Jedro

Dokazi, katerih izvedbo je obsojenec predlagal že v teku kazenskega postopka pred pravnomočnostjo sodbe, pa jih sodišče ni sprejelo, niso novi dokazi v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II Ks 22033/2010 z dne 7. 6. 2010 na podlagi določbe prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 114/2003 z dne 31. 8. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1601/2006 z dne 25. 9. 2007 in sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani I Ips 488/2007 z dne 21. 2. 2008. Višje sodišče je s sklepom II Kp 22033/2010 z dne 3. 11. 2010 pritožbi obsojenca delno ugodilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča v odločbi o stroških spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Obsojenec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je sodišče v pravnomočno kazenskem postopku odločalo brez dokazov, da se pravnomočna sodba opira na dokaze, na katere se ne bi smela opirati ter da so bili dokazi, ki jih je sam predlagal, neutemeljeno zavrnjeni, njegov status v kazenskem postopku pa ni bil izenačen s statusom državnega tožilca. Zato predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter dovoli obnova pravnomočno končanega kazenskega postopka.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene, saj sta po njenem mnenju oba izpodbijana sklepa zakonita in pravilna, zatrjevane kršitve postopka pa niso podane. Sodišče druge stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj sprejema zaključke prvostopnega sodišča tako v zvezi z že izvedenima dokazoma kot v zvezi z dokaznim predlogom za rekonstrukcijo dogodka. Pod videzom bistvenih kršitev postopka naj bi zahteva neuspešno uveljavljala razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Obsojenec v izjavi, podani v zvezi z odgovorom vrhovne državne tožilke po drugem odstavku 423. člena ZKP, ponavlja navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le poimensko navedene.

7. Iz spisa izhaja, da obsojenec v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 114/2003 z dne 31. 8. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1601/2006 z dne 25. 9. 2007 z navedbami, da obutev, ki mu je bila zasežena, ni bila forenzično preiskana, da ni bilo izdelano novo psihiatrično izvedeniško mnenje, ter da ni bila opravljena rekonstrukcija dogodka, po vsebini uveljavlja obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Po navedeni zakonski določbi se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnovi, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

8. Ugotovitvam in argumentirani presoji prvostopenjskega sodišča, da s strani obsojenca predlagani dokazi niso novi dokazi v smislu uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, je v izpodbijanem sklepu pritrdilo pritožbeno sodišče ter navedlo prepričljive razloge, zakaj sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča v zvezi z že izvedenimi dokazi in v zvezi z dokaznim predlogom za opravo rekonstrukcije. V zahtevi za obnovo kazenskega postopka navedeni dokazi, na katere se obsojenec sklicuje, so bili glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča že predmet večkratne, prepričljivo obrazložene presoje sodišča, ki omenjenih dokaznih predlogov ni sprejelo. Poleg tega sta bila dva od predlaganih dokazov (preiskava zasežene obutve ter izdelava novega psihiatričnega izvedenskega mnenja) že navedena v prejšnji zahtevi za obnovo tega istega kazenskega postopka (zahteva z dne 23. 7. 2009), ki je bila zavržena s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1375/2009 z dne 31. 8. 2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1079/2009 z dne 12. 1. 2010. 9. Dokazi, ki jih obsojenec navaja v zahtevi za obnovo postopka ter z njimi utemeljuje obnovitveni razlog po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, niso novi dokazi, saj je njihovo izvedbo obsojenec že predlagal v teku kazenskega postopka pred pravnomočnostjo sodbe, pa jih sodišče ni sprejelo. Zato sta obe sodišči, po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in utemeljeno presodili, da na njihovi podlagi ni mogoče dovoliti obnove, ter za svoji odločitvi navedli pravilne in prepričljive razloge. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec pod videzom kršitve določb kazenskega postopka dejansko izraža le svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter s tem uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na ugotovitve višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni in brez premoženja, bi bilo tudi po oceni Vrhovnega sodišča zaradi plačila sodne takse ogroženo njegovo vzdrževanje.