Jedro

Revizija zoper pravnomočno sodbo o plačilu stroškov, nastalih v predhodnem disciplinskem postopku, ki jih stranka s tožbo samostojno uveljavlja, ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov disciplinskega postopka, ki je tekel pri toženi stranki, v znesku 159.135,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.08.1998 dalje. Hkrati je zavezalo tožnika, da povrne toženi stranki stroške sodnega postopka v znesku 5.150,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je komisija za ugovore tožene stranke s sklepom ustavila disciplinski postopek zoper tožnika. Ker njegov pooblaščenec ni do konca disciplinskega postopka skladno določilu 164. člena ZPP-77 zahteval povrnitve stroškov, ni podana pravna podlaga za njihovo priznanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (brez navedbe sodišča, ki jo je izdalo in datuma izdaje) je pooblaščenec tožnika vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču prve in druge stopnje, da imata njuni sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ni mogoče preizkusiti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP-77, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - v tem postopku še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. Po 1. odstavku 14. člena omenjenega zakona se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi, ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (4. odstavek 164. člena ZPP-77). Po 5. odstavku 129. člena ZPP-77 se odločba o stroških šteje za sklep. Zato je potrebno glede vprašanja dopustnosti revizije v obravnavani zadevi upoštevati določbo 400. člena ZPP-77 in preizkusiti ali je izpodbijana sodba lahko predmet revizijskega odločanja.

Po 1. odstavku 400. člena ZPP-77 lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Stroški postopka (tudi disciplinskega) nastanejo zaradi postopka, ne pa neodvisno od njega. Zato je zahtevek za povračilo stroškov akcesorne narave in se ne more uveljavljati samostojno, ampak samo v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Posledica tega je, da se postopek s sklepom o stroških sploh ne more končati, konča se lahko samo z odločbo, s katero se odloči o glavni stvari. Na Občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 15.12.1998 (Pravna mnenja in načelna pravna mnenja II/98, s. 4) je bilo o dovoljenosti revizije sprejeto bistveno enako stališče: "Revizija zoper pravnomočno odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena in tako tudi ne takrat, ko tožnik skrči tožbeni zahtevek za njihovo plačilo." Ker stroški postopka niso "pripadek" zahtevka samega (kot npr. obresti pri denarni terjatvi), zahtevek na njihovo plačilo nima nobene zveze z materialnim zahtevkom kot podlago za tožbeni zahtevek. Zato v obravnavanem primeru, ko tožeča stranka samostojno uveljavlja plačilo stroškov, nastalih v predhodnem disciplinskem postopku, ne da bi zahtevala sodno varstvo zoper dokončno odločitev disciplinskega organa (zaradi ustavitve postopka niti ne bi mogla), ostaja oblika odločbe o njih sklep (5. odstavek 129. člena ZPP-77). To pa pomeni, da se s takšno odločitvijo postopek, ki sploh ni bil začet o glavni stvari (preizkus o zakonitosti disciplinske odločbe), tudi ni mogel končati. Ker je o pravdnih stroških mogoče odločati le v pravdi sami, velja enako načelo tudi za disciplinski postopek. Povrnitev stroškov disciplinskega postopka bi moral tožnik zahtevati v disiplinskem postopku pri delodajalcu, ne pa v posebnem postopku oz. v tem sporu.

Ker sodba sodišče prve stopnje, potrjena z izpodbijano sodbo ne pomeni sklepa, s katerim se je postopek končal, revizija tožeče stranke ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP-77 zavrglo kot nedovoljeno.