Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na rezultate dokaznega postopka očitek o pošiljanju SMS-ov izpustilo iz opisa dejanja v izreku izreka izpodbijane sodbe in dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ki se preganja na zasebno tožbo. Kljub temu, da je oškodovanka kazensko ovadbo za to dejanje podala dne 30. 10. 2014, torej v roku, predpisanem v tretjem odstavku 53. člena ZKP, kazenske ovadbe ni mogoče avtomatično šteti za zasebno tožbo, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Ker pa je torej oškodovankina kazenska ovadba pravočasna, s čimer je varovan rok za vložitev zasebne tožbe, je pravilna ugotovitev pritožnice, da ni obtožbe upravičenega tožilca, le okoliščina, ki začasno preprečuje pregon. Navedba oškodovanke, da je tudi sama včasih kričala nazaj na obtoženca, vendar je bila velikokrat raje tiho, da se obtoženec umiri, ne izključuje podrejenega položaja. Nasprotno, ta okoliščina, v povezavi z drugimi ugotovljenimi okoliščina primera, dokazuje podrejen položaj, v katerega je bila oškodovanka z ravnanjem obtoženca potisnjena, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Zato trditev pritožnice, da je šlo le za enkraten oziroma izoliran prepir med obtožencem in oškodovanko in ne za kaznivo dejanje nasilja v družini, pomeni zgolj njeno subjektivno oceno.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji glede dejanja pod točko 2 izreka, enotni kazni, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka v tem delu razveljavi in se obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Kopru opr. št. KT 25853/2014 z dne 15. 6. 2015, modificirana dne 19. 3. 2018, v delu, da je A. A. dne 1. 10. 2014 v avtu na B. B. v prisotnosti njunega mladoletnega sina C. kričal in jo žalil z besedami: „Kurvo, tvoja mama je kurva, jebem ti mater, balija muslimanska. Zakaj vas ni Miloševič pobil?“, česar se je C. močno ustrašil in pričel jokati, kar je A. A. ujezilo in je pričel kričati še na otroka, ker pa slednji z jokanjem ni prenehal, ga je zgrabil za uho in večkrat povlekel ter mu na notranjem robu ušesnega hrustanca povzročil hematom, na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrže. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca B. B. in C. C. s premoženjskopravnima zahtevkoma v tem delu napotita na pravdo.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter v tem delu potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo dejanje, na podlagi prvega odstavka 191. člena KZ-1, določilo kazen šest mesecev zapora in za drugo dejanje, na podlagi prvega odstavka 158. člena KZ-1, kazen en mesec zapora, nakar mu je na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sklenilo je, da se oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.800,00 EUR z obrestmi in C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.300,00 EUR z obrestmi napoti na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 90,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica, kot navaja, iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Obtožnica je obtožencu v točki 2 tenorja očitala, da je od septembra 2013 dalje, ko se je B. B. od njega odselila, do 1. 10. 2014 slednji po telefonu pošiljal SMS-e z žaljivimi in grozilnimi vsebinami, nato pa je povzeta vsebina teh SMS-ov, nazadnje pa dne 1. 10. 2014 v avtu na B. B. v prisotnosti njunega mladoletnega sina C. kričal in jo žalil z besedami: „Kurvo, tvoja mama je kurva, jebem ti mater, balija muslimanska. Zakaj vas ni Miloševič pobil?“, česar se je C. močno ustrašil in pričel jokati, kar je A. A. ujezilo in je pričel kričati še na otroka, ker pa slednji z jokanjem ni prenehal, ga je zgrabil za uho in večkrat povlekel ter mu na notranjem robu ušesnega hrustanca povzročil hematom. Sodišče prve stopnje je glede na rezultate dokaznega postopka očitek o pošiljanju SMS-ov izpustilo iz opisa dejanja v izreku izreka izpodbijane sodbe in dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ki se preganja na zasebno tožbo. Kljub temu, da je oškodovanka kazensko ovadbo za to dejanje podala dne 30. 10. 2014, torej v roku, predpisanem v tretjem odstavku 53. člena ZKP, kazenske ovadbe ni mogoče avtomatično šteti za zasebno tožbo, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Ker pa je torej oškodovankina kazenska ovadba pravočasna, s čimer je varovan rok za vložitev zasebne tožbe, je pravilna ugotovitev pritožnice, da ni obtožbe upravičenega tožilca, le okoliščina, ki začasno preprečuje pregon. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 393. člena ZKP iz razloga po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko 2 izreka razveljavilo in v zvezi s tem dejanjem zavrglo obtožnico, kot izhaja iz izreka te odločbe. Glede na tako odločitev se pritožbeno sodišče ni spuščalo v utemeljenost ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na to dejanje. Zaradi zavrženja obtožnice je oškodovanca B. B. in C. C. s premoženjskopravnima zahtevkoma v delu, ki se nanaša na to kaznivo dejanje, napotilo na pravdo (tretji odstavek 105. člena ZKP). Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP.

