Jedro

Sodišče v ponovljenem postopku ponovno ni odpravilo nejasnosti v izvedenskem mnenju niti ni primerjalo različnih izpovedi tožnika, ali je možna verzija tožnikovega opisa škodnega dogodka, ki je ključna za obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem toženca in nastalo škodo, zaradi česar je bila ugotovljena procesna kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvo toženi stranki in drugo toženi stranki naložilo, da morata tožeči stranki solidarno plačati znesek 18.217,42 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 27.973,43 EUR za čas od 14. 2. 2004 do 31. 3. 2004 in od zneska 18.217,42 EUR za čas od 1. 4. 2004 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka), v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženima strankama naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5. 710,71 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi so se pritožile vse stranke.

3. Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da se ji poleg že prisojenega zneska prisodi še odškodnina v znesku 23.161,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2004 do plačila. Navaja, da je sodišče sicer pravilno povzelo izvedensko mnenje in v celoti sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca glede nevšečnosti med zdravljenjem, vendar za številne nevšečnosti in prestane močne bolečine prisojenih 11.000,00 EUR ne predstavlja pravične in primerne denarne odškodnine in ni v skladu z zneskom, ki ga v podobnih primerih prisojajo sodišča. Prav tako je neupravičeno zavrnjen del tožbenega zahtevka, kjer tožnik zahteva odškodnino za primarni in sekundarni strah in je priznana denarna odškodnina v višini 1.500,00 EUR prenizka. Tožnik se je zbal za življenje in nato tudi ali se bo pozdravil in strah doživlja tudi ob pregledih pri zdravniku. Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 15.000,00 EUR je prenizka, saj ima tožnik kljub intenzivnemu zdravljenju trajne posledice in je zaradi posledice nesreče spoznan za invalida I. kategorije, kar pomeni, da ni več delovno zmožen. Tudi prisojeni znesek za skaženost je prenizek, saj je izvedenec povedal, da mora tožnik uporabljati ortopedske čevlje, ki so visoki in robustni na pogled, da je tožnikova hoja trda, širokotirna z iztegnjenimi koleni in da takšna hoja pri slučajnem opazovalcu vzbuja pozornost in pomilovanje, prav tako lahko izzove neprimerne opazke, kar tožnik upravičeno doživlja kot skaženost. Tuja nega in pomoč sta bili potrebni v bistveno večjem obsegu, kot ju je prisodilo sodišče, torej ne le šest mesecev in nato še eno uro dnevno celo leto. Tožnik zahteva razliko v višini 6.841,17 EUR.

4. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje tako glede samega škodnega dogodka kot glede obstoja vzročne zveze oprlo izključno na izpovedbo tožeče stranke, ki jo je ocenilo kot verodostojno. Tako dejansko stanje pa je ugotovljeno nepopolno, napačno in povsem v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Tožnik je do prvega naroka zatrjeval, da je do škodnega dogodka prišlo, ker na zidu ni bilo ograje, vse ostale trditve v smeri prekratke lestve pa so bile podane po zaključku prvega naroka in tako prepozne. Izpovedba tožnika o samem nastanku dogodka je povsem brez podlage ocenjena za verodostojno, saj je o samem škodnem dogodku trikrat izpovedal povsem drugače, pri tem pa sodišče še popolnoma zaobide izvedeniško mnenje izvedenca za varstvo pri delu, ki je pojasnil, da do škodnega dogodka na strani tožnika zatrjevani način ni moglo priti. Protispisen je zaključek sodišča, da naj bi tožnik ves čas zatrjeval, da je padcu botrovala prekratka lestev in nezaščiteno mesto sestopa. Trditve o prekratki lestvi kot vzroku škodnega dogodka je tožnik podal šele v pripravljalni vlogi, ki je sledila prvemu naroku, izpovedbo glede lestve pa prilagodil šele ob drugem zaslišanju. Sodišče je neutemeljeno štelo izpovedbe prič za neverodostojne le zato, ker so zaposlene pri drugo toženi stranki, izpovedale pa so, da je imel tožnik možnost uporabiti drug dostop za odhod na malico in predvsem, da je tožnik že sestopil na škarpo in tudi že prehodil nekaj metrov, preden je prišlo do padca. Obrazložitev sodišča o obstoju ratio legis vzročnosti je torej povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi in temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede samega nastanka škodnega dogodka. Sodišče pri odločanju o višini tožbenega zahtevka ni upoštevalo dejstva, da tožnik prejema mesečno invalidnino v višini cca. 54,00 EUR. Obrazložitev, kot jo podaja sodišče prve stopnje, pomeni neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse. Prvo tožena stranka glede prisojenih pravdnih stroškov še meni, da je sodišče napačno izračunalo uspeh po metodi aritmetične sredine.

