Jedro

V azilnih zadevah velja načelo, ki ga sicer poleg ESČP uporablja tudi UNHCR, da je treba v dvomu odločiti v korist pritožniku. Omenjeno načelo pa ne gre zamenjevati z dokaznim standardom v azilnih zadevah. Dokazni standard v azilnih zadevah naj bi bil po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% verjetnosti, da osebi grozi preganjanje ali resna škoda. Upravno sodišče je postavilo, da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima - torej nižji od 50 % in seveda še toliko nižji od standarda, ki velja v kazenskem pravu (onkraj razumnega dvoma). Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.

Zaradi specifičnega položaja prosilcev je dostikrat treba v dvomu glede verodostojnosti navedb odločiti v korist prosilca oziroma mu je treba v primeru pomislekov glede možnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal prosilec, dati možnost, da nedoslednosti ali neskladja pojasni. To pomeni, da je dokazno breme deljeno med prosilca in uradno osebo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt tožene stranke št. 2142-359/2016/19 (1312-04) z dne 31.01.2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 22/16, v nadaljevanju: ZMZ-1) odločilo, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ..., v kraju Lagos, Nigerija, državljana Nigerije, ki je začasno nastanjen v izpostavi Azilnega doma, zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 6. 2. 2016 ob sodelovanju predstavnice Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V prošnji je prosilec navedel, da prihaja iz Nigerije, da je pripadnik etnične skupine Yoruba in da je kristjan. V prošnji je prosilec tudi navedel, da je izvorno državo zapustil 18. ali 19. decembra 2015. Najprej je šel v Niger, nato v Libijo in potem z ladjo v Španijo, kjer je nato ostal približno štiri tedne, zatem pa je z avtobusom odšel v Slovenijo. V zvezi z razlogom za odhod iz izvorne države je prosilec navedel, da je njegovo življenje v Nigeriji ogroženo, saj mu je skrajna muslimanska skupina Boko Haram ves čas pošiljala grožnje zaradi spremembe veroizpovedi iz islama v krščanstvo, preko grozilnih pisem in včasih po telefonu. Poleg tega se je leta 2012 pridružil stranki "People's Democratic Party" (v nadaljevanju: PDP) in je bil s strani opozicije nadlegovan tudi osebno. Nadalje je prosilec v prošnji navedel tudi, da skupina Boko Haram objavlja sezname ljudi, ki jih namerava ubiti, in da je bil na tovrstnem seznamu tudi sam. V prošnji je prosilec navedel, da se je nekega dne decembra 2015 vrnil domov in videl, da je njegova hiša požgana. V tem dogodku je izgubil ženo in hči. Zatem je šel k pastorju, ki mu je rekel, naj zapusti državo Nigerijo.

2. Pooblaščenci prosilca so dne 4. 4. 2016 pristojnemu organu predložili informacije o izvorni državi prosilca, ki naj jih pristojni organ preuči pred odločitvijo o prošnji prosilca. Informacije o izvorni državi so razdeljene v tri sklope. Prvi sklop obsega osnovne informacije o skupini Boko Haram, drugi sklop o preganjanju in grožnjah kristjanom s strani Boko Haram in tretji sklop o preganjanju političnih nasprotnikov. Organ se do informacij v prvem in drugem sklopu v izpodbijanem aktu ni opredeljeval, glede informacij iz tretjega sklopa pa je pristojni organ navedel, da jih je uporabil in se do njih v izpodbijanem aktu opredelil. Dne 5. 4. 2016 je bil s prosilcem opravljen tudi osebni razgovor v skladu s 46. členom ZMZ-1. Prosilec je predložil vozniško dovoljenje in izkaznico volivca. Iz zapisnika osebnega razgovora izhajajo navedbe prosilca, da se je rodil v mestu Lagos in je 32 let živel tam. Leta 2010 se je preselil v kraj Maiduguri, ki se nahaja na severozahodu Nigerije, kjer deluje skupina Boko Haram. Prosilec je navedel, da ga skupina Boko Haram preganja, ker je spremenil vero, in sicer iz islama v krščanstvo. O tem je po njegovih navedbah razmišljal že v času bivanja v kraju Maiduguri, formalno pa je vero spremenil šele kasneje (leta 2015) in sicer po vrnitvi nazaj v mesto Lagos (kamor se je vrnil leta 2012). Po vrnitvi v Lagos se je včlanil v stranko PDP, nekdaj vladajočo stranko, ki je leta 2015 izgubila na volitvah, vladajoča stranka pa je postala stranka "All Progressives Congress" (v nadaljevanju: APC). Prosilec je navedel, da so se po volitvah začeli problemi, ker ga je vladajoča stranka videla kot nekoga, ki jih ogroža, ker nikoli ni nehal nasprotovati, vedno bolj je protestiral, mobiliziral ljudi in podobno. Po njegovih navedbah je bil na nekem zboru napaden s strani opozicije, kar je prijavil policiji, ki pa ni nič naredila, ker po navedbah prosilca policijo in vojsko nadzoruje vladajoča stranka. Prosilec je tudi opisal dogodek, ki je bil povod za odhod iz izvorne države, tj. požig hiše, v kateri je z ženo in hčerko stanoval. Prosilec je navedel, da se je dogodek zgodil ponoči, konec novembra 2015, ljudje so kričali "požar", nato pa so vsi skupaj stekli ven. Ker se je zatem vrnil nazaj v hišo po stvari, se je razdružil z ženo in hčerko, ki ju potem ni bilo več zunaj. V Nigeriji ima sorodnike, mamo, očeta, bratrance, vendar z njimi ni v stiku.

3. Ministrstvo za notranje zadeve je ugotovilo identiteto prosilca, s čimer je ugotovilo tudi njegovo izvorno državo, Nigerijo. Identiteto prosilca je pristojni organ ugotovil na podlagi prosilčevega opisa mesta Lagos na osebnem razgovoru, v katerem je prosilec živel 32 let. Pristojni organ je ugotovil, da se informacije, ki jih je podal prosilec, večinoma ujemajo z informacijami, ki jih je pridobil pristojni organ. Poleg tega je prosilec pristojnemu organu predložil tudi vozniško dovoljenje Nigerije, za katerega je bilo v Poročilu o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija ugotovljeno, da je ponarejeno. Za izkazovanje svoje istovetnosti je prosilec poleg vozniškega dovoljenja na osebnem razgovoru predložil tudi izkaznico volivca, ki poleg osebnih podatkov vsebuje tudi fotografijo, na kateri Nacionalni forenzični laboratorij ni našel znakov prenarejanja, vendar o pristnosti izkaznice tudi ni mogel podati mnenja, saj podatkov o tovrstnih dokumentih nima. Na podlagi navedenega je pristojni organ ugotovil, da je identiteta prosilca ugotovljena, s tem pa tudi njegova izvorna država.

4. Ministrstvo za notranje zadeve se je v nadaljevanju izpodbijanega akta pri oceni (ne)verodostojnosti prosilca oprlo na sodbo Upravnega sodišča I U 979/2009-7 z dne 19. 8 2009, v kateri je sodišče opisalo tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije za oceno (ne)verodostojnosti v skladu z mednarodno prakso in pravno doktrino.

5. V zvezi s prvim kriterijem, tj. notranjo (ne)konsistentnostjo prosilčevih izjav, je pristojni organ ugotovil, da se prosilčeve izjave, ki jih je podal na policiji, ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru večinoma skladajo, ugotovil pa je dve odstopanji v izjavah prosilca. Prvo odstopanje je pristojni organ ugotovil glede njegove poti v Evropo, saj je na Policijski postaji Ljubljana Vič dne 5. 2. 2016 navedel, da je iz Nigerije v Španijo potoval z letalom, na prošnji dne 6. 2. 2016 in osebnem razgovoru dne 5. 4. 2016 pa je navajal, da je v Španijo pripotoval z ladjo oziroma čolnom. Pristojni organ meni, da slednji način poti ni verjeten, saj je razdalja, kot jo je ugotovil pristojni organ, prevelika in prenevarna, da bi jo opravil čoln v nekaj dneh. Drugo odstopanje je pristojni organ zaznal v prosilčevem opisu požara, saj je prosilec na Policijski postaji Ljubljana Vič navedel, da je bil njegov dom dvakrat požgan in uničen. V prošnji dne 06.02.2016 je prosilec navedel, da se je nekega dne decembra 2015 vrnil domov in videl, da je njegova hiša požgana, na osebnem razgovoru dne 05.04.2016 pa, da je konec novembra 2015 ponoči, v hiši s štirimi stanovanji, kjer je bival z ženo in hčerjo, izbruhnil požar in da je slišal ljudi kričati, da je nastal požar. Pristojni organ v izpodbijanem aktu na podlagi različnih izjav prosilca o požaru navaja, da dvomi, da se je le-ta v resnici zgodil. 6. V zvezi z drugim kriterijem, tj. zunanjo (ne)konsistentnostjo prosilčevih izjav, je pristojni organ ugotovil, da so podana nekatera neskladja med izjavami prosilca in informacijami, ki jih je pridobil pristojni organ. Pri tem so pomembna predvsem tri neskladja. Prvo neskladje je pristojni organ ugotovil v zvezi s prosilčevo spreobrnitvijo v krščanstvo. Glede na pridobljene informacije namreč na območju, kjer se nahaja kraj Maiduguri, deluje skupina Boko Haram, ki uveljavlja šeriatsko pravo in strogo kaznuje vsako odstopanje. Pristojni organ ne verjame prosilcu, da bi v takšnih okoliščinah javno priznal, da se je spreobrnil. Drugo neskladje v okviru zunanje (ne)konsistentnosti je pristojni organ ugotovil v zvezi z izjavo prosilca, da ga Boko Haram preganja tudi v Lagosu, saj je glede na pridobljene informacije ugotovil, da ta deluje pretežno na severozahodu Nigerije, jug Nigerije, kjer se nahaja mesto Lagos in kjer živi večinoma prebivalstvo krščanske veroizpovedi, pa za Boko Haram ni zanimiv. Tretja neskladnost v okviru zunanje (ne)konsistentnosti pa je s strani pristojnega organa ugotovljena v zvezi z navedbami prosilca o stranki PDP, katere član je. Prosilec namreč ni znal natančno časovno umestiti volitev, saj je najprej navajal, da so bile leta 2015, nato pa, da so bile marca ali aprila 2015. Poleg tega po mnenju pristojnega organa prosilec ni bil dovolj natančen pri opisu simbola stranke PDP in pri opisu postopka včlanitve v stranko PDP, saj je denimo opisal simbol stranke kot "dežnik rdeče in zelene barve", pristojni organ pa je ugotovil, da gre za dežnik, razdeljen na tri enakovredne dele, ki so zelene, bele in rdeče barve, na vsakem od teh delov pa se nahaja ena od črk iz kratice stranke. Končno je pristojni organ ugotovil še neskladje med prosilčevimi navedbami glede tega, kdaj so nastopile težave zaradi njegove vključenosti v stranko PDP. Prosilec je navajal, da so se težave začele po volitvah, saj je stranka po volitvah še naprej organizirala proteste in nasploh aktivno delovala. Pristojni organ pa je pridobil informacije, iz katerih je razvidno, da je do nasilja med strankama prihajalo pred volitvami, po njih pa kakšnega večjega nasilja ni zaslediti. Na podlagi navedenega pristojni organ vse zgoraj navedene izjave prosilca označuje za neverodostojne.

7. V zvezi s tretjim kriterijem, tj. odgovorom na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal, se je pristojni organ obrazloženo opredelil do dejavnikov iz 1., 2., 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 in v zvezi s 1. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 ugotovil, da prosilcu ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. V zvezi z 2. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 je pristojni organ ocenil, da v konkretnem primeru od prosilca ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi lahko svoje navedbe podprl še s kakšnimi konkretnimi dokazi poleg teh, ki jih je predložil. V zvezi s 4. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 pa je pristojni organ v izpodbijanem aktu ugotovil, da glede na okoliščine in zatrjevano nekaj tedensko prebivanje v Španiji prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče. Pristojni organ je ugotovil, da pri prosilcu obstajata notranja in zunanja nekonsistentnost, zaradi česar je nadalje ocenil, da so prosilčeve izjave neverodostojne in da prosilcu ni mogoče verjeti oziroma je prišel do ugotovitve, da pri prosilcu ni podana splošna verodostojnost. 8. Pristojni organ je presojal upravičenost prosilca do statusa begunca na podlagi 2. odstavka 20. člena ZMZ-1, 1. in 2. odstavka 26. člena ZMZ-1 in 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. Pristojni organ se je v izpodbijanem aktu opredelil do razlogov za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in sicer zaradi preganjanja zaradi prosilčeve spremembe veroizpovedi iz muslimanske v krščansko in zaradi članstva prosilca v stranki PDP.

