Jedro

Obdolženec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev) oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 3. 2015 obsojena F. L. in M. L. spoznalo za kriva storitve dveh kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 387.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in na podlagi določb 41. in 42. člena KZ obsojenemu F. L. za vsako kaznivo dejanje določilo eno leto in sedem mesecev zapora ter izreklo enotno kazen tri leta zapora, medtem ko je obsojeni M. L. za vsako kaznivo dejanje določilo eno leto in šest mesecev zapora ter izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. Obema je v izrečeno enotno zaporno kazen na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas, ki sta ga prebila v priporu, in sicer obsojeni F. L. od 25. 3. 2006 od 17.30 ure do 24. 4. 2006 do 18.50 ure in od 18. 7. 2006 od 11.25 ure do 9. 11. 2006 do 9.30 ure, obsojena M. L. pa od 25. 3. 2006 od 20.45 ure do 24. 4. 2006 do 18.55 ure ter od 19. 7. 2006 od 20.45 ure do 17. 8. 2006 do 17.10 ure. Po določbi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopoku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da bremeni nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika A. P. proračun, plačilo nagrade zagovornika V. S. ml. pa je naložilo obsojenemu F. L.. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19. 11. 2005 pritožbe obsojene M. L. in njenega zagovornika ter zagovornika obsojenega F. L. in okrožne državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je s strani obsojene M. L. pooblaščena odvetniška pisarna P., d. o. o., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve ustavne pravice obsojenke do obrambe. Vložnica poudarja, da je sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev oprlo svojo sodbo na izpovedbi obeh oškodovank, v zvezi s katerima pa obsojenki nikoli tekom postopka ni bila dana možnost, da jima bodisi postavlja vprašanja, bodisi se z njima sooči. V fazi preiskave je bila obsojenki odrečena pravica do prisotnosti pri zaslišanju oškodovank, v okviru glavne obravnave pa je sodišče prve stopnje brez soglasja obsojenke prebralo izpovedi obeh oškodovank na podlagi prvega odstavka 340. člena ZKP, s tem pa obsojenki onemogočilo učinkovito izvajanje pravice do obrambe. Po vložničinem mnenju obsojenka ne bi mogla učinkovito izvrševati svoje pravice do obrambe pred pristojnim bolgarskim organom, ko sta bili zaslišani obe oškodovanki, saj bi tam postopek tekel v bolgarskem jeziku in obsojenki ne bi bila zagotovljena pravica do uporabe lastnega jezika. Prav tako ni možno pričakovati od obsojenke, da bi se morala zaradi izvrševanja svojih pravic v kazenskem postopku, ki sicer teče pred slovenskim sodiščem, podajati na pot v tujino, saj bi zanjo to pomenilo finančno in časovno obremenitev, hkrati pa tudi grožnjo, da bo v tujini zoper njo sprožen nov kazenski postopek. Tudi dejstvo, da bi obsojenka lahko poslala pisna vprašanja, ki bi jih pristojni bolgarski organ lahko upošteval pri zaslišanju oškodovank, ne more obveljati kot pravilno, saj še vedno ne bi šlo za neposredno soočenje in postavljanje vprašanj oškodovankama. Takšna procesna kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, zato vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in kazensko zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 25. 5. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Oškodovanki sta bili zaslišani v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, brez prisotnosti obsojenke, saj oškodovanki zaradi strahu pred obema obsojencema nista želeli pričati v njuni prisotnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo v veliki meri oprlo na izpovedbi obeh oškodovank, ne pa v celoti, saj je bil obtožbeni očitek dokazan tudi z izpovedbami drugih prič. V zvezi z oškodovankama sta sodišči nižjih stopenj pojasnili, v kakšnih okoliščinah je bilo opravljeno njuno zaslišanje pred preiskovalno sodnico in pozneje, pred pristojnimi bolgarskimi organi, v zvezi s čimer je bila obramba pravočasno obveščena o njunem zaslišanju in vabljena nanje, a se obsojenka in njen zagovornik zaslišanja nista udeležila, svojega izostanka pa tudi ne opravičila. Glede na to, da ni bilo tehničnih pogojev za opravo videokonference in glede na neuspešne poskuse sodišča prve stopnje, da bi oškodovanki zaslišalo na glavni obravnavi v Sloveniji, je po tožilčevem mnenju sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaradi nedosegljivosti oškodovank njuni izpovedbi prebralo na glavni obravnavi, zato na podlagi navedenega vrhovni državni tožilec predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in zagovornikom iz pooblaščene odvetniške pisarne, ki nanj niso odgovorili.

B-1.

