Jedro

Ta ukrep ni bil izrečen v skladu z določbo III. odst. 66. čl. KZ, saj bi glede na izrečeno pogojno obsodbo sodišče obtožencu smelo naložiti le takšno zdravljenje na prostosti in to ob naslednjih pogojih: da je obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola, da obstaja nevarnost, da bo zaradi tega kazniva dejanja ponavljal in upoštevati zlasti obtoženčevo pripravljenost za takšno zdravljenje. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola, temveč le, da naj bi ga storil pod vplivom alkohola. Nadalje izvedenec ugotavlja, da obstaja le majhna verjetnost, da bi obtoženec kazniva dejanja ponovil. Takšna ugotovitev je podkrepljena tudi s tem, da obtoženec od leta 2001 v škodo obeh hčera ni storil ničesar v smeri kršitve spolne nedotakljivosti, temveč so se razmere doma uredile in ker se obtoženec tudi ni pripravljen zdraviti, pogoji za izrek varnostnega ukrepa po III. odst. 66. čl. KZ niso bili izpolnjeni, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo I. odst. 394. čl. ZKP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je izrek varnostnega ukrepa odpravilo.

Izrek

Pritožbi zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se obt. I. T. ne izreče varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov po 66. čl. KZ; v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Na podlagi čl. 98/I ZKP v zvezi s čl. 95/IV ZKP se obtoženec oprosti plačila nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. I. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po II. odst. 184. čl. KZ v zvezi z II. odst. 16. čl. KZ, mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi 66. čl. KZ je obtožencu izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov za dobo dveh let. Po IV. odst. 95. čl. ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Zoper to sodbo je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izreka varnostnega ukrepa ter predlagal spremembo sodbe v oprostilno, odpravo varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka S. P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem predlogu, podanem po II. odst. 377. čl. ZKP predlagala zavrnitev pritožbe. S tem predlogom je bil dne

24.8.2004 obtoženčev zagovornik seznanjen, na predlog pa ni odgovoril.

Seja pritožbenega sodišča je bila opravljena v nenavzočnosti pristojnega državnega tožilca, ki je bil o seji v redu obveščen.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovilo: - da je obtoženec oče takrat 15-letne in 17-letne oškodovanke, za kateri je skrbel po ženini smrti od leta 1995, - da je obtoženi priznal, da je v kritičnem obdobju, ki je pod obtožbo, obe oškodovanki, ko so skupaj spali v zakonski postelji, "žgečkal in šlatal" po bedrih in hrbtu, se ju dotikal in se pri tem spolno vzburjal, da je doživljal orgazem, s čimer je prizadel spolno nedotakljivost obeh hčera, - da je oškodovanka T. T. o ravnanju obtoženca povedala socialni delavki M. B., ki je to potrdila v svojih izpovedbah, - da se je obtoženec zavedal, da ne dela prav in da je dejanje hotel storiti in - da je s takšnim ravnanjem izpolnil vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po II. odst. 184. čl. KZ.

Vsa ta dejstva so v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložena in jih pritožbene navedbe zagovornika, da bi bilo potrebno obtoženčevo ravnanje presojati v posebni luči socialnih dogodkov v družini, ne morejo izpodbiti. Iz izvedeniškega mnenja psihiatra J. J. izhaja, da obtoženec nima znakov duševne bolezni, da pa so njegove inteligentnostne sposobnosti podpovprečne, vendar ne podnormalne in da so bile glede na možgansko oškodovanost ter alkoholni opoj oslabljene obtoženčeve moralne bariere, da pa je sicer do svojega ravnanja kritičen, se zaveda nedovoljenosti in kaznivosti.

Glede na takšne ugotovitve izvedenca ni prav nobenega dvoma, da je bil obtoženčev zagovor v preiskavi o ravnanju z obema hčerkama resničen in je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev. V nasprotju s trditvami pritožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil njegov zagovor pravilno ocenjen in ni nikakršnega dvoma, da se je obtoženec svojih hčera dotikal - jih šlatal, žgečkal in božal po bedrih in hrbtu in se pri tem vzburjal ter ejakuliral ("špricnil") tudi po hčerkah. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da se postavlja vprašanje, ali ni morebiti obtoženec uriniral ali počenjal kaj drugega. Izostanek materialnih sledov in dejstvo, da sta se obe oškodovanki odpovedali pričevanju, zaključkov sodišča ne omaja, saj se je sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbo posredne priče socialne delavke, ki je izpovedala o tem kar je pripovedovala T. T. in je ta izpovedba o ravnanjih obtoženca z obema hčerkama v bistvenih delih skladna z zagovorom obtoženca. Ni dvoma, da sta obe hčerki trpeli s strani obtoženca-očeta, kateremu sta bili zaupani v vzgojo in varstvo, spolno dejanje. Spolno dejanje pa je vsako dejanje, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovank in da se je obtoženec zavedal prepovedanosti takšnega dejanja in dejanja tudi hotel storiti, saj je po odkritju s takšnim ravnanjem tudi prenehal, kot izhaja iz njegovega zagovora (list. št. 19), kot tudi izpovedbe M. B. (list. št. 42 in 71).

Ugotovljeno dejstvo, da je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, torej takšne stopnje krivde, pa je vplivalo na izrek kazenske sankcije.

Pritožnik izreka kazenske sankcije izrecno ne izpodbija, ker izpodbija le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožba v tej smeri pa ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo kazensko sankcijo v skladu z določbo 386. člena ZKP in ugotovilo, da je bila obtožencu glede na vse ugotovljene okoliščine izrečena primerna kazenska sankcija, to je pogojna obsodba. V njej določena kazen je glede na težo kaznivega dejanja (pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že državni tožilec kaznivo dejanje napačno pravno opredelil kot eno nadaljevano kaznivo dejanje in je tej pravni opredelitvi v korist obtoženca sledilo tudi sodišče prve stopnje, s čimer je bil kršen kazenski zakon v korist obtoženca) in stopnjo krivde primerna, prav tako je ustrezno dolga preizkusna doba.

Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi zagovornika v delu, ko izpodbija izrek varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov po 66. čl. KZ. Ta ukrep ni bil izrečen v skladu z določbo III. odst. 66. čl. KZ, saj bi glede na izrečeno pogojno obsodbo sodišče obtožencu smelo naložiti le takšno zdravljenje na prostosti in to ob naslednjih pogojih: da je obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola, da obstaja nevarnost, da bo zaradi tega kazniva dejanja ponavljal in upoštevati zlasti obtoženčevo pripravljenost za takšno zdravljenje. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola, temveč le, da naj bi ga storil pod vplivom alkohola. Nadalje izvedenec ugotavlja, da obstaja le majhna verjetnost, da bi obtoženec kazniva dejanja ponovil. Takšna ugotovitev je podkrepljena tudi s tem, da obtoženec od leta 2001 v škodo obeh hčera ni storil ničesar v smeri kršitve spolne nedotakljivosti, temveč so se razmere doma uredile in ker se obtoženec tudi ni pripravljen zdraviti, pogoji za izrek varnostnega ukrepa po III. odst. 66. čl. KZ niso bili izpolnjeni, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo I. odst. 394. čl. ZKP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je izrek varnostnega ukrepa odpravilo.

Glede na slabo premoženjsko stanje obtoženca, je sodišče v skladu z določbo I. odst. 98. čl. v zvezi s IV. odst. 95. čl. ZKP obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi bilo s plačilom le-teh ogroženo njegovo preživljanje.