

Pritožba tožnika je delno, pritožba toženke pa v celoti utemeljena.

Kot določa ZPP v tretjem odstavku 254. člena, je predpostavka za postavitev novega izvedenca ocena sodišča, da je mnenje izvedenca nejasno in protislovno. Zato je v situaciji, ko stranka zahteva postavitev novega izvedenca, sodišče pa njen predlog zavrne, podana relativna bistvena kršitev pravdnega postopka le, kadar bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca dvomljivo, nejasno. Kot je razvidno iz razlogov v drugem odstavku na strani 3 sodbe, sodišče prve stopnje novega izvedenca cestnoprometne stroke ni postavilo zato, ker je menilo, da je pisno izvedeniško mnenje izvedenca Horvata z njegovo ustno dopolnitvijo jasno, celovito in strokovno prepričljivo. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika o podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za določitev novega izvedenca cestnoprometne stroke.

Glede na tožnikov pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje odločilne okoliščine prometne nesreče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke H., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s pritožbenimi trditvami ni uspel omajati prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje glede ugotovljenih okoliščin prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovitvam izvedenca cestnoprometne stroke H. o okoliščinah prometne nesreče, še zlasti o načinu vožnje obeh udeleženih vozil pred samim trčenjem in o dejstvu, da je tožnik s sprednjim desnim delom svojega vozila 0,55 metra preko sredinske črte na desnem voznem pasu zavarovanca tožene stranke trčil v zadnji levi del vozila zavarovanca tožene stranke, sledilo zato, ker je izvedenec svoje izvedeniško mnenje izdelal izključno na podlagi materialnih dokazov, razvidnih iz skice, fotografij in zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, ki so jih napravili policisti ob ogledu neposredno po sami prometni nesreči. Ob tem je sodišče prve stopnje prepričljivo kot neutemeljene zavrnilo pripombe tožnika na podano izvedeniško mnenje, na katere je izvedenec ob ustnem zaslišanju sicer odgovoril in ki se nanašajo na očitek o opravljenem ogledu kraja prometne nesreče (zaradi oprave katerega ugotovitve izvedenca ne morejo biti neprepričljive, še zlasti pa ne more biti kršeno procesno načelo neposrednosti, ki se nanaša na izvedbo dokaza z izvedencem, v zvezi s katerim pa je tožnik imel možnosti se izjaviti, takšno možnost pa je tudi izkoristil) in na upoštevnost posebnosti zavornega sistema ABS, s katerim je bilo opremljeno vozilo zavarovanca tožene stranke. Na pripombe v smeri izvedenčevega neupoštevanja navodil o pridobitvi dokumentacije o prometnem režimu niti izvedenec niti sodišče ni odgovarjalo, saj jih tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal. Zaradi strokovnosti mnenja izvedenca, izhajajočega iz objektivnih materialnih podatkov, pa je tudi življenjsko logična in prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, ko je sledilo ugotovitvam izvedenca, zato pa ni sledilo izpovedbam prič K. in O. ter izpovedbi tožnika o tem, da bi naj tožnik po zapeljanju v križišče na prednostno cesto ter že nekoliko čez sredinsko cesto prednostne ceste tik preden je prišlo do trčenja obeh vozil, ustavil in kar bi naj dokazovalo, da je zavarovanec toženke trčil v vozilo tožnika in ne tožnik v vozilo zavarovanca. Izvedenec cestnoprometne stroke je upoštevajoč v prometni nesreči ugotovljene poškodbe na obeh vozilih, sledi na vozišču in položaj vozil po trčenju, možnost takšnega trčenja izrecno izključil. Glede na materialne dokaze je izvedenec ugotovil, da je tožnik po predhodni ustavitvi pred križiščem, v križišče na prednostno cesto, ki jo je želel prečkati, zapeljal z enakomernim pospešenim gibanjem in ko je prevozil približno šest metrov ter zapeljal že 0,55 metra preko sredinske črte prednostne ceste in razvil hitrost 15,27 