Jedro

Tožnikova duševna motnja ni okoliščina, ki bi nastala na strani tožnika – delavca, in ki naj bi zaradi tega pomenila okoliščino, zaradi katere tožniku pripada nižje denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Ob pravilnem upoštevanju te okoliščine, ki pomeni tudi težjo zaposljivost tožnika, je tožnik upravičen do višjega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. stavek IV. točke izreka) spremeni tako, da se bruto znesek odškodnine zviša na 9.075,44 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku osmih dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 498,74 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da sta sklep tožene stranke z dne 14. 5. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 8. 2013 nezakonita in ju je razveljavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni nezakonito prenehalo 8. 6. 2013, ampak je trajalo do vključno 8. 5. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v 15 dneh za obdobje od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vključno 8. 5. 2015 prizna delovno dobo, ga prijavi v evidenco ZPIZ-1 in mu obračuna nadomestila plač po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, poravna davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, ter ostale prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z 8. 5. 2015, toženi stranki pa naložilo, da tožniku v 15 dneh obračuna odškodnino (pravilno: denarno povračilo) v bruto znesku 2.268,86 EUR, obračuna in poravna prispevke za socialno varnost in dohodnino, tožniku pa izplača neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 633,97 EUR in 765,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. in VII. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila (2. stavek IV. točke izreka sodbe) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prizna denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini denarnega povračila ni ugotavljalo vseh pogojev po določbi 118. člena ZDR-1, ni upoštevalo veljavne sodne prakse in napačno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razlogov na strani tožnika. Sodišče prve stopnje je glede na zakonske kriterije za odmero povračila (trajanje delavčeve zaposlitve, njegova možnost za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja) in sodno prakso (v zadevah opr. št. Pdp 286/2014, Pdp 205/2014, Pdp 318/2014, Pdp 506/2014, Pdp 592/2014, Pdp 490/2014, Pdp 347/2014, Pdp 978/2014) določilo prenizko denarno povračilo. Sodišče prve stopnje bi moralo prisoditi denarno povračilo v višjem znesku, saj je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 18 let, sposoben ni za nobeno delo, je brez zaposlitve in zaradi svoje bolezni ni zaposljiv, znašel se je v hudi socialni stiski, je prejemnik denarne socialne pomoči, njegova bolezen pa ne predstavlja krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato razlog ni nastal na njegovi strani. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Ker meni, da je denarno povračilo prisojeno v ustrezni višini, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podane tožniku s sklepom tožene stranke z dne 14. 5. 2013. Zoper navedeni prvostopenjski sklep je tožnik vložil pritožbo ter predlog za vrnitev v prejšnje stanje in za ponovno vročitev prvostopenjskega sklepa. Komisija za pritožbe je s sklepom z dne 7. 8. 2013 njegovo pritožbo zavrgla kot prepozno, oba predloga pa zavrnila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so bili tožniku sicer pravilno vročeni dve pisni opozorili pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vabilo na zagovor in tudi sama odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa se tožnik zaradi ugotovljene trajne duševne motnje in posledično nezmožnosti presoje realnosti ni bil sposoben odzvati na vabilo na zagovor, se zagovarjati, razumeti pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pravočasno vložiti pritožbe, zato je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti (in razveljavitev) sklepa tožene stranke in sklepa Komisije za pritožbe.

7. Sodišče prve stopnje je na predlog tožene stranke in v skladu z določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) odpovedano pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo in tožniku prisodilo denarno povračilo v višini dveh mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri odmeri višine denarnega povračila je upoštevalo (9. točka obrazložitve sodbe) trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (od leta 1997) in dejstvo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razlogov na strani tožnika (trajna duševna motnja).

8. V skladu z določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ob upoštevanju navedenih zakonskih kriterijev in sodne prakse odmeriti denarno povračilo v višjem znesku, in sicer v višini 18 mesečnih plač tožnika. Hkrati navaja tudi, da ne bi smelo upoštevati, da je zaradi tožnikove duševne motnje razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal na njegovi strani.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožnika v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljene okoliščine prisoditi denarno povračilo v višjem znesku. Tožnik je pri toženi stranki delal od leta 1997 (tj. 16 let do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi), kar je relativno dolgo časovno obdobje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnik trajno duševno motnjo, da je nevaren sebi in drugim, da ni zmožen trezne in stvarne presoje dogodkov ter da ni sposoben za nobeno delo, na podlagi česar je mogoče zaključiti, da je izredno težko zaposljiva oseba kljub svoji relativno nizki starosti 36 let (njegova starost na dan sodbe sodišča prve stopnje). Zmotna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi tožnikove duševne motnje razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal na njegovi strani. Gre namreč za stanje, za katerega tožnik ni v nobenem smislu odgovoren, tožena stranka pa bi tožnikovo psihofizično stanje lahko ugotovila v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi tega tudi presodila, ali je bil tožnik zmožen trezne in stvarne presoje dogodkov in odziva nanje. Tožnik je namreč v pritožbi zoper sklep tožene stranke, predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in predlogu za ponovno vročitev odpovedi (A4) predlagal izvedbo listinskih dokazov (odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2011 in zapisa multidisciplinarnega tima z dne 18. 4. 2013) ter dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Komisija za pritožbe bi predlagane dokaze lahko izvedla na podlagi določbe 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.), na katerega napotuje določba prvega odstavka 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Glede na navedeno je mogoče celo zaključiti, da so okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nastale na strani tožene stranke, nikakor pa ne na tožnikovi strani.

10. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedene okoliščine (trajanje tožnikove zaposlitve, izredno težka zaposljivost tožnika in glede na okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi) presodilo, da bi bil tožnik upravičen do denarnega povračila v višini osmih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbi je tako ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v izpodbijanem 2. stavku IV. točke izreka tako, da je bruto znesek denarnega povračila zvišalo z zneska 2.268,86 EUR na znesek 9.075,44 EUR, ki predstavlja osem mesečnih plač tožnika. Pravno podlago za spremembo sodbe sodišča prve stopnje daje 5. alineja 358. člena ZPP.

11. Čeprav bi sprememba dela sodbe sodišča prve stopnje terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka v VI. in VII. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP), pritožbeno sodišče v to odločitev ni poseglo. Sprememba odločitve o višini denarnega povračila namreč ne vpliva na uspeh tožnika v tem sporu, ki se kot celota nanaša na zakonitost prenehanja delovnega razmerja po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) od priglašenih priznalo naslednje pritožbene stroške: nagrada za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v višini 388,80 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kar skupaj z 22-odstotnim DDV-jem (tar. št. 6007) znaša 498,74 EUR. Stroškov sodne takse za pritožbo mu ni priznalo, ker je njenega plačila oproščen (opomba 2.2.a) taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.).