Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zavrglo. V takšnih primerih je potrebno upoštevati temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo, gre za uspeh tožene in ne tožeče stranke. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo (prvi odstavek izreka) in sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka). Štelo je, da tožnik v sporu ni uspel in zato nosi sam svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Strinja se s tem, da je bilo potrebno tožbo zavreči, ne strinja pa se s tem, da bi moral nositi stroške postopka sam, saj je tožbo vložil zoper odločbo toženke, s katero je bila njegova pritožba zavrnjena. Tožniku je bila šele dne 24. 6. 2013 izdana nova odločba in sicer na podlagi odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-186-12 z dne 14. 3. 2013, ki je začela veljati 23. 3. 2013. Odločitev Ustavnega sodišča RS je bila podlaga za izdajo nove odločbe in je bila tožnikova tožba nedvomno potrebna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sklepa, upoštevajoč 366. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) v obsegu pritožbenih navedb in upoštevaje drugi odstavek 350. člena ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Določbe 154. do 162. člena ZPP, ki so materialno pravne narave, uzakonjajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Temeljno merilo je kriterij uspeha strank v pravdi, glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, ki ga kot korektiv dopolnjuje načelo krivde iz 156. člena ZPP in posebna pravila za določene vrste stroškov, določena v členih 157 do 162 ZPP.

6. V predmetni zadevi se dejansko stanje nanaša na to, da je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo. V takšnih primerih je potrebno upoštevati temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Ravno za takšno dejansko stanje v predmetni zadevi tudi gre, saj je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo in gre torej za uspeh tožene in ne tožeče stranke.

7. V primeru, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se je izkazalo, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla (tako tudi v sklepu VSL II Cp 1015/2001 z dne 25. 9. 2002 in v komentarju Nine Betetto k 154. členu Pravdnega postopka Zakona s komentarjem, GV Založba, 2005).

8. Za uspeh v sporu bi kvečjemu šlo, če tožena stranka še ne bi vzpostavila stanja, kakršno je bilo pred tako imenovano negativno uskladitvijo pokojnin, torej če ne bi izdala odločbe z dne 24. 6. 2013 in bi šele v tem sodno socialnem sporu bile odpravljene posledice protiustavno znižane pokojninske dajatve.

9. Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.