9. Pristojni organ je pridobil in preučil informacije o stanju svobode veroizpovedi v Nigeriji in na podlagi teh prišel do ugotovitve, da je v Nigeriji svobodna odločitev glede veroizpovedi zagotovljena in da nigerijska ustava zagotavlja vsakomur svobodno odločitev glede spreobrnitve. Spreobrnitve iz islama v krščanstvo niso tako redke in se vseskozi dogajajo. Pristojni organ v izpodbijanem aktu nadalje navaja, da prosilčevim izjavam težko verjame. Prosilec je namreč navedel, da se je leta 2010 preselil na severovzhod Nigerije, v kraj Maiduguri, kjer prevladuje muslimanska veroizpoved in kjer je po ugotovitvah pristojnega organa deloval tudi Boko Haram, ki je na območjih, ki jih je nadzoroval, uveljavljal šeriatsko pravo. Po mnenju pristojnega organa je zato težko verjetno, da bi se prosilec ukvarjal tudi z aerobiko in športom, kakor je navajal v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite in zato tudi ni mogoče verjeti prosilcu, da bi v takšnem okolju javno izpovedal in priznal, da se je iz muslimanske vere spreobrnil in postal kristjan. Pristojni organ je dodatno navedel, da se je prosilec glede tega, kdaj je začel razmišljati o spreobrnitvi zapletal, saj je enkrat trdil, da je o spremembi vere razmišljal že, ko se je preselil na sever Nigerije, drugič pa zatrjeval, da je o spremembi vere razmišljal od leta 2012 dalje, ko se je preselil nazaj na jug Nigerije. Po mnenju pristojnega organa je nenavadno, da prosilec o dejanju, ki ga navaja kot razlog za strah pred preganjanjem, tako neprepričljivo in nasprotujoče si podaja informacije.

10. Pristojni organ je pridobil in preučil tudi informacije o položaju kristjanov v Nigeriji, še posebej na jugu države, kjer se nahaja tudi zvezna država Lagos, od koder prihaja prosilec, in kjer je z izjemo dveh let, tudi vseskozi živel. Na podlagi teh informacij je pristojni organ ugotovil, da je v Nigeriji med 40 in 50 odstotkov prebivalcev katolikov, ki večino populacije predstavljajo v južnih državah Nigerije, kamor sodi tudi država Lagos, od koder prihaja prosilec. Problemi, s katerimi so soočeni kristjani zaradi napadov in nasilja skupine Boko Haram, se pojavljajo predvsem na severu in v osrednjem delu Nigerije. Pristojni organ navaja, da kristjani na jugu Nigerije težav zaradi svoje vere, na podlagi preučenih informacij, nimajo. V skladu z nigerijsko ustavo imajo prebivalci popolno svobodo glede izbire, prakticiranja, širjenja in spremembe veroizpovedi. Iz informacij sicer izhaja, da oblasti to pravico spoštujejo, da pa prihaja do problemov pri zagotavljanju te pravice predvsem na severu. Pristojni organ navaja, da ne more slediti zatrjevanju prosilca, da je v izvorni državi preganjan zaradi svoje veroizpovedi, saj prihaja iz jugozahoda Nigerije, iz zvezne države Lagos, kjer je po ugotovitvah pristojnega organa večinsko prebivalstvo krščanske vere.

11. Nadalje je pristojni organ pridobil in preučil informacije o delovanju teroristične organizacije Boko Haram v zvezni državi Lagos in mestu Lagos. Na podlagi teh je prišel do ugotovitve, da ni mogoče slediti prosilčevi izjavi o tem, da ga Boko Haram, zaradi njegove spreobrnitve iz islama v krščanstvo, preganja v Lagosu, saj ta teroristična skupina deluje pretežno na severovzhodu Nigerije. Svoje stališče je pristojni organ oprl tudi na ugotovitev, da je nigerijska vlada v letu 2016 okrepila svoja prizadevanja zatreti oziroma vsaj zelo omejiti delovanje Boko Haram, pri čemer je po mnenju pristojnega organa, na podlagi pridobljenih in preučenih informacij, uspešna. Prosilec je ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru navajal, da sumi, da je morda za požig njegovega doma odgovoren Boko Haram. Pristojni organ meni, da je bil prosilec pri opisovanju tega dogodka izrazito neverodostojen, zaradi česar dvomi, da je do požiga v resnici prišlo oziroma da bi bil požar posledica akcije Boko Haram. Poleg tega pristojni organ navaja, da mu je na podlagi javno dostopnih informacij znano, da Boko Haram na jugu države, torej tudi v Lagosu, ni izvajal takšnih aktivnosti, če je že prišlo do kakšnega dejanja, pa je bilo to izvedeno čim bolj odmevno.

12. Pristojni organ v izpodbijanem aktu zato ugotavlja, da prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegove spreobrnitve in krščanske veroizpovedi ter nevarnosti, ki naj bi jo zaradi tega predstavljal Boko Haram, ni utemeljen.

13. V nadaljevanju izpodbijanega akta je pristojni organ presojal tudi aktivnosti v povezavi s stranko PDP in je v ta namen pridobil in preučil informacije o navedeni stranki. Na podlagi le-teh je ugotovil, da je bila stranka PDP do leta 2015 vodilna in najpomembnejša stranka v Nigeriji, na volitvah leta 2015 pa je izgubila in tako postala največja opozicijska stranka v državi. Pristojni organ prosilčeve izjave o tem, kdaj so potekale volitve v Nigeriji označuje za ne najbolj natančne, saj je prosilec sprva navajal, da so volitve potekale sredi leta 2015, nato pa da so bile marca ali aprila 2015. Po mnenju pristojnega organa bi nekdo, ki zatrjuje, da se je politično udejstvoval, moral natančno vedeti, kdaj so potekale volitve v Nigeriji. Pristojni organ je ugotovil tudi, da prosilec pri opisu simbola stranke PDP ni bil natančen, saj je simbol opisal kot dežnik rdeče in zelene barve. Pristojni organ v izpodbijanem aktu navaja, da že zgolj bežen pogled na fotografijo simbola stranke pokaže, da gre za dežnik, ki je razdeljen na tri enakovredne dele, ki so zelene, bele in rdeče barve, na vsakem od teh delov pa se nahaja ena od črk iz kratice stranke. Pristojni organ je označil kot "zanimivo" dejstvo, da prosilec simbola stranke ni natančno opisal, predložil pa je barvni sken domnevne članske izkaznice, na kateri je natisnjen simbol stranke. Avtentičnosti domnevne članske izkaznice PDP pristojni organ ni mogel preveriti, saj gre zgolj za sken.

14. Po mnenju pristojnega organa se izjava prosilca o tem, kako se je včlanil v stranko leta 2012 in kaj je moral storiti, razlikuje od informacij, pridobljenih s strani pristojnega organa, iz katerih izhaja, da se v stranko lahko včlanijo osebe, starejše od 18 let, na območju, kjer prebivajo ali imajo sedež podjetja in ki pred včlanitvijo plačajo pristopnino in druge stroške. Prošnjo za članstvo obravnava pristojni organ, poleg tega je tudi članska izkaznica s fotografijo izdana in potrjena s strani pristojnih organov stranke. Pristojni organ v izpodbijanem aktu navaja, da je prosilec nasprotno od pridobljenih informacij glede postopka včlanitve trdil, da je potreboval le podati svoje osebne podatke in posredovati potrdilo policije, da nima kriminalne preteklosti. Na podlagi splošne neverodostojnosti prosilca, ugotovljene s strani pristojnega organa, le-ta ne more slediti trditvam prosilca, da je član stranke PDP, kljub skenu domnevno njegove članske izkaznice. Pristojni organ dopušča možnost, da so bile prosilcu blizu ideje, ki jih zagovarja stranka PDP.

15. V zvezi s predloženim skenom fotografije plakata, na katerem je prosilec skupaj s kandidatom stranke PDP A.A., ki je kandidiral za guvernerja zvezne države Lagos, pristojni organ v izpodbijanem aktu navaja, da verodostojnosti tega dokaza ne more ugotoviti, saj gre zgolj za sken. Pristojni organ pa je preveril informacije za osebo z imenom A.A., ki naj bi na volitvah za guvernerja 11. aprila 2015 kandidirala za guvernerja Lagosa. Informacije, pridobljene s strani pristojnega organa potrjujejo, da je za guvernerja kandidiral tudi A.A. Na podlagi primerjave fotografije z interneta in s strani prosilca predloženega skena plakata, je po mnenju pristojnega organa mogoče ugotoviti podobnosti za osebo z imenom A.A. Pristojni organ na internetu ni našel nikakršne povezave med osebo z imenom A.A. in prosilcem. Ker je po mnenju pristojnega organa prosilec neverodostojen in ker ni mogoče ugotoviti pristnosti skena domnevnega plakata, prosilec pa v svojih izjavah glede delovanja v stranki po mnenju pristojnega organa ni prepričljiv, le-ta dvomi, da je bil prosilec dejansko politično aktiven in izpostavljen tako, kot zatrjuje.

16. Nadalje je pristojni organ navedel, da je prosilec na osebnem razgovoru dne 5. 4. 2016 navedel, da so se težave zaradi njegove vključenosti v stranko PDP začele po volitvah. Pristojni organ v izpodbijanem aktu navaja, da ne more slediti izjavam prosilca, da je kljub temu, da je stranka PDP izgubila na vseh volitvah, še naprej, z mislijo na naslednje volitve leta 2019, aktivno deloval v imenu stranke PDP, organiziral proteste in imel zaradi tega težave z domnevnimi plačanci stranke APC. Na podlagi javno dostopnih informacij je pristojni organ ugotovil, da je do nasilja med strankama PDP in APC prihajalo pred volitvami, po volitvah pa kakšnega večjega nasilja ni zaslediti. Zato pristojni organ te izjave prosilca ocenjuje kot neverodostojne.

17. Glede nasilja, ki naj bi ga bili deležni pripadniki obeh strank, je pristojni organ preučil tudi informacije, predložene s strani prosilčevih pooblaščencev in na podlagi teh ugotovil, da te informacije potrjujejo ugotovitev, da je do nasilja med navedenima strankama prihajalo pred volitvami. Prosilec je navajal, da je imel težave po volitvah, ne pred volitvami, čemur pristojni organ ne verjame, saj ne gre za kakšnega vidnejšega člana stranke PDP in dvomi o politični angažiranosti prosilca.

18. Na podlagi vsega navedenega je pristojni organ v izpodbijanem aktu ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj ni mogoče ugotoviti povezave med preučenimi informacijami in strahom pred preganjanjem zaradi vere ali političnega prepričanja.

19. V nadaljevanju izpodbijanega akta je pristojni organ presojal tudi upravičenost do statusa subsidiarne zaščite v skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1, in sicer s presojanjem, ali bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, pri čemer je pristojni organ navedel, da morata biti tako strah pred preganjanjem kot tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, individualno utemeljena.