5. Drugo tožena stranka v pritožbi najprej očita zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče pri dokazni oceni storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, med drugim ni opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu z dne 7. 9. 2011, opr. št. II Cp 1000/2011. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnik navedb, ki so bistvene, tekom postopka ni spreminjal, poleg tega pa je verzija dogajanja, ki jo je v sodbi sprejelo sodišče, v nasprotju s tožnikovo trditveno podlago. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako iz 14. kot 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ugotovitev sodišča o nespreminjanju bistvenih tožnikovih navedb in vzrokih padca v nasprotju s tistim, kar je tožnik dejansko navajal in izpovedal in se zato sodba v tem delu, ki je ključen za pravilno odločitev, ne da preizkusiti. Sodišče se ponovno ni opredelilo do sprememb v izpovedovanju tožnika in njegovih predhodnih izpovedb ni primerjalo z zadnjo izpovedbo, na katero se je v izpodbijani sodbi oprlo. S tem je ponovno zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker ni vsakega dokaza vestno in skrbno presodilo in medsebojno primerjalo vseh dokazov. Pri dokazni oceni je poleg tega uporabljalo dvojna merila in tožnikovim izpovedbam nekritično sledilo, čeprav so bile samo s sabo v nasprotju in je izvedenec izrecno izključil njegovo verzijo dogodka, medtem ko je nasprotne izpovedbe prič ocenilo kot neverodostojne, njihove izjave označilo kot zgolj domneve in podvomilo v njihovo nepristranskost zato, ker so bile zaposlene pri drugo toženi stranki in od nje ekonomsko odvisne. Sodišče je tudi sledilo tožnikovemu opisu dogodka z dne 4. 9. 2009, do katerega se izvedenec sploh ni imel priložnosti opredeliti in ni podal strokovnega mnenja o zadnji tožnikovi verziji poteka škodnega dogodka. Ugotovitev sodišča, da izvedenec ni izključil možnosti, da je do padca prišlo na način, kot ga je v postopku opisoval tožnik, je v nasprotju s tistim, kar je izvedenec dejansko navedel v svojem mnenju. Izvedenec zadnje tožnikove verzije ni mogel izključiti, saj jo ni poznal. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega izpodbijana sodba pomeni za drugo toženo stranko sodbo presenečenja, ker sodišče v postopku ni razkrilo svojega pravnega naziranja, da je izvedensko mnenje glede poteka padca preseglo nalogo izvedenca oziroma strokovno znanje izvedenca za gradbeništvo in varstvo pri delu. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo izvedensko mnenje in za svojo odločitev ni navedlo razlogov, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče sodnega izvedenca nikoli ni pozvalo na dopolnitev izvedenskega mnenja niti ga ni ponovno zaslišalo. Sodišče je pri presoji obstoja vzročne zveze med padcem in prekratko lestvijo nepravilno uporabilo materialno pravo. Toženi stranki sta ves čas postopka zatrjevali in dokazovali, da lestev ni bila v vzročni zvezi s tožnikovim padcem, sodišče pa je presodilo, da je podana vzročna zveza po teoriji ratio legis vzročnosti, kar je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Naše pravo uporablja teorijo adekvatne vzročnosti, zlasti v primerih, ko je možnih več vzrokov za nastanek škodne posledice. Teorija o ratio legis vzročnosti za konkreten primer ne pride v poštev, saj je njen pomen predvsem v iskanju pravno relevantnega vzroka v primeru opustitve oziroma pasivnosti zatrjevanega povzročitelja škode, ni pa primerna za presoja, katera izmed več okoliščin, ki so povezane z nastankom škode, se šteje za pravno upošteven vzrok. Sodišče se v obrazložitvi sploh ni ukvarjalo s pretrganjem vzročne zveze, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Previsoko je tudi odmerjena odškodnina za strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Iz dokaznega postopka ni razvidno, da je tožnik šestnajst mesecev doživljal tako intenziven strah za izid zdravljenja, ki bi mu porušil duševno ravnovesje. Neutemeljeno sodišče pri oceni pravične odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti zanemari invalidnino, ki jo prejema tožnik. Upoštevajoč mesečni znesek je invalidnina morda res minimalna satisfakcija, vendar gre za dosmrtno pravico, ki jo bo glede na svojo starost tožnik predvidoma prejemal skupno približno šestindvajset let in pol. Pri statistično pričakovani življenjski dobi bi po grobi oceni tožnik prejel približno 11.870,00 EUR invalidnine, kar predstavlja 79 % dosojene odškodnine iz tega naslova oziroma skoraj celotno odškodnino ob upoštevanju tožnikovega soprispevka (12.000,00 EUR). Skupni znesek je vse prej kot zanemarljiv. Sodišče je tudi napačno ugotovilo uspeh strank v tem postopku, saj je tožnikov uspeh le 52,32 % in ne 67,09 %. Nekateri priznani stroški tožeče stranke pa so bili tudi nepotrebni.

