14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Simona Jovovič Kandus, Maribor, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 137/2014 z dne 15. 4. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 195/2015 z dne 18. 6. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo pravnemu predniku pritožnice podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Pritrdilo je presoji, da so v predmetni zadevi podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen), ker so imeli posamezni pravni nasledniki nekdanjega lastnika za premoženje, ki mu je bilo podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je pritrdilo stališču upravnih organov, da je kot pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen treba upoštevati tudi dvostranske mednarodne pogodbe, ki jih ni sklenila FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija) ali ta k njim ni pristopila, če so imeli razlaščenci na njihovi podlagi možnost v tuji državi pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Taka pogodba je po oceni sodišča tudi FIP, s katero je bila vzpostavljena pravna podlaga za ureditev odškodovanja za premoženjsko škodo, ki je osebam, opredeljenim v Prilogi 1 FIP, nastala v zvezi z dogodki druge svetovne vojne, to odškodovanje pa je Republika Avstrija uredila v predpisih, ki jih je sprejela za izvršitev te pogodbe. Ker premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, spada v okvir premoženja, glede katerega je bilo na podlagi FIP in izvedbenih predpisov mogoče pridobiti odškodnino od Republike Avstrije, ti pravni akti pomenijo pravni vir v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Presojo, ali je imel na njihovi podlagi upravičenec pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je po mnenju sodišča treba opraviti le z vidika kriterijev, ki so zamejevali s FIP dogovorjeno odškodninsko zavezo ZR Nemčije v razmerju do Republike Avstrije. Zato po oceni sodišča za presojo, da so v obravnavanem primeru izpolnjene okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, zadošča že ugotovitev, da so nekdanji lastnik premoženja oziroma njegovi pravni nasledniki spadali v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP. Upravna organa nista bila dolžna ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi jim šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje o denacionalizacijskem zahtevku. Vprašanje, ali je imela oseba, ki uveljavlja upravičenja na podlagi ZDen, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, je predhodno vprašanje vsakega posameznega denacionalizacijskega postopka. Ker morajo organi, ki odločajo o denacionalizaciji, to vprašanje rešiti sami neposredno z razlago mednarodnih pogodb, brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb, upravna organa nista bila dožna upoštevati v konkretnem postopku predloženih potrdil pristojnih avstrijskih organov oziroma arhivov, da pravni nasledniki nekdanjega lastnika v Republiki Avstriji niso bili upravičeni do odškodnine za podržavljeno premoženje oziroma da so bili njihovi tovrstni zahtevki v Republiki Avstriji zavrnjeni. Na podlagi ugotovitve, da nekdanji lastnik premoženja ni imel pravice do odškodnine na podlagi FIP, ker je umrl pred njeno sklenitvijo, je sodišče ocenilo, da so to pravico (glede na določbe FIP) imeli tisti njegovi pravni nasledniki, ki so izpolnjevali s FIP določena pogoja avstrijskega državljanstva in stalnega prebivališča v Republiki Avstriji. Zato statusa nadomestnih upravičencev v smislu 12. člena ZDen ni mogoče priznati niti njegovim pravnim naslednikom (med drugim pritožničini pravni prednici), ki pogojev, določenih s FIP, niso izpolnjevali kljub temu, da izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa upravičenca na podlagi določb ZDen.

2.Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrglo kot nedovoljeno, ker pritožnica z navedbami v reviziji ni izkazala uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Presojo, da ni izpolnjen vrednostni pogoj za dovoljenost revizije, je sodišče utemeljilo z navedbo, da glede zahtevka za vrnitev premoženja v naravi ne gre za spor, v katerem bi bila pritožničina pravica izražena v denarni vrednosti, glede zahtevka za vrnitev premoženja v odškodnini pa je sodišče ocenilo, da pritožnica ni izkazala njegove zatrjevane vrednosti. Po mnenju revizijskega sodišča pritožnica z navedbami o dolgotrajnosti in finančnem bremenu postopka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede zatrjevanih zelo hudih posledic, ki naj bi jih zanjo imeli izpodbijani upravni odločitvi. Po presoji sodišča pritožnica tudi ni konkretno in določno opredelila pravnega vprašanja, o katerem se Vrhovno sodišče v svojih odločitvah še ne bi izreklo, takega vprašanja pa ni izkazala niti s predlogom za postavitev vprašanja glede razlage in uporabe FIP v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, saj to sodišče za rešitev tega vprašanja ni pristojno.