20. V zvezi s prvo alinejo 28. člena ZMZ-1 po mnenju pristojnega organa prosilec v svojih izjavah ni nikjer navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Prosilec je sicer na osebnem razgovoru odgovoril, da bi bil v primeru vrnitve v Nigerijo ubit s strani politike ali skupine Boko Haram, vendar je po mnenju pristojnega organa ta izjava pavšalna in premalo konkretizirana. Pristojni organ navaja, da vse pridobljene informacije potrjujejo ugotovitev, da so napadi skupine Boko Haram na jugozahodu Nigerije, od koder prihaja prosilec, izredno redki. Po mnenju pristojnega organa je malo verjetno, da bi se navedena skupina odločila ubiti ravno prosilca, saj ne gre za nekoga, ki bi skupini Boko Haram predstavljal kakršno koli grožnjo. Prav tako po mnenju pristojnega organa ni verjetno, da bi prosilcu grozila usmrtitev zaradi politike, saj prosilčeve izjave niso verodostojne. Iz navedenih razlogov zato ni podlage za ugotovitev, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, zato pristojni organ ugotavlja, da prosilec ne izpoljuje pogoja iz prve alineje 28. člena ZMZ-1. 21. V zvezi z drugo alinejo 28. člena ZMZ-1, je pristojni organ najprej preučil, kaj pomeni ta alineja, ki se v svojem bistvu neposredno navezuje na 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnjih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Pristojni organ navaja, da je za razumevanje druge alineje 28. člena ZMZ-1 bistvenega pomena sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom EKČP. Na podlagi te sodne prakse ugotavlja, da je potrebno za podano kršitev 3. člena EKČP doseči minimalno raven strogosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin posameznega primera. Kaznovanje, ki pomeni nečloveško in ponižujoče ravnanje, mora predstavljati dejanje, ki gre preko neizogibnega elementa trpljenja ali poniževanja sicer legitimnega ravnanja in kaznovanja. Poleg tega pristojni organ dodaja, da razmere v izvorni državi, čeprav še tako grozne, same po sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje. Ob sklicevanju na primer J.K. in drugi proti Švedski pristojni organ tudi navaja, da je potrebno za ugotovitev, da bi ob vrnitvi prišlo do kršitve 3. člena EKČP, nujno preveriti razmere v izvorni državi in da mora biti ocena zelo temeljita.

22. Po oceni pristojnega organa ni dvoma, da si lahko prosilec ponovno uredi svoje življenje v izvorni državi, saj so razmere na jugu države, od koder prihaja prosilec, normalne. Po mnenju pristojnega organa lahko prosilec v izvorni državi ponovno opravlja svoje delo kot lesar oziroma mizar. Dodaja tudi, da je prosilec iznajdljiva oseba, kar izvira iz njegovega prihoda iz Nigerije v Španijo in kasneje iz Španije v Slovenijo, kljub jezikovnim oviram.

23. Na podlagi pridobljenih in preučenih informacij je pristojni organ ugotovil, da je Nigerija država s hitro gospodarsko rastjo, v kateri skuša država spričo neenake razporeditve bogastva pomagati revnemu delu prebivalstva z različnimi programi. Po mnenju pristojnega organa bi bila situacija prosilca ob vrnitvi v Nigerijo boljša od večine drugih Nigerijcev. Pristojni organ meni, da pri prosilcu ne obstajajo nobene posebne osebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Nigerije. Zato po mnenju pristojnega organa ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo prosilec izpostavljen resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Pristojni organ dodaja, da ZMZ-1 v 24. členu vsebuje seznam povzročiteljev resne škode in da tovrstna škoda ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti določenega sistema izvorne države, zato ocenjuje, da prosilec ob vrnitvi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

24. V zvezi s tretjo alinejo 28. člena ZMZ-1 je pristojni organ preveril, ali bi lahko pri prosilcu obstajalo utemeljeno tveganje za resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Na podlagi pridobljenih in preučenih informacij je pristojni organ ugotovil, da teroristična skupina Boko Haram deluje na severovzhodu Nigerije. Prosilec prihaja iz mesta Lagos, v zvezni državi Lagos, ki leži na jugozahodu Nigerije, kjer glede na preučene informacije po mnenju pristojnega organa ni varnostnih problemov ter ni mogoče zaslediti incidentov povezanih z delovanjem Boko Haram. Glede na navedeno je pristojni organ ugotovil, da prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo ne bo grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 25. Ker je pristojni organ v izpodbijanem aktu ugotovil, da prosilec ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen resni škodi, kot izhaja iz 28. člena ZMZ-1, tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Ne glede na to, je pristojni organ glede možnosti notranje razselitve tudi ugotovil, da bi se prosilec lahko, v kolikor ne bi mogel več živeti v Lagosu, brez problemov preselil kam drugam znotraj Nigerije.

26. V skladu z 2. odstavkom 22. člena ZMZ-1 je pristojni organ dne 10. 1. 2017 v seznanitev in mnenje poslal informacije, uporabljene v izpodbijanem aktu. S strani pooblaščencev prosilca je pristojni organ dne 22. 1. 2017 prejel pripombe na uporabljene informacije o izvorni državi in dodatna poročila, razdeljena na osem sklopov. Pristojni organ meni, da tudi te dodatne informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve, kot jo je v izpodbijanem aktu sprejel pristojni organ, in sicer je pristojni organ prošnjo prosilca za priznanje mednarodne zaščite zavrnil na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 27. Prosilec je zoper izpodbijani akt pri pristojnem sodišču pravočasno vložil tožbo, s katero izpodbijani akt izpodbija v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

28. Tožnik (prej prosilec) v tožbi navaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi strahu pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja in spremembe vere oziroma pripadnosti krščanski veroizpovedi. Od leta 2012 je bil član stranke PDP in je aktivno sodeloval na volitvah leta 2015 tako, da je pomagal pri kandidaturi kandidatu za guvernerja zvezne države Lagos z imenom A.A. Tožnik navaja, da bi bil v primeru zmage navedenega kandidata, sam njegov svetovalec. Tožnik je v času volitev pomagal prepričevati ljudi, naj glasujejo za stranko PDP. Stranka je na volitvah leta 2015 izgubila, oblast je prevzela stranka APC. Po volitvah so se vrstili protesti, ki jih je, med drugim, organiziral tudi tožnik. Na enem izmed zborov je bil tožnik napaden s strani opozicije, enkrat so ga napadli tudi, ko je bil sam. V času volitev in po volitvah so mu večkrat grozili. Tožnik je nekaj časa živel v mestu Maiduguri, na severozahodu Nigerije, kjer ima močan vpliv skupina Boko Haram. Tam je zaradi nasprotovanja delovanju Boko Haram večkrat doživel grožnje in tudi poizkus fizičnega napada. Nazadnje je tožnik živel v Lagosu, kjer zaradi spreobrnitve iz islama v krščanstvo ni bil varen pred člani skupine Boko Haram. Člani skupine Boko Haram prihajajo na območje Lagosa in grozijo osebam, ki so se spreobrnile v krščanstvo, poskušajo izvesti napade ter ustrahovati ljudi. Tožnik navaja, da je izpostavljen tudi v Lagosu, saj je zaradi bivanja v Maduguriju že znan skupini Boko Haram.

29. Tožnik je kot dokaz v postopku priložil volilno izkaznico, vozniško dovoljenje, barvni scan članske izkaznice v opozicijski politični stranki PDP in barvni scan fotografije propagandnega plakata, ki prikazuje tožnika kot kandidata za svetovalca skupaj s kandidatom za guvernerja zvezne države Lagos.

30. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju: ZUP), saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Hkrati navaja, da je tožena stranka dolžna v primeru, da prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, upoštevati okoliščine iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1. Tožnik navaja, da tožena stranka celotno odločbo utemeljuje predvsem na kontradiktornih izjavah in neverodostojnosti prosilca in dodaja, da je iz zapisnika osebnega razgovora razvidno, da tožena stranka tožnika ni soočila z neskladji v njegovih izjavah, niti jih ni omenila ter mu ni dala možnosti, da jih pojasni.

31. Tožnik v tožbi trdi, da mu je bila odvzeta pravica do izjave in s tem kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj je za zagotovitev kontradiktornega postopka bistveno, da ima stranka možnost dati izjavo o vseh relevantnih okoliščinah in možnost, da lahko vpliva na tek in rezultat postopka, ki zadeva njene pravice. Tožnik se ob tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-321/03 z dne 15. 9. 2005 in sodbo Upravnega sodišča opr. št. I Up 500/2009 z dne 16. 12. 2009. Iz slednje izhaja ustaljena upravnosodna praksa, da mora upravni organ, v primeru pomembnih nekonsistentnosti in neskladij v izjavah (oziroma ravnanjih) prosilca za azil, stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Omenjeni procesni standard je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in veže upravni organ tudi v azilnem postopku.

32. V tožbi tožnik pravi, da so bila v postopku kršena pravila o porazdelitvi dokaznega bremena med strankami, kot izhajajo iz 5., 6. in 9. točke prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 in načelo materialne resnice, saj tožena stranka ni ugotovila, kakšno je resnično dejansko stanje in v ta namen ni ugotavljala vseh dejstev. Tožena stranka tožniku ni omogočila uporabe vseh sredstev za potrditev svoje verodostojnosti. Tožnik navaja, da je v skladu s 7. členom ZUP uradna oseba dolžna omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice ter poskrbeti, da nevednost in neukost stranke v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Tožnik nadalje trdi, da je tožena stranka tudi osebni razgovor vodila tako, da je hitro preskočila iz enega na drugo časovno obdobje in tako tožniku ni omogočila, da bi lahko celovito in zbrano predstavil svoje razloge za priznanje mednarodne zaščite. V skladu s 37. člen ZMZ-1 je dolžna uradna oseba voditi osebni razgovor na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine predstavi celovito, pri čemer mora upoštevati osebne in ostale okoliščine posameznika. Tožnik je na vprašanja odgovarjal skopo, vendar to ne pomeni, da je neverodostojen, saj pozna zadeve, le njegov način podajanja izjav je tak, da odgovori zgolj s kratkimi odgovori, kar bi morala uradna oseba upoštevati. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je tožena stranka od tožnika pričakovala natančen opis simbola politične stranke, v kateri je deloval. Tožnik je na vprašanje, ali ima stranka kakšen poseben znak odgovoril, da ima in da gre za dežnik. Ob vprašanju tožene stranke, kakšne barve je dežnik, je tožnik odgovoril, da je rdeče in zelene barve. Tožnik trdi, da je nezakonit zaključek tožene stranke, da glede na opis simbola in nenatančnih izjav glede včlanitve v stranko, ne gre za vidnega člana stranke. Pri tem dodaja, da tožena stranka takšnega zaključka ne more utemeljiti zgolj na dejstvu, da tožnik ni podal dovolj natančnih informacij. Če je tožena stranka želela več informacij, bi glede na način izražanja tožnika, morala postaviti dodatna vprašanja. Poleg tega tožnik navaja, da nenatančno ali celo napačno podajanje informacij glede detajlov simbola ali postopka včlanitve v stranko ne more omajati verodostojnosti prosilca, saj gre za podrobnosti, ki bi jih pozabil vsak povprečen človek. Tožnik navaja, da je še dodatno sporno, da tožena stranka tožnika ni opozorila na neskladja in mu dala možnosti, da jih pojasni, saj je h kakšni kontradiktorni izjavi prispevala tudi sama oziroma ni vodila osebnega razgovora v skladu z dolžnostjo. O očitanih neskladjih in resničnem dejanskem stanju bo tožnik, če bo sodišče ugodilo njegovemu predlogu za zaslišanje, dodatno izpovedal. 33. Tožnik v zvezi z 1. in 2. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 navaja, da tožeča stranka tožniku ne očita, da se ni za utemeljitev svoje prošnje kar najbolj potrudil oziroma da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti več dokazov. Kljub temu želi tožnik izpostaviti, da bi več dokazov o svojih navedbah le težko podal, saj je moral zelo hitro zbežati iz matične države, poleg tega pa veliko fizičnih dokazov tudi ni bilo. Dodatno bi lahko svojo verodostojnost potrdil v primeru možnosti uporabe aplikacije "Google maps", s katero bi pokazal pot, po kateri je potoval, kje je bival, kje je bila hiša, ki je bila požgana itd. 34. V zvezi s 4. alinejo 21. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da je res nekaj tednov pred prihodom v Slovenijo bival v Španiji, vendar tam ni zaprosil za zaščito, ker je zaupal pastorju, ki mu je svetoval, naj zaprosi za zaščito v Sloveniji. Okoliščino, ali je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo to mogoče, je treba razlagati v povezavi z ugotavljanjem, ali prosilec postopek mednarodne zaščite zlorablja. Tožnik je sam prišel na policijsko postajo, predal svoje dokumente in povedal, da želi mednarodno zaščito. Tožnik navaja, da glede na navedeno očitno, da postopka ne zlorablja in mu ni mogoče utemeljeno očitati, da za zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo mogoče. 35. Tožnik v tožbi v zvezi s 5. alinejo 21. člena ZMZ-1 in očitkom notranje in zunanje nekonsistentnosti navaja naslednje. Glede očitane notranje nekonsistentnosti na podlagi neskladnosti med izjavami prosilca v zvezi s potjo, tožnik poudarja, da v postopku pred policijo ni povedal, da je iz Nigerije v Španijo pripotoval z letalom, kar sicer izhaja iz policijske depeše z dne 5. 2. 2016. Tožnik trdi, da je potoval tako, kot je navedel pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru, tj. da je potoval po kopnem do Libije ter nato iz države, za katero ne ve imena, po morju do Španije. Tožnik izpostavlja, da je celotno pot od Nigerije do Španije opravil s tihotapci. Poudarja, da je pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru povedal, da ne ve, v katero državo so odpotovali iz Libije, poleg tega pa tudi ni prepričan, ali je prvo mesto v Španiji, v katero so prišli, Malaga. Tožnik je povedal, da so iz Libije najprej potovali v vozilu, in sicer dva do tri dni. Tožnik navaja, da je tožena stranka v izpodbijanem aktu navedla, da je tožnik iz Libije odpotoval v Tunizijo in da ni mogoče, da bi iz Tunizije odpotoval v Španijo, pri čemer tožnika ni soočila s takšnim stališčem in mu dala možnosti, da o potovanju čez morje pove kaj več ali ga soočila z zemljevidom. Tožnik trdi, da je nedopustno, da bi tožena stranka neverodostojnost tožnika ugotovila zgolj na svoji domnevi. Poleg tega tožnik navaja, da policijska depeša ni javna listina v smislu 169. člena ZUP in ne dokazuje tega, kar je v njej navedeno. Policijska depeša je napisana po opravljenem postopku, ni sprotnega tolmačenja in zapisovanja izjav prosilca. Oseba, navedena kot tolmač za angleški jezik, ni vpisana v imenik zapriseženih tolmačev za angleški jezik, depeša tudi ni bila podpisana s strani prevajalca, tožniku ni bila prebrana in nanjo ni mogel dati pripomb. Tožnik trdi, da utemeljitev notranje nekonsistentnosti in s tem neverodostojnosti tožnika na podlagi domnevno različnih izjav iz depeše in izjav, podanih pri prošnji in razgovoru, brez, da bi bila tožniku dana možnost, da neskladje pojasni, predstavlja hudo kršitev pravice do izjave tožnika. Navedeno po mnenju tožnika predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka (pravica do izjave) in bistveno kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost odločbe (kršitev pravil dokaznega bremena, vodenja osebnega razgovora, materialne resnice).

