Jedro

Pri lastninski tožbi za izročitev stanovanja mora lastnik dokazati, da ima lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Toženčeve pritožbene trditve, da stanovanja ne zaseda, niso podprte z dokazi, zato jih ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da mora toženec izprazniti prostore v prvem nadstropju hiše .... in jih izročiti tožeči stranki ter ji povrniti 39.564,00 SIT pravdnih stroškov. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da dejstvo, da toženec ni sodeloval na glavni obravnavi, ne odvezuje sodišča, da dokazni postopek izpelje v skladu z Zakonom o pravdnem postopku. Toženčevo zaslišanje v ničemer ne bi spremenilo dejstev, dokler jih sodišče na povsem nedvoumen način ne bi ugotovilo. V tem postopku dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno. Toženec prostorov, ki bi jih moral izprazniti, sploh ne zaseda in so prazni ter neusposobljeni za bivanje. Po mnenju toženca se da to ugotoviti samo z ogledom ali izvedencem, kar bi moralo sodišče v skladu z 227. čl. ZPP tudi storiti. Razlog, da sodišče dejanskega stanja tekom postopka ni moglo ugotoviti, ker se toženec ni odzival vabilom in v postopku ni sodeloval, ne odvezuje sodišča, da izkoristi vse svoje pristojnosti. Ta tožba je nagajiva tožba, saj tožnica nima dejanskega interesa, da se ji prostori izročijo. Tožnica živi drugje in ima stanovanjski problem v celoti rešen. Da je to res, toženec dokazuje s ponudbo, ki jo je tožnica poslala preko svoje pooblaščenke dne 12.5.1998 in 4.6.1998 in to tudi sama navaja. Ta dejstva odkazujejo na vprašanje ali tožnica sploh ima interes po pravovarstveni potrebi in ali je ta potreba tudi podana ter zapadla. O tem sodišče ni razpravljalo niti odločalo, je pa po mnenju toženca bistvenega pomena za nedopustnost tožbe. Z izrekom te sodbe je toženec obsojen na izročitev prostorov, ki jih sploh ne zaseda in ključa, ki ga ni nikoli zamenjal in je še isti kot takrat, ko se je tožnica odselila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka se sklicuje na lastninsko pravico na stanovanju v prvem nadstropju hiše ... . Pravdni stranki sta to skupno hišo razdružili z veljavno pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja z dne 7.3.1983. Gre torej za lastninsko tožbo v smislu 37. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih, pri čemer mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Prvostopno sodišče šteje oboje za dokazano, tožena stranka pa v pritožbi ne ugovarja tožničini lastninski pravici, navaja pa, da toženec spornega stanovanja sploh ne zaseda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za novo dejstvo, saj tega tožena stranka doslej ni zatrjevala, za dokazovanje tega dejstva pa tožeča stranka ne predlaga novih dokazov. Ko se klicuje na nova dejstva, mora namreč pritožnik navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala (1. odst. 352. čl. ZPP). Takega dejstva zato ni mogoče upoštevati, tako da pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnica nima ključev hiše (ki jih je toženec zamenjal), zato prostorov v prvem nastropju hiše ne more uporabljati. To dejstvo omogoča zaključek, da je sporno stanovanje v dejanski oblasti toženca, kar je podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, ki je tako materialnopravno pravilna. Dodati je še, da toženec v odgovoru na tožbo ni zanikal, da je sporno stanovanje v njegovi oblasti, uveljavljal pa je druge ugovore (da je bila pogodba o razdružitvi sklenjena z zvijačo in da ima tudi A. H. delež na stanovanju), ki pa so se v nadaljnjih pravdah izkazali kot neutemeljeni. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da svojih ugovorov (iz odgovora na tožbo) toženec ni dokazal, drugačnega dejanskega stanja pa sodišče ni moglo ugotoviti, ker toženec v postopku ni sodeloval. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi navaja, da nezaslišanje toženca v pravdi ni pomembno, ker bi moralo sodišče dejansko stanje samo ugotoviti na nedvoumen način in sicer z ogledom in izvedencem in da toženčevo neodzivanje vabilom ne odvezuje sodišča, da izkoristi vse svoje pristojnosti. Navedene pritožbene trditve so neutemeljene, kajti pravilno vabljeni toženec je onemogočil izvedbo dokaza, da bi bil zaslišan kot stranka, kot je predlagal, zaradi nesodelovanja v postopku pa so v celoti izostale konkretne navedbe in ustrezni dokazi zanje, razen tistega, kar je bilo navedeno in predlagano v odgovoru na tožbo. Tožena stranka prezre, da morajo stranke med postopkom navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika (219. in 299. čl. ZPP) in da sodišče po uradni dolžnosti dokazov ne izvaja, niti jih ne more izvajati, če ni ustreznih navedb. V odgovoru na tožbo tožena stranka ni trdila, da sporno stanovanje ne bi bilo v njeni oblasti in tudi ni predlagala nobenega dokaza, razen zaslišanje strank, tako da prvostopno sodišče ni imelo razlogov opraviti ogled ali postaviti izvedenca, kot zatrjuje pritožba, da bi moralo storiti. Pokaže se torej, da so pritožbene trditve o tem, da toženčeva neaktivnost med pravdo ni bila pomembna, zmotne. Pritožba trdi tudi, da je sporna tožba nagajiva, saj tožnica nima interesa, da se ji prostori izročijo in da sploh nima pravovarstvenega interesa. Temu ni mogoče pritrditi, saj mora svoj interes tožeča stranka posebej izkazati le pri ugotovitveni tožbi, v obravnavanem primeru pa gre za dajatveno tožbo. Sicer pa je pravovarstveni interes očiten, to je interes lastnika, da pridobi svojo lastnino v oblast oziroma posest. Okoliščina, da tožnica živi drugje, ne vpliva na pravico lastnika imeti svojo lastnino v posesti oziroma z njo razpolagati. Pritožbeno sklicevanje na tožničino ponudbo izvensodne rešitve pa nikakor ne dokazuje, da tožnica nima interesa na spornem stanovanju. V ponudbi je namreč navedla ceno tega stanovanja. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je izpodbijana sodba v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, pritožbene trditve pa v materialnopravnem pogledu zmotne, v pogledu dejanskega stanja pa nepodprte z ustreznimi dokazi. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).