5. Pravica do poštenega sojenja zagotavlja določba 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V točki b) tretjega odstavka tega člena je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Tej določbi deloma vsebinsko utreza določba tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki obdolžencu v kazenskem postopku zagotavlja, ob popolni enakopravnosti, izvajanje dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženec, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče, tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve, in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 3013 presodilo, da je obdolžencu treba dati zadostno in primerno možnost poklicati na zaslišanje obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča podala izjavo, ali pa pozneje v postopku. Praviloma je zaradi uresničevanja načela kontradiktornosti potrebno vse dokaze izvajati na glavni obravnavi, vendar uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalnem postopku sama po sebi ni v neskladju s pravico iz b) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, če je zagotovljena pravica do obrambe. Tudi v zadevi I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 je Vrhovno sodišče poudarilo, da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek ocenimo kot pošten (fair trial). Iz odločbe ustavnega sodišča Up-719/03, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje vložnica, izhaja, da je Ustavno sodišče izenačilo obremenilno izjavo priče z obremenilnim zagovorom soobdolženca. Poudarilo je, da v primeru, ko posamezen obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, mora sodišče slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencem, ki jih obremenjujejo. Prav tako iz odločbe Ustavnega sodišča Up-207/99, na katero se sklicuje vložnica, izhaja, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale. Pri zadostnosti takšne možnosti je treba ovrednotiti realno možnost, da se obdolženec udeleži zaslišanja, in naravo tega zaslišanja.

6. Iz navedenih odločb izhaja dokazno pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev) oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo.

7. V skladu z načelom neposrednosti se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo je izraženo v določbah prvega odstavka 298. člena, 311. člena in prvega odstavka 355. člena ZKP in pomeni, da sodišče vzame za podlago le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. S tem je sodišču omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Vendar pa določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če so zaslišane osebe umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti oziroma, če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene (1. točka pravega odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Kljub temu mora imeti obramba zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izjave in da zaslišuje osebe, ki so takšne izpovedbe dale.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve in druge stopnje, da je imela obsojenka možnost soočiti se z oškodovankama, vendar se je odločila, da te možnosti ne bo izkoristila. Že ob podaji mednarodnega zaprosila za zaslišanje prič je Okrožno sodišče v Mariboru obvestilo pristojni bolgarski organ o določbah ZKP, po katerih imata obdolženec in zagovornik pravico biti navzoča pri zaslišanju prič in spričo tega nanj naslovilo prošnjo, da o zaslišanju prič obvesti tudi obrambo in tožilstvo. Obsojenka je prejela vabilo na zaslišanje oškodovank za dne 14. 12. 2009, prevedeno v slovenski jezik, dne 7. 11. 2009, medtem ko ga je njen zagovornik prejel že dne 23. 9. 2009. Kot utemeljeno poudarjata sodišči nižjih stopenj, obramba obsojenke v tem času ni zaprosila za preložitev zaslišanja, niti ni posredovala vprašanj oškodovankama v pisni obliki ali predlagala zaslišanja prič preko videokonference (slednje je sicer predlagal zagovornik obsojenega F. L., bolgarski organi pa so sporočili, da zaradi tehničnih ovir videokonference ni mogoče opraviti). Obsojenka in njen zagovornik se nista udeležila zaslišanja oškodovank v navedenem terminu, čeprav sta bila oba o tem pravočasno obveščena in svojega izostanka nista opravičila. Kakor je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, obramba do zaslišanja oškodovank v Bolgariji tudi ni obvestila sodišča prve stopnje, da se obsojenka zaradi časovnih, predvsem pa finančnih težav, ne bo udeležila zaslišanja oškodovank, prav tako tudi ni predlagala, da se omogoči navzočnost obsojenkine obrambe z zagotovitvijo stroškov iz proračunskih sredstev, tako da je na podlagi vsega zapisanega očitno, da je bila obramba pri uresničevanju svojih procesnih pravic pasivna in zato neutemeljeno pripisuje krivdo za neudeležbo pri zaslišanju oškodovank postopanju prvostopenjskega sodišča. Obsojenka in njen zagovornik sta bila pravočasno in na primeren način obveščena o zaslišanju oškodovank pred pristojnim bolgarskim organom. S tem je bila obsojenki dana možnost, da že med preiskovalnimi dejanji, katerih izvedba je poleg ostalega namenjena tudi temu, da se zberejo dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče preveriti, ali da bo njihova izvedba povezana s težavami, uveljavi pravico do navzočnosti pri izvedbi dokaza, in s tem možnost, da priči oziroma oškodovanki postavlja vprašanja ter daje pripombe in predloge v zvezi z njeno izpovedbo. Če obsojenka oziroma njena obramba te možnosti ni izkoristila, je prevzela tveganje, da ne bo mogla uveljavljati te pravice na glavni obravnavi, na kateri neposrednega zaslišanja ne bo mogoče izvesti ali bi bila izvedba tega dokaza zvezana z nesorazmernimi težavami.