36. Glede očitane notranje nekonsistentnosti na podlagi neskladnosti med izjavami prosilca v zvezi s požarom, tožnik ponovno navaja, da policijska depeša, iz katere izhaja, da je tožnik navedel, da je bil njegov dom požgan in uničen dvakrat, ni javna listina in ne dokazuje tistega, kar se v njej navaja. Pisanje depeše ni potekalo hkrati s tolmačenjem, tožniku ni bila prebrana. Tožena stranka bi morala preveriti, ali navedbe v depeši držijo, nasprotno pa pomeni kršitev pravice do izjave. Tožnik pojasnjuje, da držijo njegove navedbe, da se je požar zgodil ponoči, ko je bil z ženo in hčerko v hiši, kljub temu, da je v postopku enkrat navajal slednje, drugič pa, da se je nekega dne vrnil domov in videl, da je hiša zažgana. Tožnik je svoji pooblaščenki povedal, da je bil na obeh razgovorih pod pritiskom, da je težko vse dogodke natančno opisati in natančno časovno uvrstiti. V zvezi z različnimi izjavami glede datuma požara, saj je enkrat rekel, da je do požara prišlo konec novembra 2015, drugič pa konec decembra 2015, tožnik navaja, da se točnega datuma požiga hiše ne spomni in da se je dogodek zgodil enkrat konec novembra ali začetek decembra 2015. Za tožnika je v zvezi s tem dogodkom bistveno to, da je bila hiša požgana in da sta žena in hči izginili, ostalo pa je bilo manj pomembno. Tožnik opozarja, da je sposobnost zaznavanja, pomnjenja in obujanja spominov različna in da tisti, ki so doživeli travmatične izkušnje, podrobnosti pogosto pozabijo in si zapomnijo zgolj osrednje dogodke. Tožena stranka bi morala po mnenju tožnika, slednjega soočiti z neskladji v izjavah in šele nato oceniti, ali je tožnik neverodostojen. Tožnik meni, da se tožena stranka ni potrudila, da bi ugotovila popolno in dejansko stanje, kar izhaja iz načina odločanja in vodenja osebnega razgovora. Tožnik navaja, da je iz zapisnika osebnega razgovora razvidno, da je vprašanja postavljala nestrukturirano, "skakala" iz enega na drug dogodek, iz enega na drugo časovno obdobje itd., kar je tožnika še dodatno zmedlo in oviralo pri celovitem pojasnjevanju dogodkov.

37. V zvezi z vozniškim dovoljenjem, za katerega je Nacionalni forenzični laboratorij izdal mnenje, da gre za ponarejen dokument, tožnik navaja, da ni vedel, da je dovoljenje ponarejeno, saj je le-tega pridobil na zakonit način. Tožnik k tožbi prilaga izpis iz bloga nigerijskega državljana z dne 12. 7. 2014, ki navaja, da ima približno 60% Nigerijcev ponarejeno vozniško dovoljenje, čeprav so ga pridobili zakonito in pri pristojnem organu. Poleg tega tožnik prilaga tudi izpis strani iz portala Facebook z dne 2. 4. 2014, ki daje navodila, kako na nigerijski spletni strani preveriti pristnost dovoljenja. S tem želi tožnik podkrepiti svojo verodostojnost, pojasniti, da ni njegov namen zavajanje slovenskih oblasti in osvetliti odnos nigerijskih oblasti do lastnih državljanov, pri čemer izpostavlja dejstvo, da glede na navedeno v zvezi z vozniškim dovoljenjem, ni tako neverjetno neukrepanje policije ob prijavah tožnika o nasilju in grožnjah, ki jih je bil deležen in kakor je navajal pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Tožeča stranka navaja, da navedene informacije ne predstavljajo tožbenih novot v smislu 52. člena ZUS-1, saj gre za splošne informacije, dostopne na spletu, ki bi jih lahko preverila tudi tožena stranka. Le-ta se po mnenju tožnika ni potrudila poiskati informacij v zvezi z vozniškimi dovoljenji na spletu. Neupoštevanje informacije, ki je dostopna na spletu, po mnenju tožnika potrjuje, da tožena stranka ni celovito pridobila ali uporabila vseh relevantnih splošnih in posebnih informacij o izvorni državi, pomembnih za preveritev tožnikove verodostojnosti, pri čemer se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 471/2012, točko 23. 38. V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke o zunanji nekonsistentnosti tožnika, slednji navaja, da je glede simbola politične stranke PDP dajal kratke in jedrnate odgovore, kakor je ocenil, da je pomembno. Na vprašanji v zvezi s simbolom stranke je odgovoril točno, tožena stranka pa ni posebej vprašala po natančnem opisu simbola. Tožnik meni, da tožena stranka najde razlog za očitek, kljub temu, da gre za manjši odstop od natančnega podatka. Navedeno velja tudi za izjave o volitvah, za katere je tožnik najprej rekel, da so bile sredi leta 2015, nato pa, da so bile marca in aprila 2015. Tožnik v tožbi dodaja, da navedeno drži, saj so marca 2015 potekale predsedniške in splošne volitve, aprila 2015 pa volitve za guvernerja zvezne države. Po mnenju tožnika je povsem človeško, da si tožnik točnega datuma volitev ni zapomnil. Enako velja za očitke tožene stranke o pogojih za včlanitev v stranko PDP, pri čemer tožnik dodaja, da tožena stranka od tožnika pričakuje previsok standard poznavanja podatkov, ki bi jih vsak povprečen človek pozabil. 39. Tožnik navaja, da želi tožena stranka prikazati, da je tožnik dajal napačne podatke, vendar to po mnenju tožnika ne drži. Tožnik tudi meni, da tožena stranka na argumente in informacije tožnika v zvezi s stanjem v Nigeriji pavšalno, brez utemeljitve, odgovarja, da gre za neaktualne podatke, da Boko Haram ni dejaven na jugu države, da je malo verjetno, da bi vladajoča stranka napadla tožnika in da je malo verjetno, da bi z mislijo na prihodnje volitve leta 2019 že pripravljali proteste.

40. Tožnik navaja, da je iz poročil, ki jih je pripravil PIC z dne 4. 4. 2016 in 17. 1. 2017, razvidno, da Boko Haram širi svoje delovanje na jug države, še posebej v Lagos, zato ni mogoče izključiti možnosti, da je hišo tožnika zažgal kakšen pripadnik Boko Haram. Argument, da so nigerijske oblasti izvedle nekaj aretacij pripadnikov Boko Haram, ne pomeni, da v Lagosu ni še več pripadnikov te skupine. Iz poročil, ki jih je predložil PIC, izhaja, da medijska svoboda v Nigeriji ni na visoki stopnji. Glede na predložene informacije s strani tožnika in njegove osebne okoliščine, ugotovitev tožene stranke, da Boko Haram v Lagosu ne izvaja akcij, ne ovrže dvoma, da tožniku ne bi grozila resna škoda zaradi nasilja Boko Haram zaradi spremembe vere. Tožnik je incidente prijavljal policiji, ki ni ukrepala. Tožnik je nasprotnik stranke, ki zelo usmerja delovanje vojske in policije, kot izhaja iz poročila PIC. Iz predloženih poročil PIC je tudi razvidno, da vladajoča stranka v Nigeriji izvaja hudo nasilje in vrši pritiske ter ima nasilen odnos do pripadnikov opozicijske stranke PDP in namen njihove odstranitve. Iz poročila PIC z dne 4. 4. 2016 izhaja, da so po volitvah za guvernerska mesta izbruhnili protesti v treh jugozahodnih državah, med njimi v Lagosu, kar potrjuje navedbe tožnika, ki je rekel, da so začeli protestirati po volitvah. Stališče tožene stranke, da ne verjame tožniku, da je stranka PDP že takoj po izgubi volitev organizirala proteste z mislijo na prihodnje volitve, je po mnenju tožnika v nasprotju s predloženimi informacijami in očitno v nasprotju z dostopnimi informacijami. Iz predloženega poročila PIC z dne 4. 4. 2016 izhaja, da se je po izvolitvi APC povečalo število političnih zapornikov. Tožnik navaja, da sicer ni bil najvidnejši član stranke, vendar je organiziral proteste, se izpostavljal med ljudmi, njegova fotografija je bila na propagandnih plakatih in kot tak je vladajoči stranki predstavljal nasprotnika, ki ga je treba odstraniti. Po mnenju tožnika so očitno napačni zaključki tožene stranke, da je do nasilja med strankama prihajalo med volitvami, po volitvah pa ne in da se informacije o nasilju iz kasnejšega poročila PIC z dne 17. 1. 2017 nanašajo na drugi del države, ne na Lagos. Tožnik pravi, da tožena stranka ne upošteva enako vseh predloženih informacij, utemeljitev tožene stranke pa ostaja na splošni ravni in ugibanjih. Pri preučitvi informacij se je tožena stranka osredotočila zgolj na splošno stanje in ne tudi na posebne informacije v zvezi z individualnimi okoliščinami tožnika. Glede na vse predložene informacije in predvsem glede na individualne osebne okoliščine tožnika, tožena stranka ni podala razumnih in utemeljenih zaključkov. Tožnik je pokazal, da je verodostojen, da je skušal posredovati čim več dokazov in informacij ter da je dokazal, da mu ob vrnitvi v matično državo grozi resna škoda oz. preganjanje, zato meni, da bi mu morala Republika Slovenija priznati mednarodno zaščito.

