Jedro

Tožnik je odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo navezoval na nemožnost zaposlitve kot posledico izbrisa, zato so izhodišča zanju enaka: če tožnikova nezaposlenost ni posledica izbrisa, je logično, da ni vzročne zveze niti za materialno škodo (izgubljeni zaslužek) niti za nematerialno škodo (duševne bolečine) zaradi nezaposlenosti.

Pomanjkanje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo (zaradi česar tožnikova odškodninska terjatev sploh ni nastala) in zastaranje terjatve (četudi bi obstajala) sta dva samostojna razloga, ki vsak zase privedeta do zaključka o neutemeljenosti uveljavljanega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 31.400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter tožniku naložilo, da toženi stranki povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvi razlog je po njegovem mnenju podan, ker sodba sodišča druge stopnje zgolj pavšalno zavrača pritožbeno navedbo o neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Materialna in nematerialna škoda sta dve različni obliki pravno priznane škode, ki ju ni mogoče obravnavati enako, pač pa je treba za vsako ugotavljati različne okoliščine tako glede obstoja vzročne zveze kot glede zastaranja. Tudi če ne bi bila podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in materialno škodo, to še ne pomeni, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem, zakaj se tožnik ni mogel zaposliti, ni pa se opredelilo do vprašanja, ali je tožnik lahko trpel duševne bolečine, ker njegov status v RS ni bil urejen zaradi izbrisa. Tožnik je duševne bolečine trpel neodvisno od tega, ali je imel službo ali ne. Neurejen status namreč ustvarja posledice ne le na materialnem področju, temveč tudi na čustvenem, na področju občutka lastne vrednosti in občutka varnosti. Ker sodba sodišča prve stopnje o tem nima obrazložitve, je pritožba v tem delu utemeljena in bi ji bilo treba ugoditi. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker se nobeno od sodišč ni opredelilo do listinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik in ki dokazuje, da je želel urediti svoj status v RS, pa mu to ni uspelo, pač pa sta obe selektivno upoštevali dokaze, ki so vodili k zavrnitvi zahtevka. Tudi tožnikovo izpoved sta obravnavali selektivno in jo sprejeli zgolj delno. Opozarja na napačnost stališča sodišča druge stopnje glede razlogov, ki so botrovali nezanesljivi izpovedi tožnika. Sodišče druge stopnje navaja, da bi moral tožnik to okoliščino pojasniti najkasneje na prvem naroku. Tožnik se s tem ne strinja, saj njegova poškodba glave ni dejstvo, ki bi bilo relevantno za odločitev in nima zveze z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke. Višje sodišče tako napačno tožnikove navedbe ni upoštevalo, čeprav bi jo moralo in je zaradi tega napačno v celoti sledilo zaključkom sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta napačno uporabili materialno pravo pri odločanju o ugovoru zastaranja ter glede zapadlosti odškodninske terjatve. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek. Tožnik se ne strinja, da je zastaranje začelo teči, ko je bila objavljena odločba U-I-284/94. Šele v odločbi U-I-246/2002 je jasno navedeno, da morajo državni organi ponovno vzpostaviti stanje, ki je veljalo na dan 26. 2. 1992 in vsem, ki so bili zbrisani, priznati pravico do stalnega prebivanja v RS. Šele s to odločbo je tožnik pridobil pravico zatrjevati, da bi moral biti njegov položaj ves čas enak in da ima pravico do priznanja stalnega prebivanja v RS. Odločba iz leta 1999 tožniku tega ni omogočala. Zato pred letom 2003 ni mogel trditi, da je oškodovan zaradi tega, ker ni imel priznanega stalnega prebivališča v RS vse od 26. 2. 1992 in ne bi mogel uspešno trditi, da je podana vzročna zveza med protipravnim izbrisom in nastalo škodo, saj ne bi mogel dokazati, da je imel ves čas pravico do stalnega prebivanja v RS. Šele z odločbo iz leta 2003 je bil tožnikov status vzpostavljen „za nazaj“, s tem pa se je rodil tudi tožnikov zahtevek. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v izostanku razlogov o zavrnitvi dela zahtevka, ki se tiče nematerialne škode, ni podana. Sodišče prve stopnje res ni posebej utemeljevalo zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske in posebej zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode, povsem jasno pa je, da se razlogi sodbe tičejo obeh vrst škode. Na pritožbeno trditev o neobrazloženosti sodbe prve stopnje je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je tožnik odškodnino za obe vrsti škode navezoval na nemožnost zaposlitve kot posledico izbrisa (prvi odstavek na 3. strani obrazložitve), saj je v zvezi z nepremoženjsko škodo trdil, da je trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker ni mogel normalno živeti, ker se je bal, da ne bo preživel in ker se je trudil dobiti zaposlitev, a je le životaril. Revizijske navedbe o nelagodju zaradi prizadetega občutka lastne vrednosti in varnosti zaradi neurejenega statusa ter (ne)možnosti prostega gibanja (po državi, njeni zapustitvi in vrnitvi vanjo) tako predstavljajo navedbo nekih novih nevšečnosti, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal in tako pravzaprav razširja dejansko podlago uveljavljanega zahtevka. Nova dejstva in dokaze smejo stranke v revizijskem postopku navajati le, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), zato teh novo navedenih dejstev Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Ob upoštevanju relevantne dejanske podlage pa se izkažejo izhodišča glede premoženjske in nepremoženjske škode in odškodnine zanju enaka: če tožnikova nezaposlenost ni posledica izbrisa, je logično, da ni vzročne zveze niti za materialno škodo (izgubljeni zaslužek) niti za nematerialno škodo (duševne bolečine) zaradi nezaposlenosti. Vprašanje, ali se tožnik ni mogel zaposliti zaradi izbrisa iz evidence stalnega prebivalstva in prenosa v evidenco tujcev, je torej odločilno za presojo tako utemeljenosti zahtevka za povrnitev materialne kot tudi zahtevka za povrnitev nematerialne škode. Ker se v sodbi sodišča prve stopnje navedeni razlogi nedvomno tičejo zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, torej glede obeh vrst škode, je sodišče druge stopnje dovolj jasno in obrazloženo zavrnilo trditve o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (predzadnji odstavek na 3. strani).