6. Drugo tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in navedla, da so navedbe tožeče stranke v pritožbi neutemeljene, v zvezi z višino odškodnine pa podrejeno, brez priznavanja temelja tožbenega zahtevka še poudarja, da je le-ta izrazito pretirana in se sklicuje na drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika.

7. Pritožbe so utemeljene.

8. V tej pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine višje sodišče odloča že drugič. V prvem razveljavitvenem sklepu je višje sodišče soglašalo s pritožbenimi očitki, da je tožnik šele pri zadnjem zaslišanju izpovedoval, da še ni v celoti stal na škarpi, temveč je bil z eno nogo še na lestvi oziroma v zraku. Sodišče prve stopnje je bilo tudi opozorjeno, da je izvedensko mnenje v izpodbijani sodbi nejasno interpretirano in se zato sodbe v tem delu ne da preizkusiti in da je povzetek mnenja celo v nasprotju s tem, kar je izvedenec dejansko navedel v svojem mnenju. Posledično je bila ugotovljena kršitev iz 14. kot tudi iz 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje te procesne kršitve tudi v ponovnem sojenju ni odpravilo, zato sta pritožbi toženih strank v tem delu utemeljeni. Sodišče prve stopnje nadalje (ponovno) ni primerjalo izpovedb tožnika, ki je bil v postopku štirikrat zaslišan, niti ni dopolnilno s pomočjo izvedenca ugotavljalo, ali je možna oziroma verjetna zadnja verzija tožnikovega opisa škodnega dogodka, ki jo je sodišče prve stopnje očitno štelo za dejansko podlago sodbe. Neprepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tistih navedb, ki so bistvene, ni spreminjala. Izpovedbe tožeče stranke se ne ujemajo ne s trditveno podlago ne med seboj glede bistvene okoliščine, in sicer, ali je tožeča stranka pred padcem že sestopila z lestve na podporni zid ali celo na nasut teren pod njim. Ugotovitev navedenega je ključna za obstoj vzročne zveze med prekratko lestvijo in nastankom škodnega dogodka, na kar je opozorilo višje sodišče že v prejšnji razveljavitveni odločbi (tč. 7 obrazložitve).

9. Višje sodišče zaradi vsega navedenega ponovno poudarja, da se je v okoliščinah konkretnega primera nujno treba opredeliti do različnih verzij opisa škodnega dogodka. V konkretni pravdi je tožeča stranka med postopkom dograjevala svojo tožbeno tezo in trditve dopolnjevala v odgovorih na vloge toženih strank in na izvedensko mnenje. Prepričljivost tako zgrajene tožbene teze je manjša, zato se je treba do vseh izvedenih dokazov še zlasti skrbno opredeliti in jih kritično oceniti. V taki situaciji je za oceno prepričljivosti najprimernejše dokazno sredstvo izvedenec. Nesprejemljiva je dokazna ocena, da izvedenec „ni izključil možnosti, da bi do padca prišlo na način, kot ga je v predmetnem postopku opisovala tožeča stranka“, če izvedenec z zadnjo verzijo opisa škodnega dogodka sploh ni bil seznanjen. Višje sodišče se nadalje strinja s pritožbenimi očitki toženih strank, da jim sodišče prve stopnje ni razkrilo stališča, da izvedenec ne razpolaga z ustreznimi znanji v zvezi s potekom padca.

10. Višje sodišče se strinja tudi s pritožbenimi navedbami glede dokazne ocene izpovedb v postopku zaslišanih prič. Priče samega padca res niso videle, vendar so nekatere izpovedovale, da so tožečo stranko videle stati npr. „za njim“ ali „ko je prišel ven“...Tudi izpovedbe prič je treba dokazno oceniti in primerjati z izpovedbami, ki so jih dale v inšpekcijskem postopku in ne morejo biti neverodostojne le zato, ker gre za delavce drugo tožene stranke in so od nje ekonomsko odvisne.

11. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbam ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje (tako kot je bilo že naročeno) dopolnilno s pomočjo izvedenca ugotovi prepričljivost oziroma verjetnost poteka dogodka, kot ga je tožnik opisoval na zadnjem zaslišanju in nato dokazno oceni vse izpovedbe tožnika v povezavi z izvedenskim mnenjem, pri čemer mora tudi odpraviti ugotovljeno protispisnost v delu, kjer je ugotovljeno, da izvedenec ni izključil verzije takega škodnega dogodka, kot je bilo to ugotovljeno že v obeh razveljavitvenih sklepih. V celoviti dokazni oceni v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP naj sodišče prve stopnje oceni tudi vse ostale izvedene dokaze.

12. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.