41. Pooblaščenci tožnika so dne 19. 1. 2017 toženi stranki poslali tudi komentar na informacije o izvorni državi, ki jih je le-ta uporabila v izpodbijanem aktu. Poročilo navaja, da se splošne informacije o Nigeriji ujemajo z izjavami prosilca in potrjujejo njegovo poreklo. Informacije o gospodarskem razvoju Nigerije, ki jih je uporabila tožena stranka, so zastarele. V poročilu je navedeno, da je Nigerija v najhujši ekonomski krizi v zadnjih desetletjih. Poleg tega je v poročilu navedeno, da na zakonski ravni država sicer dopušča versko svobodo, vendar je iz priloženih informacij razvidno, da je to država z največjim številom preganjanih kristjanov na svetu. Kršitve pravic kristjanov izvaja tudi skrajna skupina Boko Haram. V poročilu je izpostavljeno stališče UNHCR, ki je oktobra 2016 izdalo poročilo, iz katerega izhaja, da ljudje z območja v severovzhodni Nigeriji (na katerem se nahaja tudi kraj Maiduguri, kjer je dve leti živel prosilec), potrebujejo mednarodno zaščito. V zvezi z navedbami tožene stranke o uspehih nigerijske vlade v boju zoper upornike poročilo navaja, da gre za omejene uspehe, ki jim sledijo povračilni ukrepi upornikov. Glede dejavnosti Boko Haram v Lagosu poročilo navaja, da so člani Boko Haram prisotni tudi v Lagosu, iz česar sledi, da se prosilec ne more preseliti v Lagos in se tako umakniti pred pripadniki Boko Haram. Iz predloženih informacij izhaja, da se konflikt širi iz severnega dela tudi v druge dele države. V komentarju pooblaščencev tožnika je predloženo tudi poročilo UNHCR, ki navaja neprimernost notranje razselitve in izpostavlja problematiko številnih nigerijskih beguncev, ki so jih kljub načelu non-refoulement vračali nazaj v Nigerijo. V Nigeriji živi 1,3 milijona notranje razseljenih oseb, ki živijo v zelo slabih pogojih (v kampih, neformalnih naseljih, na mejnih prehodih), z zelo omejenim uživanjem pravic do izobraževanja, hrane, zdravja, zavetja, vode ipd. Posebni poročevalec za človekove pravice notranje razseljenih oseb je sprejel tudi splošna priporočila pri soočanju s problematiko notranje razselitve. V komentarju so predložene tudi informacije o preganjanju (zastraševanje in uboji) pripadnikov stranke PDP s strani pripadnikov vladne stranke APC in državnih organov policije ter vojske, za katere je v poročilu navedeno, da jo usmerjajo člani APC. Tudi v tožbi je tožnik na straneh 4-5 opozoril, da se je to dogajalo po volitvah leta 2015. Tožena stranka naj bi torej pavšalno zavrnila predložene informacije o stanju v izvorni državi. Z izpisom iz interneta potrjuje tudi obstoj političnega programa YOU-WIN stranke PDP, ki ga je omenil tudi v upravnem postopku. Predlaga, da sodišče izvede zaslišanje, tožbi pa je predložil informacije, ki jih je pridobil PIC z dne 4. 4. 2016 in 17. 1. 2016. 42. Tožnik predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri se tožeči stranki prizna mednarodna zaščita, podrejeno pa, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in vrne zadevo v ponovno odločanje.

43. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se sklicuje na izpodbijani akt in predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

44. V pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2017 tožnik pravi, da se tožena stranka ni opredelila do tožbenih očitkov glede procesnih kršitev, kar pomeni, da jih priznava. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, ker bi mu zgolj odprava povzročila nepopravljivo škodo. Ima duševne težave, saj ne ve, kaj lahko pričakuje, kdaj bo sprejeta odločitev. Postopek pred izdajo izpodbijanega akta je trajal več kot eno leto. Časa prebitega v obupu in strahu pred negativno odločitvijo ter izgubljenih priložnosti za napredek, ureditev življenja in pravic zaradi čakanja na odločitev, mu ne bo mogel vrniti nihče. Podrejeno predlaga, da sodišče odločbo odpravi, predlaga pa tudi zaslišanje tožnika o vplivu trajanja postopka na njegovo duševno stanje.

45. Tožba je utemeljena.

46. Izpodbijani akt temelji na oceni neverodostojnosti tožnikovih izpovedb, ki jih je tožena stranka pridobila in ocenila na podlagi ustne podaje prošnje in osebnega razgovora s tožnikom ter vsebine policijskega zapisnika, predloženih listin in nekaterih od pridobljenih informacij o stanju v izvorni državi.

47. V povezavi s tožnikovo identiteto je tožena stranka najprej ugotovila, da je njegovo vozniško dovoljenje ponarejeno. Tožena stranka je primerjala informacije, ki jih je podal tožnik, z informacijami, ki jih je pridobila in preučila sama ter ugotovila, da se večinoma ujemajo in je na tej podlagi, kljub predložitvi ponarejenega vozniškega dovoljenja, ugotovila identiteto tožnika in njegovo izvorno državo, ki je Nigerija. Sodišče se s takšnim načinom ugotavljanja identitete strinja. Tožnik je v zvezi z ugotovljeno ponarejenostjo navedenega dokumenta podal sprejemljivo pojasnilo in sicer, da za dejstvo, da je dokument ponarejen, ni vedel. V ta namen je predložil dokaz, tj. izpis iz bloga nigerijskega državljana z dne 12. 7. 2014, da ima več kot polovica Nigerijcev ponarejena vozniška dovoljenja. Ker je tožena stranka ugotovila identiteto tožnika, se sodišču do vprašanja ponarejenosti osebnega dokumenta ni treba drugače opredeljevati kot v tem smislu, da gre v konkretnem primeru z vidika ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito za pravno nepomembno okoliščino.

48. Tožena stranka začenja oceno (ne)verodostojnosti z dejavniki iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, in sicer s tremi temeljnimi strukturnimi elementi, ki jih je Upravno sodišče Republike Slovenije podrobno razdelalo v sodbi v zadevi I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009, na katero se tožena stranka v uvodu razdelka o oceni (ne)verodostojnosti tudi sklicuje, in katere je Upravno sodišče dopolnilo in utrdilo v sodbi v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, to pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012 (odst. 21).

49. V zvezi s prvim strukturnim elementom za oceno (ne)verodostojnosti, tj. notranjo (ne)konsistentnostjo prosilčevih navedb, tožena stranka ugotavlja, da so bile izjave tožnika v različnih fazah postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite večinoma skladne, ugotovljena pa so bila nekatera odstopanja. Prvo odstopanje je tožena stranka zasledila v izjavah tožnika glede njegove poti v Evropo. Tožnik je v tožbi poudaril, da v postopku pred policijo ni povedal, da je do Španije potoval z letalom. Policijski zapisnik Policijske postaje Ljubljana Vič z dne 5. 2. 2016 (12:31) je sicer podpisan s strani dveh uslužbencev, vključno s strani policijskega inšpektorja, in je v njem tudi navedeno, da je sodeloval tolmač. Vendar ta zapisnik ni podpisan s strani tolmača niti s strani tožnika. Po navedbah tožnika mu vsebina predmetnega akta tudi ni bila prebrana, kakor tudi da mu ni bilo omogočeno podajanje pripomb na vsebino tega dokumenta. Takšen dokument ima skladno z načelom proste presoje dokazov po presoji sodišča manjšo dokazno vrednost. Po tem zapisniku naj bi tožnik za pot dobil denar v višini 120.00 EUR, ki ga je dobil v cerkvi v Nigeriji, zato je tudi bolj verjetno, da ni potoval z letalom. Ne glede na to predvidevanje pa v konkretnem primeru niti ni bistveno, kako je tožnik potoval en del poti iz Libije v Španijo, ali z ladjo ali z letalom, ob upoštevanju dejstva, da je sam prišel na policijsko postajo Ljubljana Vič dne 5. 2. 2016, kjer je prosil za azil. Zato tudi okoliščina v zvezi s potjo, ki jo je tožena stranka smatrala za nekonsistentnost, ni bistvena v oceni (ne)verodostojnosti, saj se ne povezuje s pogoji za priznanje mednarodne zaščite, ampak gre za postransko okoliščino. To bi morala tožena stranka pri podaji ocene (ne)verodostojnosti upoštevati, pa ni. Z neskladjem v zvezi s potjo tožena stranka tožnika tudi ni soočila in mu ni dala možnosti, da obravnavano neskladje pojasni že v upravnem postopku. V tem smislu so tožbeni ugovori o tem delu dokazne ocene tožene stranke utemeljeni.

50. Drugo odstopanje v okviru prvega strukturnega elementa za oceno (ne)verodostojnosti, tj. notranjo nekonsistentnostjo prosilčevih navedb, je tožena stranka ugotovila pri opisu požara. To nekonsistentnost pa je tožena stranka ugotovila na pravilen način, tožnikovo pojasnilo v tožbi, da je bil po prihodu v Slovenijo v stresu, pa ni prepričljivo. Sodišče se lahko strinja s toženo stranko glede ugotovitve neskladja, saj je tožnik ob vložitvi prošnje dne 6. 2. 2016 navedel, da se je nekega dne decembra 2015 vrnil domov in videl, da je njegova hiša požgana, na osebnem razgovoru dne 5. 4. 2016 pa je dejal, da je konec novembra 2015 ponoči slišal ljudi križati "požar" in je nato skupaj z ženo in hčerko odšel iz hiše. V tožbi je tožnik sicer pojasnil, da drži navedba, da se je požar zgodil ponoči, ko je bil z ženo in hčerko v hiši, zatem pa so skupaj stekli ven. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je pri presoji izjav prosilcev treba upoštevati med drugim tudi psiho-fizično stanje prosilca, oddaljenost od relevantnih dogodkov, naravo dogodka in kulturne razlike med okoljem, od koder prihaja prosilec, in okoljem v katerem se ocenjuje sposobnost in natančnost opisovanja preteklih dogodkov1, pri čemer tožnik načeloma pravilno opozarja, da je sposobnost zaznavanja in obujanja spominov različna, še posebej če gre za stresno situacijo. Vendar gre po mnenju sodišča v konkretnem primeru za takšno neskladje in v zvezi s takšno okoliščino, ki upravičeno vzbuja velik dvom v prepričljivost tožnika glede verjetnosti, da so dogodki potekali tako, kot jih je opisal tožnik, kar torej predstavlja tudi element znotraj tretjega kriterija za oceno verodostojnosti. Tožnik namreč ni prepričljivo pojasnil, kaj bi lahko v konkretnem primeru zmotilo njegov spomin. Pojasnilo tožnika, da osebe, ki so doživele travmatične izkušnje, podrobnosti pogosto pozabijo in si zapomnijo zgolj osrednje in bistvene dogodke, je prešibko in preveč splošno. Prvič je dejal, da se je nekega dne vrnil domov in je bila hiša požgana in da sta takrat izginila žena in hčer, drugič pa je zatrdil, da je bil z ženo in hčerko v hiši, ko se je zgodil požar, iz hiše so prišli skupaj, nato je želel iz hiše rešiti druge stvari, pomagal je sosedu, ki je bil ranjen, nato je šel k pastorju in svoje žene ni več videl. Med prošnjo in osebnim razgovorom je preteklo samo 2 meseca in tožnikov opis v drugem primeru je bil specifičen do te mere, da travmatična izkušnja v zvezi s potjo iz Nigerije in strahom ter negotovostjo ni mogla biti vzrok za tako različen opis dogodkov v kratkem časovnem razmahu. Morebitnih napak pri prevajanju pa ni omenil. Gre za osrednje dejanje preganjanja oziroma za bistveni dogodek, ki ga je tožnik v različnih fazah postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite bistveno različno opisoval. Ta dogodek je bil tudi povod, odločilni (prelomni) trenutek, zaradi katerega je tožnik zapustil izvorno državo in trenutek, ko je zadnjič videl ženo in hči. Kršitev postopkovnih pravil na strani tožene stranke je sicer v tem, da s tem neskladjem tožena stranka tožnika ni soočila in mu ni dala možnosti, da neskladje pojasni. Tožnik je omenjeno neskladje poskušal pojasniti v tožbi (in sicer je navedel, da "ne ve, kako to, da je rekel, da je prišel do hiše in videl, da je bila požgana", in če bi ga tožena stranka soočila s tem, bi lahko ugotovila, ali gre za neverodostojnost ali pa je stres kriv za to neskladje), vendar sodišče meni, da ta razlaga ni zadostna in prepričljiva, glede na to, da se v tožbi sklicuje zgolj na "stres" zelo pavšalno, zato navedena procesna kršitev ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost dokazne ocene z vidika obravnavanega elementa znotraj kriterija notranje (ne)verodostojnosti.