3.Pritožnica se ne strinja s stališčem, da FIP in izvedbeni predpisi pomenijo pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zatrjuje, da namen te pogodbe, ki sta jo brez sodelovanja nekdanje Jugoslavije sklenili dve tuji državi, ni bil ureditev vprašanja odškodnin za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija, saj tak namen iz besedila pogodbe ne izhaja. Navaja, da iz preambule FIP izhaja, da sta to pogodbo državi pogodbenici sklenili v duhu prijateljstva in dobrih sosedskih odnosov z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945. Poleg tega naj bi iz 9. člena FIP izhajala zaveza ZR Nemčije, da bo udeležena na stroških odškodovanja za škodo, ki je s to pogodbo opredeljenim osebam nastala zaradi ukrepov nacionalsocialističnega preganjanja. Ker naj bi bilo premoženje, ki je predmet pritožničinega zahtevka, podržavljeno šele po izteku v preambuli FIP navedenega obdobja in naj ne bi pomenilo ukrepa nacionalsocialističnega preganjanja, temveč ukrep, s pomočjo katerega je nekdanja Jugoslavija izvedla prehod iz kapitalističnega zasebnolastninskega sistema v socialistični družbenolastninski sistem, pritožnica meni, da FIP ne more biti upoštevna pravna podlaga v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Na navedeno naj bi opozorila tudi v tožbi, vendar naj Upravno sodišče njenih navedb v zvezi s tem ne bi upoštevalo. Pritožnica navaja, da jo je upravni organ prve stopnje v konkretnem postopku, ki traja že več kot štiriindvajset let, pozval, naj pri pristojnih avstrijskih arhivih oziroma državnih organih pridobi listine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali je imel nekdanji lastnik oziroma njegovi pravni nasledniki za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Iz pridobljenih listin, ki jih je pritožnica predložila upravnemu organu, naj bi bilo razvidno, da nekdanji lastnik podržavljenega premoženja oziroma njegovi pravni nasledniki od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine za premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji. Iz teh listin naj bi bilo razvidno tudi, da sta bila zahtevka za izplačilo odškodnine iz tega naslova, ki ju je vložila ena od pravnih naslednic nekdanjega lastnika, v letih 1966 in 1981 celo zavrnjena. Pritožnica meni, da je na podlagi teh listin izkazala, da pravni nasledniki nekdanjega lastnika premoženja, glede katerih je sodišče ocenilo, da bi kot nadomestni upravičenci imeli pravico dobiti odškodnino po določbah FIP, za priznanje te odškodnine niso izpolnjevali pogojev na podlagi FIP in izvedbenih predpisov. Ker naj v predmetni zadevi ne bi bile podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, naj bi bila pritožnici z izpodbijano sodno odločbo, iz katere izhaja drugačen zaključek, kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ker naj bi sodišče z izpodbijano sodbo nekdanjemu lastniku podržavljenega premoženja odreklo status denacionalizacijskega upravičenca, hkrati pa je tak status na podlagi 12. člena ZDen odreklo tudi njegovi hčerki (pritožničini pravni prednici), čeprav ta za priznanje tega statusa izpolnjuje vse pogoje, naj bi bila pritožnici kršena tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

4.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povrnitvi škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pravnemu predniku pritožnice. Pritrdilo je presoji, da so v predmetni zadevi podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen), ker so imeli posamezni pravni nasledniki nekdanjega lastnika za premoženje, ki mu je bilo podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je Upravno sodišče navedlo, da navedeni pravni akti urejajo odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, zato pomenijo pravni vir v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Po oceni sodišča za presojo, da so v obravnavanem primeru izpolnjene okoliščine iz navedene zakonske določbe, zadošča že ugotovitev, da so posamezni pravni nasledniki nekdanjega lastnika premoženja spadali v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP. Upravna organa zato nista bila dolžna ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi jim šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje o denacionalizacijskem zahtevku. Na podlagi ugotovitve, da nekdanji lastnik premoženja ni mogel uveljavljati odškodnine na podlagi FIP, ker je umrl pred njeno sklenitvijo, je sodišče ocenilo, da so pravico do te odškodnine (skladno z določbami FIP) imeli njegovi pravni nasledniki, ki so izpolnjevali s FIP določena pogoja avstrijskega državljanstva in stalnega prebivališča v Republiki Avstriji. Zato kljub temu, da izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa nadomestnih upravičencev v smislu 12. člena ZDen, tega statusa ni mogoče priznati niti pravnim naslednikom nekdanjega lastnika premoženja (med drugim pritožničini pravni prednici), ki s FIP določenih navedenih dveh pogojev niso izpolnjevali. Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča s sklepom zavrglo kot nedovoljeno.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi, s katero izpodbija obe sodni odločbi, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave ter prepovedi iz 63. člena Ustave. Ne strinja se s stališčem, da FIP in izvedbeni predpisi pomenijo pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Izpodbija stališče, po katerem organi odločanja pri presoji, ali so izpolnjene okoliščine iz navedene zakonske določbe za izključitev iz denacionalizacije, niso dolžni upoštevati vseh kriterijev, ki jih je za priznanje pravice do odškodnine na podlagi mednarodne pogodbe določila tuja država. Pritožnica navaja, da je v konkretnem denacionalizacijskem postopku na poziv upravnega organa predložila listine pristojnih avstrijskih arhivov oziroma državnih organov, iz katerih je med drugim razvidno, da sta bila v letih 1966 in 1981 zavrnjena zahtevka za izplačilo odškodnine za podržavljeno premoženje, ki ju je pri pristojnem avstrijskem državnem organu vložila ena od pravnih naslednic nekdanjega lastnika. Pritožnica meni, da te listine dokazujejo, da pravni nasledniki nekdanjega lastnika premoženja kot nadomestni upravičenci sploh niso imeli pravice dobiti odškodnine po določbah FIP, ker za to niso izpolnjevali s FIP in izvedbenimi predpisi določenih pogojev. Ker naj organi odločanja v konkretnem postopku tega ne bi upoštevali oziroma naj ne bi ugotovili vseh, za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen pomembnih okoliščin, pritožnica sodišču med drugim očita, da ji je z izpodbijano sodno odločbo, s katero je njeni pravni prednici (hčerki nekdanjega lastnika premoženja) odreklo status nadomestne denacionalizacijske upravičenke kljub temu, da za priznanje tega statusa izpolnjuje vse z ZDen določene pogoje, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-659/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotna udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavita o ustavni pritožbi.

4.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožničine očitke zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

5.Pritožnica izpodbija stališče Upravnega sodišča, po katerem organi odločanja pri presoji, ali so glede osebe, ki uveljavlja upravičenja na podlagi ZDen, izpolnjene okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, niso dolžni upoštevati vseh kriterijev, ki jih je za priznanje pravice do odškodnine na podlagi mednarodne pogodbe določila tuja država. Temu stališču med drugim očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

6.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

7.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar

Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).