km/h, s sprednjim desnim delom vozila trčil v zadnji levi del vozila zavarovanca toženke, ki ga je po prednostni cesti iz njegove desne strani pripeljal zavarovanec in ki je po prednostni cesti sicer vozil s hitrostjo 84,52 km/h, na vozilo tožnika pa pred samim trčenjem tožnikovega vozila vanj ni reagiral, niti ni zaviral. Po samem trčenju tožnikovega vozila v vozilo zavarovanca pa je slednjega za tem, ko se je sprednji del vozila tožnika delno zagozdil pod zadnji levi del vozila zavarovanca, tega rahlo dvignilo oziroma je ta prevozil prednji desni del vozila tožnika, kar pa je imelo za posledico, da je vozilo zavarovanca začelo bočno drseti z odklonom smeri v desno za 20 stopinj, se dvakrat bočno obrnilo in za tem obstalo na strehi. Ob nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila hitrost vožnje v smeri zavarovančeve vozila omejena na 60 km/h, vozišče pa je potekalo v blagem padcu, v blagem padcu pa je potekala tudi cesta proti križišču iz smeri tožnikove vožnje, v tej smeri pa je bil pred samim križiščem postavljen tudi prometni znak ustavi št. II -2, brežina na desni strani v smeri tožnikove vožnje pred križiščem pa je delno zmanjševala preglednost, vendar pa je s točke vidljivosti bila tožniku zagotovljena preglednost v desno v smer vožnje vozila zavarovanca tožene stranke v dolžini najmanj 100 metrov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vzrok obravnavane prometne nesreče v tožnikovem nepravilnem ravnanju, ko je zapeljal v križišče z namenom, da bi prečkal prednostno cesto in celo 0,55 metra preko sredinske črte na desni vozni pas te prednostne ceste, tam pa s sprednjim desnim delom vozila trčil v zadnji levi del vozila zavarovanca, ne da bi vozilo zavarovanca pustil mimo oziroma bi se pred trčenjem vanj ustavil, vozilo zavarovanca pa se mu je približevalo po prednostni cesti z desne strani in bi ga glede na slabšo, vendar pa vsaj na 100 metrsko razdaljo lahko videl. Izvedenec cestnoprometne stroke H. je sicer tudi ugotovil, da je tožnik 6 metrsko razdaljo od speljevanja do mesta trčenja v vozilo zavarovanca tožene stranke prevozil v 2,83 sekundah, glede na ugotovljeno hitrost vožnje zavarovanca 84,52 km/h ali 23,48 metra na sekundo, ki je zavarovanec vse do mest trčenja tudi ni zmanjšal, pa je zavarovanec v takšnem času tožnikove vožnje prevozil 66,44 metra (kolikor znaša zmnožek hitrosti 23,48 metrov na sekundo z 2,83 sekunde). Torej je bilo v času tožnikove vožnje preko prednostne ceste do mesta trčenja vozilo zavarovanca tožene stranke ves čas v tožnikovem vidnem polju. Vendar pa je glede na ugotovljeno hitrost vožnje in splošno omejitev hitrosti, ki je veljala na prednostni cesti, tudi zavarovanec tožene stranke kršil določila ZVCP-1 glede same dovoljene hitrosti vožnje. Glede na to, da se je približeval križišču, ki ga je sicer sam poznal in kjer je bila preglednost na vozila, ki so se vključevala v križišče z njegove leve strani, manjša, hitrosti vožnje pa tudi ni zmanjšal vse do trka tožnikovega vozila vanj, pa čeprav je tožnikovo vozilo lahko zaznal že na razdalji več kot 25 metrov od mesta trčenja, pa je kršil tudi določilo prvega odstavka 45. člena ZVCP-1. To voznikom, ki se približujejo križišču nalaga, da morajo voziti posebno previdno. Kršitev navedenega določila, ki ob posebni previdnosti ob približevanju križišču nalaga voznikom tudi, da smejo voziti s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavijo in pustijo mimo vozila in druge udeležence v cestnem prometu, ki imajo na križišču prednost, pa je ob ugotovljenem načinu vožnje tožnika in ob ugotovljeni kršitvi po členu 44 ZVCP-1 kršil tudi tožnik. Ob takšnih kršitvah cestnoprometnih predpisov obeh udeležencev pa je tudi ob upoštevanju, da je tožnikova protipredpisna vožnja, ko je zapeljal v križišče na prednostno cesto in celo na nasprotni vozni pas ter tam trčil v po tem voznem pasu vozeče vozilo, ne samo neposredni vzrok