51. Temu mora sodišče še dodati, da tožnik niti ni navedel prepričljivega argumenta, da bi bil požar usmerjen nanj zaradi spremembe vere ali političnega prepričanja s strani Boko Haram ali vladajoče stranke, saj je šlo za več-stanovanjsko hišo, v kateri naj bi bila štiri stanovanja in bi bil lahko požar povezan s povsem drugimi okoliščinami ali z drugimi stanovalci. To je za presojo izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito in dokazni standard, ki je sicer nižji do 50% verjetnosti, da tožniku grozi preganjanje v izvorni državi, bistveno, saj naj bi bil požar glavni akt preganjanja tožnika, ki naj bi se že zgodil (poleg telefonskih in pisemskih groženj Boko Haram iz časa, ko je bival v mestu Maiduguri na severu Nigerije in tudi v Lagosu).

52. V zvezi z dokaznim standardom v azilnih zadevah sodišče opozarja na standarde, ki jih je izpeljalo na podlage mednarodne sodne prakse v zadevi I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015. Navedlo je, da v azilnih zadevah velja načelo, ki ga sicer poleg ESČP uporablja tudi UNHCR,2 da je treba v dvomu odločiti v korist pritožniku, ne gre zamenjevati z dokaznim standardom v azilnih zadevah. Dokazni standard v azilnih zadevah naj bi bil po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% verjetnosti, da osebi grozi preganjanje ali resna škoda. Upravno sodišče je postavilo, da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima3 - torej nižji od 50 % in seveda še toliko nižji od standarda, ki velja v kazenskem pravu (onkraj razumnega dvoma). Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.4 Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko kršitev absolutno zavarovane pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Enak dokazni standard ("reasonable likelihood") zagovarja UNHCR že 19 let.5 To pomeni, da načelo, po katerem velja v dvomu odločiti v korist prosilca ne pomeni, da je treba najprej vsaj z verjetnostjo 50% ugotoviti, ali obstaja nevarnost preganjanja v primeru vrnitve tožnika, in če obstaja, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko bistveno nižja od 50%, da pride v poštev uporaba omenjenega načela odločanja v dvomu. Tak dokazni standard dokaj usklajeno velja v evropskih praksah za ocenjevanje prihodnjega tveganja. Odprto vprašanje v praksi pa je, če je treba dokazni standard pod 50% verjetnostjo upoštevati tudi, ko gre za presojo verodostojnosti trditve o preteklem preganjanju. V posamičnem primeru gre namreč lahko tudi za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka, ki naj bi se potrditvah prosilca že zgodil, in v povezavi s tem tudi za oceno prihodnjega tveganja. V elementu preteklega preganjanja pa po mnenju Upravnega sodišča lahko velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek preganjanja ali resne škode zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.6

53. V zvezi z drugim strukturnim elementom za oceno (ne)verodostojnosti, tj. zunanjo nekonsistentnostjo prosilčevih navedb, ki se deloma povezuje z notranjo nekonsistentnostjo, je tožena stranka v konkretnem primeru ugotovila, da izjave tožnika v različnih fazah postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite v določeni meri odstopajo od pridobljenih in preučenih informacij s strani tožene stranke. Tožena stranka v izpodbijanem aktu navaja, da težko sledi tožnikovim navedbam, da se je leta 2011 odločil, da bo odkrito povedal, da je kristjan, ker naj bi bilo znano, da je "Boko Haram na območjih, ki jih je nadzoroval, uveljavljal šeriatsko pravo, vsako odstopanje pa je bilo strogo kaznovano"7. Tožena stranka na tem mestu preveč posplošeno in pavšalno napravi zaključek, da tožniku ni mogoče verjeti, da bi v takšnem okolju javno izpovedal, da je postal kristjan, saj gre za golo domnevanje tožene stranke, da posamezniki v primeru obstoja nevarnosti kaznovanja ne bodo spremenili vere oziroma ne bodo tega javno izrazili. Tožena stranka je tudi neupravičeno zaključila, da se je tožnik "zapletal" glede tega, kdaj je začel razmišljati o spremembi vere, saj je enkrat trdil, da je o spremembi začel razmišljati, ko se je preselil na sever države, enkrat pa, da je o tem razmišljal od leta 2012 dalje. Izjave tožnika, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi s časovno umestitvijo spremembe veroizpovedi, je mogoče razumeti tudi tako, da je tožnik v času, ko je živel na severu Nigerije, začel razmišljati o spremembi vere. V tem primeru ni zanesljiva ugotovitev, da je v njegovih izjavah zaslediti neskladja. Povsem natančne časovne umestitve notranjega (intimnega) procesa, kot je sprememba vere, od posameznika ni mogoče pričakovati. Možno je, da je postopek dokončne spreobrnitve v drugo veroizpoved dolgotrajnejši postopek (samo)prepričevanja, nekaj normalnega in življenjskega pa je tudi, da lahko posameznik v različnih okoliščinah (poizvedovanja) različno časovno opredeljuje, kdaj je začel razmišljati o tem, če ne gre za zelo velika časovna odstopanja, npr. več let. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da je novo vero popolnima sprejel leta 2015. Iz navedenega sledi, da ta okoliščina ne more govoriti v prid negativni oceni tožene stranke o verodostojnosti tožnikovih navedb.

54. Nadalje je v okviru ugotavljanja in presoje zunanje (ne)verodostojnosti tožena stranka v izpodbijanem aktu ugotovila, da tožnik pri časovni umestitvi predsedniških in splošnih volitev "ni bil najbolj natančen", saj je najprej navajal, da so bile volitve v letu 2015, nato pa je dejal, po dodatnem vprašanju uradne osebe, naj navede natančen datum volitev, da so bile volitve v sredini leta 2015. Tožena stranka je v nadaljevanju ugotovila, da so bile predsedniške in splošne volitve v marcu 2015, za guvernerje pa aprila 2015, kar je sicer tožnik povedal tudi sam v nadaljevanju osebnega razgovora. Tožnik je torej pravilno časovno umestil relevanten dogodek. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je presoja tožene stranke, da ta element podpira ugotovitev o zunanji neverodostojnosti tožnikovih navedb, pretirana.

55. Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni bil dovolj natančen pri opisu simbola stranke PDP in pri opisu postopka včlanitve v navedeno stranko. Iz zapisnika osebnega razgovora izhaja, da je tožnik odgovarjal kratko in skopo, po dodatnem vprašanju uradne osebe pa je podal zopet kratek in skop odgovor. Tožnik tudi v tožbi izpostavlja, da je "dajal kratke in jedrnate odgovore, kakor je ocenil, da je to pomembno". Način govora, vključno z izčrpnostjo podajanja informacij, pozornostjo na podrobnosti, je pri različnih ljudeh različna. V obravnavanem primeru iz načina podajanja izjav tožnika pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru izhaja, da je način izjavljanja tožnika preprost, da odgovarja kratko in v določeni meri pomanjkljivo, vendar svoje navedbe po pozivu uradne osebe ustrezno dopolni; to je razvidno npr. iz izjav tožnika glede časovne umestitve volitev, ko je tožnik najprej dejal, da so bile volitve leta 2015, po pozivu s strani uradne osebe, naj bo bolj natančen, je dejal da so bile v sredini leta 2015 in ko ga je uradna oseba vprašala še bolj natančno, je tožnik odgovoril, da so bile volitve marca ali aprila 2015, kakor izhaja iz zapisnika osebnega razgovora na strani 9. V skladu s 37. členom ZMZ-1 mora uradna oseba osebni razgovor voditi na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po ZMZ-1 predstavi celovito, pri čemer mora (med drugim) upoštevati osebne in ostale okoliščine posameznika. Tožena stranka tega ni v zadostni meri upoštevala oziroma bi mu morala, če je bila mnenja, da tožnik simbola ni opisal dovolj natančno, postaviti dodatna vprašanja. Tožena stranka ni opozorila tožnika, naj bo v zvezi s simbolom bolj natančen. Glede očitanega neskladja med izjavo prosilca o postopku včlanitve v stranko PDP in pridobljenimi informacijami s strani tožene stranke, sodišče zaključuje, da ne gre za bistvena odstopanja oziroma neskladja ter da je tožnik navedel dovolj informacij o včlanitvi v stranko. Tožena stranka mu namreč ne more očitati neverodostojnosti iz razloga, ker ni navedel pogoja polnoletnosti. Tožnik je opisal svoj postopek včlanitve v stranko in ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob včlanitvi leta 2012 star že 33 let, pogoj polnoletnosti pri opisu postopka včlanitve z vidika tožnika zanj ni mogel biti relevanten, saj je očitno, da ga je izpolnjeval in je zato lahko razumljivo, da ga ni posebej poudarjal oziroma navajal. Tudi ta element po presoji sodišča torej ni podlaga za ugotovitev zunanje nekonsistentnosti v tožnikovih izpovedbah.

56. Nadaljnji element neverodostojnosti je tožena stranka izpeljala v zvezi s skenom fotografije plakata, na katerem je tožnik skupaj s kandidatom stranke PDP za guvernerja, A.A. Tožena stranka navaja, da dvomi, da je tožnik dejansko bil tako politično aktiven in izpostavljen, kot zatrjuje, kar tožena stranka utemeljuje s siceršnjo neverodostojnostjo tožnika, dejstvom, da ni mogoče ugotoviti pristnosti skena fotografije plakata in z neprepričljivostjo izjav tožnika. Tožena stranka je na tem mestu naredila preveč enostranski sklep, ko predloženemu dokazu - skenirani fotografiji plakata - ni dala prav nobene teže. Tožena stranka, kot bo razvidno iz nadaljevanja presoje zakonitosti izpodbijanega akta, tudi ni v zadostni meri ugotavljala oziroma ugotovila, v kakšnih okoliščinah je bil plakat narejen in uporabljen, da bi lahko naredila pravilno oceno o višji ali nižji stopnji tožnikove politične izpostavljenosti in prepoznavnosti ter njegovem političnem pomenu. Sodišče na podlagi izjav tožnika in predloženega dokaza skeniranega plakata in strankarske izkaznice, ki ji tožena stranka brez ustrezne utemeljitve tudi ni dala nobene dokazne vrednosti, lahko verjame tožniku, da je bil včlanjen v stranko PDP in tudi, da je bil v določenem smislu politično aktiven. Vendar pa hkrati ugotavlja, da zgolj z naštetimi dokazi tožnik še ni uspel dokazati, da je bil politično izpostavljen do te mere, da bi lahko predstavljal zaznavno grožnjo pripadnikom nasprotne politične stranke, zaradi katere bi slednja dovolj verjetno izvajala določena dejanja preganjanja, ki bi bila konkretno usmerjena proti osebi tožnika z namenom njegove odstranitve oziroma ogrožanja. Tožnik je namreč sam navedel, da v stranki ni zasedal visokega položaja. Sodišče dopušča možnost, da je bil tožnik zaradi zatrjevanih političnih aktivnosti kdaj podvržen nasilnim ravnanjem, vendar tožnik ob tem ni prepričljivo zatrjeval in še manj izkazal, da so bili napadi usmerjeni nanj, ker bi ga imela napadalci za tarčo že pred temi, ampak je lahko šlo za obračunavanje v kontekstu nemirov in protestov, ki so se dogajali v času pred, med in po volitvah. Če je tožnik tovrstna nasilna ravnanja (subjektivno) razumel kot ciljne napad nanj, potem bi moral utemeljiti, da je bil pred tem, ali po teh nasilnih obračunavanjih kakor koli zaznamovan pri vladajoči stranki kot nevaren politični nasprotnik. Tega pa zgolj z zgoraj navedenimi dokazi in trditvami ni uspel. Na osebnem razgovoru je na primer povedal, da so jih ustavili policisti, ko je ljudi pripeljal na proteste. Ob tem pa je dodal, da je bil napaden s strani plačanih morilcev, ki jih je poslala stranka APC. Kako gre to dvoje skupaj, če je šlo za en in isti dogodek, tožnik ni pojasnil. Kasneje v razgovoru je dejal, da so ga po volitvah napadli tudi, ko je bil sam in da so to bili plačanci APC. Napade je prijavil policiji, ki pa ni nič storila. Tožena stranka bi morala tožnika izprašati na bolj celovit način, saj slabo voden osebni razgovor lahko vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve8. 57. V zvezi s presojo upravičenosti do statusa begunca zaradi strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določenemu političnemu prepričanju sodišče poudarja, da mora biti ob subjektivnem strahu podana tudi objektivna utemeljenost strahu pred preganjanjem. Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito je po ustaljeni upravno-sodni praksi deljeno med toženo in tožečo stranko. To pomeni, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede obstoja okoliščin, ki so podlaga za utemeljen strah pred preganjanjem, uradna oseba pa mora prosilcu postavljati pravno-relevantna vprašanja.