9. V obravnavanem primeru iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na prvi narok za glavno obravnavo za dne 18. 2. 2014 vabilo obe oškodovanki na naslov, kakor sta ga navedli ob zaslišanju pred pristojnim bolgarskim organom, a se je sodno pisanje za obe oškodovanki vrnilo z oznako "preseljen". Takoj po prejemu takšnega poštnega obvestila je sodišče prve stopnje dne 15. 1. 2014 sestavilo zaprosilo za Interpol, da opravi preko pristojnih bolgarskih organov poizvedbe o dejanskem bivališču oškodovank in dne 24. 1. 2014 je Interpol sodišče prve stopnje obvestil o naslovu oškodovank, ki je bil isti, kakor sta ga že sami navedli ob svojem zaslišanju. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje obe oškodovanki ponovno vabilo na glavno obravnavo, a se je sodno pisanje za obe oškodovanki zopet vrnilo z oznako "preseljen". Sodišče prve stopnje je omenjeni oškodovanki ponovno vabilo na glavno obravnavo za dne 23. 10. 2014, a sta se za obe oškodovanki sodni pisanji znova vrnili z oznako "preseljen", zato je sodišče ponovno dne 15. 10. 2014 sestavilo zaprosilo za Interpol v zvezi z ugotavljanjem dejanskega bivališča omenjenih oškodovank. Interpol je dne 8. 1. 2015 sodišče prve stopnje obvestil o nespremenjenem bivališču obeh oškodovank, na katerem je sodišče predhodno večkrat neuspešno vročalo vabila na glavno obravnavo, posebej za oškodovano K. T. pa je Interpol navedel, da se večino časa nahaja v Avstriji, drugih podatkov z zvezi z njenim bivališčem pa ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je omenjeni oškodovanki ponovno vabilo na glavno obravnavo za dne 19. 2. 2015, a se je bilo pri tem zopet neuspešno, saj sta se sodni pisanji za obe oškodovanki vrnili z oznako "preseljen". V takšnih okoliščinah je po oceni Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče povsem pravilno ocenilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, da se zapisnik o zaslišanju oškodovanih K. T. in D. B. z dne 14. 12. 2009 prebere, za kar ni potrebovalo soglasja obsojenke.

10. Poleg navedenega se izpodbijana pravnomočna sodba ne opira zgolj na obremenilni izpovedbi obeh zaslišanih oškodovank, kakor zatrjuje vložnica, temveč je sodišče prve stopnje ocenilo tudi izpovedbe prič (policistov, ki so v sodelovanju z bolgarskimi kolegi sodelovali v mednarodni preiskavi prisilne prostitucije), in sicer B. C., A. J., I. B., U. P., D. G. in B. P. Na podlagi njihovih izpovedb je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so skladne z izpovedbama oškodovank, prav tako pa je ugotovilo, da oškodovankini izpovedbi potrjujejo tudi listine v spisu, predvsem uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 25. 3. 3006, zapisnik o sprejetih ustnih kazenskih ovadbah oziroma predlogih za pregon ter listine, ki so bile zasežene ob hišni preiskavi (potne listine bolgarskih državljank, zaseženi računi lokala, zapisane evidence o nočnih postavkah). Glede na vsebino izpovedi oškodovank D. B. in K. T. je sodišče prve stopnje vpogledalo tudi v kazenski spis Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I K 2458/2010, kjer je tekel kazenski postopek zoper obdolženega R. Č. zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena KZ. Ta postopek se je zaključil s pravnomočno sodbo, po kateri je bil obdolženec spoznan za krivega navedenega kaznivega dejanja, med drugim tudi na škodo K. T., ki je na bila na dan policijske akcije zaprta, skupaj z ostalimi tremi bolgarskimi državljankami, v podstrešnem stanovanju, iz katerega so uspele pobegniti, preden so poklicale kolegico M. in policiste na pomoč. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje ocenjevalo tudi razbremenilne dokaze (predvsem izpovedbe prič, ki so bile na podlagi poslovnega sodelovanja vsakodnevno v nočnem lokalu ali pa so bile z obsojencema v prijateljskem razmerju), Vrhovno sodišče zaključuje, da so bili v pravnomočni sodbi pretreseni vsi dokazi, ki so bili v škodo in v korist obsojenki, sodišče prve stopnje pa jih je celovito in logično ocenilo, kot že zapisano, pa svoje sodbe ni oprlo zgolj na izpovedbi obeh oškodovank, ampak tudi na ostale dokaze, ki so njuni izpovedbi potrdili. Ko vložnica v zaključku zahteve za varstvo zakonitosti očita, da sta izpovedbi oškodovank edina obremenilna dokaza, ki sta v nasprotju z zagovorom obsojenke, pa podaja lastne dokazne zaključke in uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane procesne kršitve niso podane, medtem ko je kršitev kazenskega zakona navedena zgolj uvodoma, a z ničemer konkretizirana, takšnih pavšalnih zatrjevanj, brez konkretizacije kršitev, pa tudi Vrhovno sodišče ni moglo presojati. Zahteva je bila med drugim vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča bi bilo namreč s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenke, upoštevajoč njeno premoženjsko stanje, razvidno iz prvostopenjske sodbe in njeno trenutno prestajanje daljše zaporne kazni.