5. Pritožnica nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede kaznivega dejanja iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse dokaze, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi take presoje izvedenih dokazov brez dvoma zaključilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, pri tem pa upoštevalo tudi dejstvo, da je obravnavana ravnanja glede na samo naravo kaznivega dejanja lahko zaznala, razen njenega mladoletnega sina, le oškodovanka, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj je tako v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi izpovedovala enako, logično in prepričljivo, del njenih izjav pa je bil podprt z listinskimi dokazi, ki jim je je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom in zaključkom izpodbijane sodbe, ki jih pritožničino nestrinjanje z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene ne more ovreči. 6. Neuspešno pritožnica izraža pomisleke o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Nima namreč prav, ko opozarja na razhajanje v izpovedbah, ki ju je oškodovanka dala na zaslišanju v preiskavi in pozneje na glavni obravnavi, glede inkriminiranega obdobja. Izpostavlja določen del oškodovankine izpovedbe v preiskavi, vendar je to izpovedbo treba presojati kot celoto in na podlagi take presoje oškodovankine izpovedbe res ni moč dvomiti, da je oškodovanka potrdila očitek o časovnem elementu, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1 izreka, torej je glede inkriminiranega obdobja izpovedala enako kot pozneje na glavni obravnavi. Na oceno oškodovankine verodostojnosti ne morejo vplivati okoliščine, da oškodovanka o obtoženčevem ravnanju, razen svojim staršem, nikomur ni povedala oziroma ni prosila za pomoč, da nihče ni zaznal sledi davljenja oškodovanke, da oškodovanka v obravnavanem obdobju ni bila pri zdravniku in da je prijavo na policijo podala šele 12. 9. 2013. Tudi dejstvo, da oškodovanka ni takoj po obravnavanem dogodku v septembru 2013 zapustila obtoženca, ampak je to storila šele naslednji dan, njene zanesljivosti v ničemer ne zmanjšuje. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski oceni izpovedbe R. B., kot je podana v izpodbijani sodbi (četrti odstavek na strani 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), drugačni pritožbeni pogledi ne prepričajo. Zapisniku multidisciplinarnega tima z dne 23. 10. 2014 in poročilu zdravnice o mladoletnem C. C. z dne 20. 11. 2014 je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen. Ugotovitve, kot izhajajo iz poročila Vrtca o otroku z dne 27. 11. 2014, niso take, da bi lahko v sprejete zaključke prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih vnesle kakršen koli dvom. Tudi zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja - spravljanje v skupnosti v podrejen položaj je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov in njihove presoje, zanesljivo ugotovilo in ga v razlogih izpodbijane sodbe (prvi odstavek na strani 5, zadnji odstavek na strani 6 in prvi odstavek na strani 7) prepričljivo obrazložilo. Navedba oškodovanke, da je tudi sama včasih kričala nazaj na obtoženca, vendar je bila velikokrat raje tiho, da se obtoženec umiri, ne izključuje podrejenega položaja. Nasprotno, ta okoliščina, v povezavi z drugimi ugotovljenimi okoliščina primera, dokazuje podrejen položaj, v katerega je bila oškodovanka z ravnanjem obtoženca potisnjena, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek na strani 5 izpodbijane sodbe). Zato trditev pritožnice, da je šlo le za enkraten oziroma izoliran prepir med obtožencem in oškodovanko in ne za kaznivo dejanje nasilja v družini, pomeni zgolj njeno subjektivno oceno. Pod videzom t.i. protispisnosti (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) pritožnica izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej dejansko uveljavlja v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ti očitki, kot obrazloženo zgoraj, niso utemeljeni. Razlogi izpodbijane sodbe niso pomanjkljivi, saj vsebujejo jasne, logične in prepričljive razloge o vseh bistvenih okoliščinah, to je tistih, od katerih je odvisen obstoj obravnavanega kaznivega dejanja nasilja v družini in krivda obtoženca. Zato tudi očitana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Čeprav pritožnica ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu za kaznivo dejanje nasilja v družini določilo primerno zaporno kazen v okviru primerno izrečene pogojne obsodbe, prav tako je primerna preizkusna doba. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe glede dejanja pod točko 2 izreka in zavrženja obtožnice v tem delu pa se enotna kazen razveljavi.

8. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

9. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbi obtoženčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko 2 izreka razveljavilo ter obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Kopru v tem delu zavrglo, kot izhaja iz izreka te odločbe, posledično pa razveljavilo tudi enotno kazen v pogojni obsodbi ter v tem delu odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka (393. člen ZKP). V preostalem delu pa je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in je v nerazveljavljenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obtoženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).