8. Tudi nadaljnje navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso utemeljene. Tako iz povzetega dokaznega sklepa v obrazložitvi sodišča prve stopnje (4. stran obrazložitve) kot iz obrazložitve sodišča druge stopnje (prvi odstavek na 4. strani) namreč izhaja, da sta obe sodišči pregledali listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik in se do nje tudi opredelili. Očitek selektivnega pristopa k upoštevanju dokazov je torej neutemeljen, enako pa tudi očitek, da je sodišče tožnikovo izpovedbo sprejelo le delno. Tožnikovo pritožbeno pojasnjevanje okoliščin v zvezi z „nezanesljivostjo izpovedbe“ res ne predstavlja pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, saj ne gre za navajanje dejstev, na katera tožnik opira svoj zahtevek, pač pa pojasnjevanje okoliščin, zaradi katerih naj bi bila napačna dokazna ocena sodišča prve stopnje, vendar pa tudi to ne predstavlja upoštevne postopkovne kršitve. Revizijski razlog sicer predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), ki pa je podan le, če bi neuporaba kakšne določbe ZPP ali njena nepravilna uporaba lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje je obenem zapisalo tudi, da ustreznih dokazov o prenehanju obstoječe zaposlitve po osamosvojitvi tožnik ni ponudil in da je izpovedba le eno od dokaznih sredstev, kar pomeni, da je do zaključkov o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje prišlo ob upoštevanju vseh dokazov in ne le „nezanesljive izpovedbe“ tožnika. Kljub zapisu, da gre za nedovoljeno navajanje novih dejstev po prvem odstavku 339. člena ZPP, je torej v mejah pritožbe opravilo celovito presojo pravilnosti izpodbijane dokazne ocene. Revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP zato ni podan.

9. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrnilo iz dveh razlogov: najprej zato, ker med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo ni vzročne zveze, kar pomeni, da tožnikova odškodninska terjatev do tožene stranke sploh ni nastala; nato pa zato, ker (četudi bi bili za njen obstoj izpolnjeni vsi potrebni elementi) je zastarala. Gre za dva samostojna razloga, ki vsak zase privedeta do zaključka o neutemeljenosti uveljavljanega zahtevka. Tožena stranka izpodbijane sodbe, ki je v celoti potrdila pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, ne izpodbija v tistem delu, ki se tiče vzročne zveze. Zato se Vrhovnemu sodišču podrobneje z razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija pravilnost odločitve glede ugovora zastaranja, ni bilo treba ukvarjati, saj tudi morebitna utemeljenost revizije v tem delu ne bi mogla privesti do za tožnika ugodne odločitve.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.