prometne nesreče, ampak tudi neprimerno težja kršitev cestnoprometnih predpisov, kot sama kršitev prekoračene hitrosti in premajhne pazljivosti ob vožnji v križišče, ki jo je uresničil zavarovanec tožene stranke. Vendar pa so delno utemeljene pritožbene trditve tožnika, da je porazdelitev krivde med tožnikom in zavarovancem tožene stranke v razmerju 75 % : 25 % , kot je to porazdelilo sodišče prve stopnje, materialnopravno napačna. Ugotovitev, da je zavarovanec tožene stranke ob približevanju križišču s hitrostjo vožnje kar za 40 % presegel dovoljeno hitrost vožnje, že na razdalji več kot 25 metrov pred mestom trčenja pa je lahko opazil vozilo tožnika, ki mu je v križišču prečkalo smer vožnje in čeprav takrat to še ni bilo na njegovem voznem pasu, se na takšno situacijo v križišču ni odzval in hitrosti vožnje ni zmanjšal, so takšne kršitve tudi (ne samo vplivale na nastalo prometno nezgodo, saj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob hitrosti vožnje 51,19 km/h in ob predpostavki zaviranja na razdalji 25 metrov pred mestom trčenja lahko svoje vozilo pred samim trčenjem ustavil) pomembneje vplivale na delež njegove odgovornosti k nastanku prometne nezgode, kot je tega ocenilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bila tem okoliščinam voženj obeh udeleženih vozil materialnopravno pravilna porazdelitev sokrivde med tožnika in zavarovanca tožene stranke 65 % : 35 % in ne 75 : 25 %, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Pritožbene trditve tožnika o materialnopravni zmotnosti zaključkov sodišča o višini sokrivde za prometno nesrečo in posledično škodo so tako delno utemeljene. Ker pa je sodišče prve stopnje zaradi podredne pravne podlage, to je pogodbenega razmerja pravdnih strank iz pogodbenega AO plus zavarovanja, tožniku prisodilo ugotovljeno škodo v celoti ne glede na sicer ugotovljen delež soodgovornosti tožnika in zavarovanca tožene stranke, bi spremenjen delež tožnikove soodgovornosti lahko vplival le na prisojeno odškodnino za povrnitev škode na uničenem vozilu tožnika, kjer bi glede na pravno podlago toženkine odgovornosti iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti zavarovanca tožene stranke, bila višina ugotovljene sokrivde tožnika pomembna. Ker pa je zaradi uspešnosti pritožbe toženke pritožbeno sodišče odločitev o prisoji celotne odškodnine iz naslova škode na uničenem vozilu tožnika razveljavilo, pa kljub delni utemeljenosti takšnih pritožbenih trditev te ne vplivajo na nerazveljavljeni del odločitve v izpodbijani sodbi. Pritožbi tožeče stranke zato tudi v tem delu pritožbeno sodišče ni moglo ugoditi tako, da bi poseglo v nerazveljavljeni izpodbijani del. Utemeljene so pritožbene trditve tožene stranke tako v poudarjanju uveljavljene pravne podlage, ki ju je tožeča stranka uveljavljala kot podlagi za uveljavljeni zahtevek tožnika na povrnitev škode zaradi uničenega vozila tožnika v znesku 10.261,64 EUR in katero lahko predstavlja le odgovornost tožene stranke iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ne pa tudi med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba iz naslova AO plus zavarovanja, ki sicer materialne škode na vozilu ne zajema. Kot je razvidno tudi iz vpogledane, sodišču predložene zavarovane police ta krije le škodo zaradi telesnih poškodb voznika. Ob ugotovljeni odgovornosti iz naslova obveznega zavarovanja pa bi bila tožena stranka za tovrstno škodo lahko odgovorna le v obsegu odgovornosti njenega zavarovanca, kot to določajo določila členov 964, 965 in 154 OZ ter členov 15 in 20 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, veljavnega v času škodnega dogodka (Ur. list RS, št. 70/94, 29/96, 67/2002, 13/2005, 30/2006 in 114/2006). Zato pa bi sodišče prve stopnje lahko toženi stranki v zvezi z zahtevkom na povrnitev škode na motornem vozilu tožnika naložilo povrnitev le – te le v obsegu ugotovljene sokrivde njenega zavarovanca.

Utemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke o neprepričljivosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da glede na to, da tožena stranka ugotovitvam iz zapisnika o ogledu poškodovanega vozila, katerega je tožena stranka sama sestavila in s katerim je tožeča stranka dokazovala višino zatrjevane škode na vozilu, ni nasprotovala, predstavlja dopis, ki ga je v spis predložila tožeča stranka in iz katerega izhaja višina prodajne vrednosti primerljivega vozila, dovolj prepričljiv dokaz za potrditev tožnikovih trditev, da znaša višina tožnikove škode 70 % ugotovljene E. vrednosti vozila, zato pa sicer sporne višine škode z izvedencem ni potrebno ugotavljati. Tožena stranka ni nasprotovala tožbenim trditvam tožeče stranke, da je bilo vozilo tožnika uničeno in da je zato škoda na vozilu “ocenjena kot totalka”. Izrecno pa je nasprotovala po tožniku zatrjevani višini škode na vozilu, ki bi naj po tožbenih trditvah tožnika znašala 70 % po cenitve E., kar je 10.261,64 EUR, to pa s trditvami, da takšna višina ni pravilna, ker sistem E. ne predstavlja merila za ugotavljanje škode. Utemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da se sistem EUROTAX ne nanaša na višine škode na vozilih, ampak na tržne vrednosti vozil, zato pa samo dejstvo ugotovljene tržne vrednosti po tem sistemu tudi za morebitno primerljivo vozilo (da gre za takšno vozilo pa ni zatrjevala niti tožeča stranka) same višine škode ne dokazuje. Glede na to, da ocena višine škode na popolno uničenem vozilu ne predstavlja pravnega vprašanja, ampak strokovno vprašanje s področja avtomobilske stroke, pa so utemeljeni pritožbeni očitki o neprepričljivosti zaključkov sodišča o tem, da znaša škoda na uničenem vozilu 70 % po E. ocenjene vrednosti primerljivega vozila, pa tudi navedbe sodišča, da ugotovitev sporne višine škode, sicer s predlaganimi izvedenci avtomobilske stroke ni potrebno. Za ugotovitev sporne višine škode na tožnikovem vozilu bi zaradi strokovnosti tovrstnega vprašanja bila cenitev s strani cenilca avtomobilske stroke, katerega sta kot dokaz sporne višine sicer predlagali obe pravdni stranki, potrebna. Zato pa so pritožbeni očitki tožene stranke o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede odločitve sodišča prve stopnje o tožnikovem (odškodninskem) zahtevku na povrnitev škode na vozilu v znesku 10.261,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2005 dalje, kateremu je sodišče prve stopnje sicer v celoti ugodilo, utemeljeni. Ker odprava nepopolnosti dejanskega stanja zahteva izvedbo dokaza s cenilcem avtomobilske stroke, v zvezi z njegovo izvedbo pa tudi zagotovitev strankam pravice do izjave, pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti pomanjkljivega dokaznega postopka in dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu glede odločitve o prisoji odškodnine za škodo na vozilu tožnika razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP).

Ker je že odločitev o ugoditvi pritožbi tožene stranke in razveljavitvi dela sodbe v odločitvi o glavni stvari narekovala tudi razveljavitev izreka o stroških (člen 165/III ZPP), je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke zoper izrek o stroških, ne da bi se opredeljevalo tudi do njenih pritožbenih trditev v zvezi s to odločitvijo.

Posebni napotki sodišču prve stopnje za novo sojenje niso potrebni, ker izhajajo že iz zgoraj obrazloženega.

Izrek o pritožbenih stroških je v skladu s četrtim in tretjim odstavkom 165. člena ZPP.