Jedro

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) ne daje podlage za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po 7.a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo občine ... z dne 18.9.1992, s katerim je upravni organ prve stopnje zahtevo tožnikov za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega z odločbo Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve Skupščine občine ... z dne 2.11.1976, zavrgel. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljeno po 7.a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Po izrecni določbi 8. točke 3. člena zakona o denacionalizaciji osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7.a členu navedenega zakona, niso upravičenci do denacionalizacije in vrnitve premoženja po zakonu o denacionalizaciji ne morejo uveljavljati. Prvostopni organ je ravnal pravilno v smislu 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnika v tožbi smiselno navajata, da se z odločbo tožene stranke ne strinjata, ker sta prepričana, da imata pravico do vrnitve podržavljenega premoženja. Pri uveljavljanju te pravice vztrajata, ker se želita vrniti domov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz odločbe, in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov, ki jih je poslala tožena stranka, pa tudi iz kopije odločbe Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve Skupščine občine ... z dne 2.11.1976, ki sta jo svoji zahtevi za denacionalizacijo priložila tožnika, je razvidno, da je bilo premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo - to je nepremičnine, vpisane pri tedanjih vložnih številkah 667 in 676 - podržavljeno na podlagi 1. odstavka 7.a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48).

Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I) ne daje podlage za denacionalizacijo (vrnitev) premoženja, ki je bilo podržavljaeno po 7.a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. V 8. točki 3. člena namreč določa, da so upravičene do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, razen po 7.a členu tega zakona. Tožena stranka v izpodbijani odločbi torej pravilno ugotavlja, da osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7.a členu navedenega zakona, niso upravičenci do denacionalizacije po ZDen. Ker denacionalizacija tako podržavljenega premoženja po ZDen ni mogoča, je pravilno tudi stališče tožene stranke, da je upravni organ prve stopnje ravnal v skladu s 125. členom zakona o splošnem upravnem postopku, ko je zahtevo tožnikov za denacionalizacijo zavrgel. 2. odstavek 125. člena tega zakona namreč določa, da upravni organ zahtevek stranke zavrže, če ugotovi, da ni pogojev za uvedbo upravnega postopka. Glede na zgoraj navedeno pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije premoženja, podržavljenega po 7.a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, niso podani. Izpodbijana odločba je torej po presoji sodišča zakonita, tožba pa ni utemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.