Jedro

Hitri postopek o prekršku v primeru take kršitve, kot se očita obdolžencu, ni dovoljen po določbi po 6. alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1, zato se ne more zaključiti na kraju ugotovitve prekrška, predlagatelju pa ni potrebno obrazlagati, da so izkazani pogoji za izrek te stranske sankcije. Ta stranska sankcija se namreč v nasprotju z napačnim mnenjem pritožnika izreče obligatorno, brez posebnega ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, ali je ostala zgolj na abstraktni ravni, možnost zaslišanja pred odločanjem o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa ne pomeni, da izrek kazenskih točk ni obligatoren. Tako zaslišanje je namreč namenjeno ugotavljanju ali je (še) izkazan utemeljen sum in ne ugotavljanju, ali je dopustno izreči kazenske točke v konkretnem primeru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 30. 8. 2021 ter mu naložilo plačilo sodne takse v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje obdolženec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in postopek izvrševanja tega ukrepa prekliče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo 113a. člena ZP-1 sodišče izda sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, če je podan utemeljen sum, da je kršitelj storil prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za obstoj utemeljenega suma zadošča nižja stopnja verjetnosti o resničnosti pravno relevantnih dejstev kot za gotovost, ki je potrebna za izdajo obsodilne sodbe. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Pri tem je potrebno opozoriti na razliko med obstojem utemeljenega suma kot dokaznega standarda za izpolnitev pogojev iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 in sprejemanjem dokazne ocene o tem, ali je obdolžencu dokazana storitev očitanega mu prekrška, kar je predmet postopka o prekršku in ugotavljanja odgovornosti obdolženca za očitani prekršek. Z oceno utemeljenosti suma storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, namreč ni izključena možnost nasprotne ugotovitve glede storitve prekrška v nadaljnjem postopku o prekršku.

5. Pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja sodišče prve stopnje presoja, ali je glede na navedbe v obdolžilnem predlogu in dokaze, ki jih predlagatelj priloži k obdolžilnemu predlogu, izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V okviru odločanja o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa sodišče ugotavlja in ocenjuje, ali je obdolženec z navedbami v ugovoru in priloženimi oz. predlaganimi dokazi uspel omajati zaključke o obstoju utemeljenega suma, torej izkazati, da verjetnost, da je storil prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Sodišče pri odločanju o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja sicer lahko zasliši obdolženca in izvaja dokaze, ni pa tega dolžno storiti. Ali bo zaslišalo storilca in izvajalo dokaze je odvisno predvsem od tega, kakšne so navedbe v ugovoru. V kolikor so ugovorne navedbe take narave, da se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva ali predstavljajo zgolj podajanje lastnih pravnih naziranj, sodišče ni dolžno izvajati dokazov pred sprejemom odločitve o ugovoru, temveč jih bo izvajalo po odločitvi o ugovoru v okviru dokaznega postopka.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v obdolžilnem predlogu in dokazov, ki so priloženi k obdolžilnemu predlogu, ocenilo, da je verjetnost, da je obdolženec 25. 8. 2021 ob 12.19 uri vozil osebni avtomobil v naselju Slance, iz smeri Teharij proti Bukovžlaku in na območju, kjer je hitrost vožnje omejena na 30 km/h vozil s hitrostjo najmanj 65 km/h in tako prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v območju omejene hitrosti za več kot 30 km/h, večja od verjetnosti, da tega ni storil. Z navedbami v ugovoru pa obdolženec ni uspel omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je izkazan utemeljen sum storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk v cestnem prometu.

7. Namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja je v tem, da lahko obdolženec z navedbami v ugovoru in predlaganjem dokazov poskuša izkazati, da utemeljen sum ni podan tj. da verjetnost, da je storil očitani mu prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Tega praviloma ni mogoče doseči s sklicevanjem na nezakonitost dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, saj bi morala biti nezakonitost tako evidentna, da bi bilo na prvi pogled očitno, da dokaz ni zakonito pridobljen. Tega pa obdolženec v predmetnem postopku s poudarjanjem svojega stališča o tem, kako naj bi se pravilno in zakonito izvajale meritve hitrosti vožnje motornih vozil in kako naj bi se dokazoval prekršek prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje, ni uspel doseči. 8. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno poudarilo, da utemeljen sum izhaja iz navedb v obdolžilnem predlogu in zapisnika o merjenju hitrosti, v katerega je policist zapisal podatke o opravljeni meritvi z laserskim merilnikom hitrosti Prolaser, tip 4, vozilu, ki ga je vozil obdolženec, ki je bil ustavljen in kateremu je bil prekršek predočen in pokazan rezultat meritve na zaslonu merilnika hitrosti, s čimer je bilo zadoščeno določbam Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu glede pripisovanja rezultata meritev kontroliranemu vozilu in da zapisnik o meritvah hitrosti kljub temu, da nima statusa javne listine v smislu 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) predstavlja dovoljen dokaz v postopku o prekršku, ki ga je sodišče dolžno presojati v povezavi z drugimi dokazi. Pravilno je tudi poudarilo, da hitri postopek o prekršku v primeru take kršitve, kot se očita obdolžencu, ni dovoljen po določbi po 6. alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1, zato se ne more zaključiti na kraju ugotovitve prekrška, predlagatelju pa ni potrebno obrazlagati, da so izkazani pogoji za izrek te stranske sankcije. Ta stranska sankcija se namreč v nasprotju z napačnim mnenjem pritožnika izreče obligatorno, brez posebnega ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, ali je ostala zgolj na abstraktni ravni, možnost zaslišanja pred odločanjem o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa ne pomeni, da izrek kazenskih točk ni obligatoren. Tako zaslišanje je namreč namenjeno ugotavljanju ali je (še) izkazan utemeljen sum in ne ugotavljanju, ali je dopustno izreči kazenske točke v konkretnem primeru.

9. Ker je glede na povzeto sodišče prve stopnje razumljivo in prepričljivo obrazložilo svojo odločitev, ki temelji na zakonskih določbah, so neutemeljeni pritožbeni očitki o arbitrarnem odločanju in ravnanju sodnice v nasprotju s prepovedjo sodniške samovolje. Brez osnove pa so tudi pritožbeni očitki, da sodnica ne loči pomena prekrškovnega in upravnega prava, o čemer obdolženec sklepa na podlagi dejstva, da sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da zapisnik o meritvah hitrosti sicer nima statusa javne listine po 169. členu ZUP. Tako stališče je pravilno in mu pritrjuje tudi obdolženec v pritožbi, ko navaja, da tak zapisnik nima pravne podlage. Res je, da zakonodaja ne predvideva sestavo zapisnika o meritvah hitrosti in ravno zaradi tega tak zapisnik nima narave javne listine, kar pa ne pomeni, da je brez dokazne vrednosti. Tudi stališče obdolženca, da je mogoče laserski merilnik hitrosti uporabljati le za ugotavljanje prekoračitve hitrosti vožnje tovornega vozila ali avtobusa, ko se laserski merilnik uporablja kot „indikator“ kršitve, sama kršitev pa se dokazuje na podlagi izpisa tahografa, kot naj bi to po obdolženčevih navedbah veljalo v nekaterih državah članicah Evropske unije, ne vzbuja takega dvoma v zakonitost dokaza, na katerih temelji očitek iz obdolžilnega predloga, da bi ga bilo mogoče označiti kot nezakonitega na prvi pogled.

10. Popolnoma zgrešena pa je trditev, da obrazložitev izpodbijanega sklepa, da hitri postopek o prekršku ni dovoljen za prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, konstrukt razpravljajoče sodnice. To namreč jasno izhaja iz 6. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, ki je specialna določba v odnosu do 1. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, na katero se sklicuje obdolženec. Ker je za prekršek, ki se ga z obdolžilnim predlogom očita obdolžencu, nedvomno predpisan izrek 18 kazenskih točk, ki ima za posledico izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, predlagatelju ni potrebno obrazlagati, da so podani pogoji za izrek te stranske sankcije, kot zmotno meni obdolženec.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ob obravnavanju ugovora sodišče ni upoštevalo vloženih slikovnih dokazov glede smeri vožnje in postavitve prometne signalizacije, pa je potrebno poudariti, da se trditve o tem, da glede na postavitev prometne signalizacije in smer obdolženčeve vožnje obdolženec ni mogel zaznati prometnega znaka, ki določa začetek območja omejene hitrosti vožnje, pa je potrebno poudariti, da se te trditve in dokazi nanašajo na vprašanje krivde, ki presega meje presoje pravilnosti ugotovitve, da je izkazan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk in bo to vprašanje predmet nadaljnjega dokaznega postopka. Zato bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka moralo poleg ostalih dokazov upoštevati tudi fotografije, ki jih je k ugovoru priložil obdolženec in jih ustrezno dokazno oceniti ter se obrazloženo opredeliti do vprašanja, ali je obdolženec mogel in moral vedeti, da vozi v območju omejene hitrosti vožnje. V tej fazi postopka pa te navedbe ne omajejo ugotovitev, da je obdolženec vozil na območju omejene hitrosti in da je pri tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje za več kot 30 km/h. 12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo z njo naloženo plačilo stroškov postopka.