58. V zvezi z dokaznim bremenom so temeljni evropski standardi v povezavi z ZMZ-1 naslednji:

59. Pojem "sodelovanja" med pristojnim organom ter prosilcem glede obravnavanja pravno relevantnih elementov prošnje,9 pomeni, da mora prosilec kolikor je to praktično (dejansko) možno predložiti dokaze, ki jih ima na razpolago, in predstaviti dejstva, da pristojni organ oziroma sodišče lahko ocenita stopnjo tveganja v primeru vrnitve.10 Ob tem mu mora pristojni organ postavljati tudi pravno relevantna vprašanja in tudi po uradni dolžnosti pridobiti dokaze, da se dejstva v polnosti ugotovijo v tej prvi fazi dokaznega postopka.11 Zaradi specifičnega položaja prosilcev je dostikrat treba v dvomu glede verodostojnosti navedb odločiti v korist prosilca oziroma mu je treba v primeru pomislekov glede možnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal prosilec, dati možnost, da nedoslednosti ali neskladja pojasni. To pomeni, da je dokazno breme deljeno med prosilca in uradno osebo (tožene stranke).12 Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 (18. odstavek obrazložitve) postavilo, da "mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca".

60. Tudi z vidika sodne prakse ESČP ima sodišče v primeru, če ima stranka t.i. "arguable claim", torej zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika tveganj, vezanih na 2. ali 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), obveznost izvedbe ex nunc in stroge sodne presoje, tako da vzame v presojo tudi dejstva in dokaze, ki morebiti niso bili predmet (dovolj natančne) obravnave v upravnem postopku in da opravi strogo presojo dejstev; če je potrebno, ugotavlja dejstva tudi po uradni dolžnosti in četudi jih morebiti stranka ni navajala v postopku.13 Odgovornost države za kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah bodisi z vidika statusa begunca ali subsidiarne zaščite po pravu EU namreč lahko nastopi, če bi država morala vedeti za določeno stanje v izvorni državi, pa splošno znanih informacij o tem stanju ni pridobila in upoštevala.14

61. V skladu s temi standardi je treba razumeti in upoštevati stališča Vrhovnega sodišča, ki se povezujejo z določilom 1. odstavka 21. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče RS na primer v zadevi I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 pravi, da izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji (prvi odstavek 43. člena ZMZ) in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi dostavek 21. člena ZMZ). Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je torej, da prosilcu omogoči, da predstavi vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in "ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito."15

62. Ob tem, da je od prosilca mogoče in treba pričakovati, da bo natančno pojasnil, česa ga je strah, pa ni mogoče od njega zahtevati, da bo poznal ali vedel, katera vsa dejstva in okoliščine so lahko pravno relevantna za presojo pogojev za preganjanje ali resno škodo. V luči vseh citiranih virov zato ne gre za to, kot izhaja iz neustreznega prevoda pojmovne zveze iz 32. odstavka v slovenski različici sodbe Sodišča EU v zadevi M, da mora pravica do izjave pristojnemu organu omogočiti, da "vodi postopek" na način, da odločbo sprejme ob polnem poznavanju dejstev, ampak mora organ "raziskati zadevo";16 to predpostavlja aktivno vlogo pristojnega organa pri ugotavljanju dejstev. Ko oziroma če prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena, je potem na strani organa izvršilne veje oblasti dokazno breme, da odpravi vsakršen dvom v preganjanje ali resno škodo v zvezi z morebitno kršitvijo pravice iz 3. člena EKČP17 oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

63. Tožnik je v konkretnem primeru v postopku obravnave prošnje za mednarodno zaščito na osebnem razgovoru navajal, da ga "sedanja vlada vidi kot nekoga, ki ga ogroža", da "predstavlja grožnjo stranki na oblasti" ter da "so ga napadli". To je samo po sebi premalo prepričljivo in v konkretnem primeru nezadostno. Kljub temu, da tožnik sebe dojema kot grožnjo stranki na oblasti, to namreč ne pomeni, da je že s to subjektivno oceno izkazano preganjanje.

64. Članstvo v stranki in še posebej skeniran plakat, na katerem je predstavljen kot svetovalec kandidata za guvernerja pa že vzpostavljata bolj objektivne okoliščine za strah pred preganjanjem, čeprav tudi to še nista zadostna dokaza za utemeljitev preganjanja v konkretnem primeru, nalagata pa toženi stranki določeno aktivnost v razčiščevanju dejanskega stanja, ki pa je v konkretnem primeru tožena stranka ni izpolnila.

65. Kot rečeno, tožnikova podoba na plakatu sicer sama po sebi še ne dokazuje, da je bil tožnik zelo izpostavljen v politiki, saj ni navedel okoliščin, kako je plakat nastal, s kakšnim namenom je nastal, kako se je tožnik prebil do morebitnega položaja svetovalca glavnemu kandidatu, spričo katerih njegovih kvalifikacij naj bi postal svetovalec, če bi bil kandidat za guvernerja izvoljen, ali so se lahko tudi drugi podporniki stranke slikali na podoben način z glavnim kandidatom oziroma tožena stranka ga v tej smeri ni zasliševala, četudi je sam dejal, da ni bil pomemben član stranke. Povedal je, da je bil pogoj, da je oseba kandidirala v stranki, da je ta oseba poročena. Pomembno vprašanje je tudi, koliko je imel kandidat A.A. takšnih svetovalcev, pri čemer je treba upoštevati, da kandidiranje za guvernerja Lagosa objektivno ni majhna politična stvar, glede na to, da gre za kandidaturo ene od glavnih političnih strank in da gre za kandidaturo v velikem mestu. To je važno, četudi tožena stranka na internetu ni našla povezave med A.A. in tožnikom. Ta vprašanja bi morala tožena stranka razčistiti, da bi se ugotovile objektivne okoliščine morebitnega preganjanja. Na osebnem razgovoru je tožnik pojasnil, da je bil med volitvami opazovalec v predelu Bariga v Lagosu in je poročal stranki z volišč, pomagal pa je tudi prepričevati ljudi, da so se pridružili stranki. Tudi po volitvah je bil aktiven. Če bi tožnik izkazal, ali če bi bilo to razvidno iz splošno dostopnih informacij, da je bil kandidat A.A., ali pa drugi člani te stranki, ki so po položaju, vlogi in prepoznavnosti primerljivi s tožnikom, preganjani, pa bi bila tudi za tožnika to drugačna situacija. V zvezi s tem ne gre zgolj za nepravilno voden osebni razgovor v smislu nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak je tožena stranka tudi kršila procesna pravila dokaznega prava.

66. Tožnik je namreč poleg že omenjenih listin (plakata in članske izkaznice v stranki PDP) pred izdajo izpodbijanega akta predložil tudi informacije o stanju v izvorni državi glede časa in okoliščin napadov na vidne predstavnike stranke PDP, s čimer je dokazoval, da bi bil enako kot drugi člani primerljivega političnega profila stranke PDP žrtev preganjanja. Tega dokaznega gradiva pa tožena stranka v okviru odločanja o pogojih za status begunca sploh ni ocenjevala, ker je štela, da tožnik ni član stranke in v njej ni bil politično aktiven (prvi odstavek na strani 20 izpodbijanega akta); v elementu, v katerem pa je to dokazno gradivo vendarle na nek način ocenjevala, pa je to storila v nasprotju s podatki v teh informacijah.

67. Tožena stranka ugotavlja, da je kandidat A.A. 11. aprila 2015 izgubil volitve za guvernerja Lagosa in ni verjela tožniku, da je po teh volitvah organiziral proteste z mislijo na naslednje volitve in da je zaradi tega imel težave s plačanci stranke APC. Ob tem je tožena stranka uporabila informacije o stanju v izvorni državi, ki so bile javno dostopne, in je ugotovila, da je do teh spopadov med rivalskima strankama PDP in APC prihajalo pred volitvami predsedniškimi in za guvernerje in da po volitvah ni zaslediti kakšnega večjega nasilja. Po eni strani iz izpodbijanega akta ni razvidno, na katere konkretne informacije v zvezi s tem vprašanjem se je tožena stranka oprla, po drugi strani pa iz informacij, ki jih je v postopku pred izdajo akta predložil tožnik, izhaja, da je do nemirov, protestov, obračunavanj in tudi preganjanja ter ubojev članov stranke PDP prihajalo tudi po volitvah aprila 2015. Tožena stranka omenjena poročila navaja v zadnjem odstavku na strani 20 izpodbijanega akta, vendar med njimi ni tistih, ki jih v izvlečkih poročil PIC v vlogi z dne 17. 1. 2017 navaja na straneh 9-11 in med drugim omenjajo številne nemire, zapiranja in uboje pripadnikov PDP. Teh poročil je 7 in se nanašajo na obdobje napadov s strani APC na pripadnike PDP od julija 2015 do decembra 2016. V izvlečkih poročil PIC z dne 4. 4. 2016 pa je takšno poročilo o spopadih med obema omenjenima strankama pod točko 3.1. in se nanaša na avgust 2015. V povezavi z ostalimi že omenjenimi pomanjkljivostmi v vodenju osebnega razgovora je ključna napaka, zaradi katere je izpodbijani akt nezakonit, v tem, da je tožena stranka zmotno ugotovila, da spopadov in napadov na pripadnike PDP po volitvah ni bilo, in ker dejansko tožena stranka ni upoštevala informacij o stanju v izvorni državi v zvezi s statusom begunca, ki jih je predložil tožnik, iz razloga, ker je štela, da je tožnik neverodostojen.

68. To je napaka, ki jo je tožena stranka storila kljub dejstvu, da je Ustavno sodišče že v odločbi U-I-292/09-9, Up 1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 razveljavilo določbo ZMZ (Uradni list RS, št. 11/11) iz razloga, ker je zakonodajalec takrat dopustil možnost, da pristojni organ v primeru ugotovitve splošne neverodostojnosti prosilca ne upošteva informacij o izvorni državi. Ustavno sodišče je odločilo, da je takšna ureditev v nasprotju z določilom 18. člena Ustave.18 Tožena stranka je ravno to storila, kar je Ustavno sodišče ugotovilo za neustavno, kajti če tožena stranka uporabi samo informacije, ki jih je sama pridobila, ne pa tudi informacije, ki jih je predložil prosilec, in ki bi lahko vplivale na celovitejšo presojo okoliščin glede izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, gre za nedopustno ignoriranje ustavi skladne interpretacije zakona, ki jo je vzpostavilo Ustavno sodišče. S tem tožena stranka ni samo kršila ustavnega načela pravne države, po katerem so odločbe Ustavnega sodišča obvezujoče za upravne organe, ampak je kršila tudi določbo 1. odstavek 23. člena ZMZ-1, ki določa, da mora upravna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevati informacije pridobljene v osebnem razgovoru. Poleg tega tudi iz določila 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 izhaja, da mora pristojni organ oceno (ne)verodostojnosti narediti ob upoštevanju specifičnih in splošnih informacij o stanju v izvorni državi. Tožena stranka v konkretnem primeru ob tem, da ni dala nobene dokazne teže skeniranemu plakatu in članski izkaznici politične stranke tožnika, informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je predložil prosilec (izvlečki poročil PIC z dne 17. 1. 2017 na straneh 9-11 in izvlečki poročila PIC z dne 4. 4. 2016 pod točko 3.1.), pri obravnavi pogojev za status begunca pa ni niti obravnavala, pomeni, da ni odvrnila dvoma o tem, ali bi tožniku v primeru vrnitve grozilo preganjanje zaradi njegovega političnega prepričanja, tako kot to zahtevajo v prvem delu te sodbe opredeljeni dokazni standardi.

