Jedro

Pobotanje se uveljavi s pobotno izjavo, ki učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Pobotna izjava se tako ne more več preklicati, ko je enkrat že podana, saj terjatve prenehajo že po sili zakona (ex lege). Lahko pa se taka izjava volje izpodbija zaradi napake v volji.

V konkretnem primeru je prišlo do pobota na podlagi predloga za kompenzacijo, saj je bila v njem jasno izražena volja tožeče stranke, da poravna svoje točno navedene obveznosti do tožene stranke s pobotom s svojo nasprotno terjatvijo. To izjavo volje zanjo je podala njena računovodkinja kot pooblaščenka po zaposlitvi. Tožeča stranka pobotne izjave nikoli ni izpodbijala s tožbo, niti ni zatrjevala, da bi bila zmota (govori o napaki uslužbenke) bistvena ali opravičljiva, saj ni zatrjevala, da bi pri lastnem poslovanju ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pravdni stranki nosita vsaka sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 10.187,47 EUR s pp, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, v višini 1.470,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude, ki tečejo od šestnajstega dne od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (2. odstavek izreka).

Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo. V njej uveljavlja pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje, s katero je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, je pravilna iz naslednjih razlogov.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pravdni stranki dne 21. 05. 2007 sklenili gradbeno pogodbo št. 3/29-07, s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko opravila dela ureditve manipulacijskih površin. Pred izvedbo del je tožeča stranka toženi stranki naročila, da mora za varno delo delavcev tožeče stranko in zaradi preprečitve poškodb odstraniti folijo na plastenjakih. Tožena stranka je imela zaradi odstranitve in ponovne namestitve folije na plastenjakih stroške. Zato je za navedena dela, ki jih je je zanjo opravila družba K. S., tožeči stranki dne 11. 09. 2007 izstavila račun št. 90021578. Tožeča stranka je račun tožene stranke prejela dne 13. 09. 2007 in toženi stranki glede navedene terjatve predlagala medsebojno kompenzacijo dne 27. 09. 2007. Tožena stranka se je s predlagano kompenzacijo strinjala, saj je predlog tudi potrdila. Tožeča stranka je dne 01. 10. 2007 toženi stranki poslala dopis, s katerim ji je sporočila, da zavrača račun tožene stranke.

V predmetnem sporu vtožuje tožeča stranka od tožene stranke znesek 10.187,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 04. 2008 dalje, ki predstavlja znesek po računu št. 90021578 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi na dan vložitve tožbe. Tožeča stranka je kot razlog za zahtevek za vrnitev plačanega zneska navedla, da je šlo za napako njene uslužbenke. Trdila je, da je do „plačila“ (kompenzacije) prišlo pomotoma. Njena uslužbenka naj bi podala izjavo o kompenzaciji, ki je ne bi smela izvesti. Zaradi tega izvedena kompenzacija, po njenem mnenju, ne šteje kot veljaven pobot. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka s podanimi navedbami tožbenega zahtevka na obogatitveni podlagi ne more uspešno utemeljiti. Pobotanje se uveljavi s pobotno izjavo, ki učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti (312. člen OZ). Pobotna izjava se tako ne more več preklicati (312. člen OZ; enako sodba in sklep VS RS št. III Ips 68/98, z dne 17. 02. 2000), ko je enkrat že podana, saj terjatve prenehajo že po sili zakona (ex lege). Lahko pa se taka izjava volje izpodbija zaradi napake v volji. Slednji zahtevek je oblikovalne narave in se lahko uveljavlja le s tožbo (enako sodba VS RS II Ips 21/98 z dne 04. 03. 1998, sodba VS RS II Ips 358/95 z dne 23. 01. 1997 in sodba VS RS II Ips 459/95 z dne 28. 11. 1996).

Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do pobota na podlagi predloga za kompenzacijo z dne 27. 09. 2007, saj je bila v njem jasno izražena volja tožeče stranke, da poravna svoje točno navedene obveznosti do tožene stranke s pobotom s svojo nasprotno terjatvijo. Kot navaja, je to izjavo volje zanjo podala njena računovodkinja kot pooblaščenka po zaposlitvi. Tožeča stranka pobotne izjave nikoli ni izpodbijala s tožbo (94. člen OZ), niti ni zatrjevala, da bi bila zmota (govori o napaki uslužbenke) bistvena ali opravičljiva (48. člen v zvezi s 46. členom OZ), saj ni zatrjevala, da bi pri lastnem poslovanju ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Zato tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bila izvedena medsebojna kompenzacija (pobot) neveljavna.

Iz navedb tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje je nadalje razvidno, da je tožeča stranka toženi stranki najprej poslala predlog za kompenzacijo, šele kasneje pa ji je sporočila, da račun zavrača. Ker tožeča stranka ni trdila, da bi tožena stranka prejela dopis z zavrnitvijo računa z dne 01. 10. 2007 sočasno s predlogom za kompenzacijo z dne 27. 09. 2007, je bila taka izjava brez učinka (smiselno kot pri 25. členu OZ o učinku ponudbe). Zato tožeča stranka tudi s pritožbeno navedbo, da si je ob plačilu pridržala pravico plačano terjati nazaj (191. člena OZ), ne more uspeti.

Terjatev tožeče stranke je ugasnila na podlagi veljavne pobotne izjave, zaradi česar je neutemeljen njen zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je do prehoda premoženja res prišlo, vendar ne drži navedba tožeče stranke, da za slednjega ni bilo podlage. Pravni temelj za prehod premoženja je bila veljavna pobotna izjava, ki jo je dala tožeča stranka.

Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijana sodba ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa. Sodba sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške. Tožena stranka pa glede na to, da z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi le-te, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).