69. Tožena stranka se je sicer tega vidika spora, ki je ključen, dotaknila na povsem drugem, na napačnem mestu, in sicer na zadnji strani odločbe v drugem odstavku in iz nerazumljivega razloga v povezavi s subsidiarno zaščito in ne v zvezi s pogoji za status begunca. Vendar je tudi v tem kratkem stavku to naredila na način, da ne prestane testa presoje zakonitosti, kajti ko omenja poročila PIC o preganjanju pripadnikov stranke PDP, pravi, da jih je "skrbno" preučila in ugotovila, da se nanašajo na preganjanje predvsem pripadnikov stranke PDP v Rivers State, Niger State in Kano State, kar pa ne drži in ni zadosti celovit in tehten zaključek; poleg tega tožena stranka tudi v tem stavku vztraja, da prosilcu ni mogoče verjeti, da bi bil vidnejši predstavnik stranke, za kar je sodišče že utemeljilo, da je preveč poenostavljena, pavšalna, preuranjena ocena glede na vsa obravnavana dejstva v tej sodbi in predložene listine. Predložene informacije o ubojih in napadih na predstavnike politične stranke PDP se nanašajo na območja Rivers, Ondo, Niger, Kogi in Oyo, pri čemer področji Ondo in Oyo mejita na majhno območje Lagosa, ostala omenjena področja pa so tudi v jugovzhodnem in osrednjem delu Nigerije in so tudi relevantna

70. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi, da je tožnik v upravnem sporu predložil izpis iz interneta, ki opisuje politični program "You-win" stranke PDP, ki ga je tožnik opisoval že v upravnem postopku, kar je element, ki bi lahko podpiral konsistentnost tožnikovih trditev, da je bil aktiven član stranke. Poleg tega pa bo glede na potek časa tožena stranka morala preveriti tudi, ali se je glede preganjanja izpostavljenih predstavnikov stranke PDP s strani zagovornikov vladajoče stranke kar koli bistvenega spremenilo v aktualnem času. Na podlagi tega sodišče zaključuje ne samo, da je slabo voden osebni razgovor lahko vplival na zakonitost in pravilnost odločitve, ampak je tožena stranka kršila tudi določbo 1. odstavka 23. člena ZMZ-1 (2. in 3. alineja) ter 3. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 in posledično tudi pravico do izjave oziroma obrambe tožnika, ki je splošno pravno načelo v pravu EU,19ki se povezuje z določbo 1. odstavka 9. člena ZUP, saj v oceni (ne)verodostojnosti in tveganja za preganjanje pripadnikov politične stranke PDP primerljivega profila, kot je tožnik, ni upoštevala omenjenih informacij o stanju v izvorni državi.

71. Kar pa zadeva presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika upravičenosti do statusa begunca zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi (oziroma zaradi spremembe veroizpovedi iz islama v krščanstvo), sodišče ugotavlja naslednje:

72. Tožnik je v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito zatrjeval, da ga preganjajo pripadniki skupine Boko Haram, ker je spremenil veroizpoved iz islama v krščanstvo. Sodišče se strinja s toženo stranko, ki je kot verodostojne označila navedbe tožnika, da je v letih od 2010 do 2012 živel v kraju Maiduguri, v katerem deluje omenjena skupina. Tožnik je navedel, da je s strani pripadnikov skupine Boko Haram prejemal grozilna pisma, včasih so ga klicali tudi po telefonu. Tožnik je navedel, da so mu v enem od takih pisem grozili, da bo v primeru, če ne zapusti kraja Maiduguri, umrl. Tožnik je navedel tudi, da so ga nekega dne napadli, a jim je zbežal preko zadnjega dela hiše, naslednji dan pa se je vrnil v Lagos. Opisani incident je tožnik navedel kot edini in glavni incident s skupino Boko Haram, kar je po dodatnem vprašanju uradne osebe še enkrat potrdil s pritrdilnim odgovorom in dodal, da je pred tem incidentom dobival grožnje. Sodišče v enakem smislu kot tožena stranka upošteva poročila, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika, in iz katerih izhaja, da Boko Haram širi svoje delovanje tudi na jug države ter da tudi v mestu Lagos delujejo pripadniki te skupine. Vendar sodišče poudarja, da morajo dejanja preganjanja dosegati določeno stopnjo intenzivnosti oziroma ponavljanja, da utemeljujejo priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je imel po lastnih navedbah zadnji incident z Boko Haram preden se je vrnil v Lagos, kar je najkasneje leta 2012, izvorno državo pa je zapustil konec leta 2015, kar pomeni, da so med zadnjim zatrjevanim dejanjem preganjanja in zapustitvijo izvorne države minila že tri leta. Sodišče ne šteje kot verjetno, da bi pripadniki Boko Haram tožniku po toliko letih sledili v Lagos, kjer bi ga nato preganjali zaradi njegove spremembe veroizpovedi. Sodišče tudi poudarja, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil tožnik lahko podvržen preganjanju z utemeljevanjem, da so pripadniki Boko Haram prisotni tudi na jugu Nigerije, natančneje v mestu Lagos, ampak mora biti nevarnost preganjanja tožnika dovolj individualno in konkretno izkazana, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno. Tožnik namreč z ničemer ni utemeljil, kako to, da je bil kot nekdo, ki se ukvarja z lesom, pa ob tem ni imel uspešne trgovine, ker posla ni bilo veliko, in ki je učil aerobiko, izpostavljen do tolikšne mere glede veroizpovedi ali ideologije Boko Haram, da bi mu ta ciljano grozila. Poleg tega so bile metode zastraševanja in nasilja Boko Haram tožniku očitno poznane in če je na mesec enkrat ali dvakrat dobil grožnje po telefonu, ali pa tri grozilna pisma, potem je zelo nenavadno, da tožnik ne bi že ob prvi grožnji zapustil Maiduguri in se vrnil nazaj v Lagos. Tožnik je sicer povedal tudi, da je tudi v Lagosu dobil telefonske grožnje in pisma od Boko Haram, vendar je to zgolj navrgel brez kakršnih koli podrobnosti; poleg tega se to ne ujema z njegovo trditvijo, da se spomni enega grozilnega pisma, v katerem naj bi ga Boko Haram silil, naj zapusti Maiduguri, sicer bo umrl. Tožnik je Maiduguri namreč zapustil. V danih okoliščinah je tožena stranka imela dovolj podlage za odločitev, da tožniku glede tega dela zatrjevanega preganjanja ni mogoče verjeti. Tožnik bi to lahko spremenil, če bi predložil seznam oseb oziroma kot je sam dejal v prošnji za mednarodno zaščito, da bi lahko predložil listo z imeni oseb, ki jih bo Boko Haram ubila. Tožnik je dejal dne 6. 2. 2016, da bi to listo lahko predložil, ker bi jo pridobil od ljudi iz Nigerije, vendar tega ni storil niti v upravnem sporu.

73. Sodišče v zvezi z upravičenostjo tožnika do mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite v skladu s 3. odstavkom 20. člena v povezavi z 28. členom ZMZ-1 ugotavlja, da tožnik ni utemeljeval, da v Nigeriji, v Lagosu, obstaja notranji oboroženi spopad; V Lagosu, od koder je prišel, ima tožnik člane razširjene družine, imel je poklic, in ni zatrjeval, da bi mu zaradi kakšen osebne okoliščine grozilo nečloveško ravnanje v primeru vrnitve, poleg tega pa tudi ni zatrjeval, da mu grozi usmrtitev iz nekih drugih razlogov, ki niso zajeti v možnih podlagah za preganjanje, tako da se v teh okvirih sodišče lahko pridruži negativni odločitvi tožene stranke glede subsidiarne zaščite in skladno z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1 za takšno odločitev ne bo ponovno navajalo razlogov.

74. Tožnik je predlagal zaslišanje tožnika, da bi sodišče ugotovilo, kakšne učinek ima dolgotrajen postopek na njegovo duševno stanje. Vendar glede na to, da nujni pogoji za izvedbo glavne obravnave z zaslišanjem tožnika niso izpolnjeni (1. in 2. odstavek 65. člena ZUS-1) v povezavi z drugim stavkom 1. odstavka 75. člena ZMZ) gola navedba, da tožniku negotovost povzroča psihične težave ne odstopa od okoliščin, ki načeloma lahko prizadenejo vse prosilce, ki imajo enako zahteven primer za odločanje; v spisu pa ni podatkov, da bi tožena stranka z vidika hitrosti postopka tožnikovo vlogo neenako obravnavala.

75. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka upoštevati pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Sodbe Upravnega sodišča v sodbah I U 1650/2012 z dne 30. 1. 2013, I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 in I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009. 2 UNHCR, 2011, Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva, December 2011, odst. 196, 204. 3 Ang.: "balance of probability". 4 Ang.: "reasonable degree of likelihood" (sodba Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva (House of Lords), v zadevi R v. Secretary of State for the Home Department, ex p Sivakumaran [1988] AC 958. 5 UNHCR, 1998, Note on the Burden and Standard of Proof, 16. December 1998, odst. 10; UNHCR, 2001, Interpreting Article 1 of the 1951 Convention relating to the Status of Refugees, April 2011. Približno 26 let je v veljavi tak dokazni standard ("real chance test") tudi v azilnih postopkih v Avstraliji (Chan Yee Kin v. MIEA (1989) 169 CLR 379; MIEA v. Wu Shan Liang (1996), 185 CLR 259, 282-283; Abebe v The Commonwealth (1999) 197 CLR 611 190-193) in lahko znaša precej pod 50% (Luker, Trish, 20013, Decision Making Conditioned by Radical Uncertainty: Credibility Assessment at the Australian Refugee Review Tribunal, International Journal of Refugee Law, Vol. 25, No. 3, str. 504 in 515). 6 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015, odst. 118. 7 Gre za navedbo v drugem odstavku na strani 13 izpodbijanega akta. 8 Po določbi 37. člena ZMZ-1 mora uradna oseba voditi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito. Pri tem upošteva osebne okoliščine in ostale okoliščine posameznika /.../ 9 Glej določilo 4. člena Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (Uradni List EU, št. L 337/9, 20. 12. 2011, v nadaljevanju: Kvalifikacijska direktiva II). 10 J.K. and others, v. Sweden, odst. 92. 11 C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 64-68; C-560/14, M, 9. 2. 2017, odst. 48. 12 J.K. and others, v. Sweden, odst. 93-96. 13 F.G. v. Sweden, [GC], odst. 127; glej mutatis mutandis Hirsi Jamaa and others v. Italy, [GC], 23. 2. 2012, odst. 132-133, Kebe and others v. Ukraine, 12. 1. 2017, odst. 104; J.K. and others v. Sweden, [GC], odst. 87, 90. 14 J.K. and others v. Sweden, odst. 87; M.S.S. v. Belgium and Greece, [GC], 21. 1. 2011, odst. 366; F.G. v. Sweden, odst. 115. 15 I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016, odst. 20-21. 16 C-560/14, M, 9. 2. 2017, odst. 32. V angleški različici je namreč uporabljen pojem "investigate the matter", v francoski različici je pojem "d'instruire le dossier", v italijanski "di instruire il fascicolo" in v hrvaški "da istraži predmet". 17 J.K. and others v. Sweden, odst. 91. 18 V sodbi velikega senata ESČP v zadevi J.K. and others v. Sweden (odst. 90) ESČP v okviru standardov stroge presoje izrecno navaja, da bi bilo preozko z vidika varstva pravice iz 3. člena EKČP, če bi ESČP upoštevalo samo tiste informacije o stanju v izvorni državi, ki jih predloži vlada države podpisnice EKČP, ampak mora te informacije soočiti in primerjati z informacijami tudi drugih zanesljivih virov. Če ta standard velja za mednarodno sodišče, ni dvoma, da še toliko bolj velja tudi za prvostopenjsko sodišče države podpisnice EKČP glede na načelo subsidiarnosti sodnega varstva pravic iz EKČP. 19 C-249/13, Boudjlida, odst. 36, 39, 43; C-166/13, Mukarubega, odst. 46; C-560/14, M., 9. 2. 2017, odst. 31-32, 37, 39, 40-41, 43-46, 48, 50.