Jedro

Vožnja z vozilom, ki ni v skladu s predpisi, se skladno s Splošnimi pogoji šteje za vožnjo z vozilom, ki ni tehnično brezhibno. Zato zavarovalnica od toženca kot odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena ZOZP) utemeljeno uveljavlja regresno pravico (6. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP).

Toženec bi moral, da bi lahko uspel z ugovorom soodgovornosti oškodovancev, najmanj s stopnjo nadpolovične verjetnosti dokazati, da bi bile njune poškodbe, če ne bi izskočila iz vozila, blažje oziroma jih ne bi bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34457/2013 z dne 13. 3. 2013 v 1. točki izreka za znesek 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2012 dalje do plačila in v 3. točki izreka za znesek 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2013 dalje do plačila, v preostalem delu pa 1. točko izreka sklepa o izvršbi razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožencu naložilo v plačilo še 901,79 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je nepravilen zaključek sodišča, da je vedel, da upravlja s tovornjakom, ki tehnično ni bil brezhiben. Ta zaključek temelji zgolj na nekih domnevah, dejstvo pa je, da je tovorno vozilo registriral en dan pred prometno nezgodo. Če pogoj tehnične brezhibnosti vozila ne bi bil izpolnjen, vozila ne bi mogel registrirati. Na dan nezgode 18. 8. 2011 je bilo torej vozilo veljavno registrirano, imelo je veljavno prometno dovoljenje in bilo obvezno zavarovano proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam in niso izpolnjeni pogoji za izgubo zavarovalnih pravic. Z javnimi listinami je dokazal, da je na dan prometne nezgode upravljal s tehnično brezhibnim vozilom in v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki jih ni možno ekstanzivno razlagati v škodo zavarovanca, pač pa skladno s 83. členom Obligacijskega zakonika (OZ) v njegovo korist. Nepravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da do odpovedi zavornega sistema ni prišlo nenadno in nepričakovano. Ne more odgovarjati za nepravilno nastavitev zavor, saj je bilo vozilo redno servisirano in vzdrževano in mu ni mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben. Tudi redni tehnični pregled je pokazal, da je bilo vozilo tehnično brezhibno in mu sodišče brez utemeljenih razlogov ni verjelo, da je zavorni sistem še v času neposredno pred nesrečo normalno deloval in ni bilo nobenega pokazatelja, ki bi ga opozarjal, da je z zavorami nekaj zelo narobe. Pred registracijo vozilo ni bilo v uporabi, zato v tem času zavorni sistem ni mogel odpovedati. Da je zavorni sistem deloval še na dan prometne nesreče, izhaja iz ekspertize ing. K., ki je navedel, da je tovorno vozilo pri vožnji v levi nepregledni ovinek zmanjšalo hitrost iz 40 km/h na 27 km/h, kasneje pa je hitrost ponovno začela naraščati, očitno zaradi nenadne odpovedi zavornega sistema. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe A. R., da lahko do odpovedi zavor pride povsem nepričakovano in brez zunanjih znakov. Jasno je, da se približno 40 let star voznik, oče mladoletnih otrok, ki naj bi se zavedal, da zavorni sistem ne deluje, ne bi spuščal v tako nevarno pustolovščino, da bi s težkim in polno naloženim tovornjakom zapeljal navzdol po dolgem in strmem klancu s številnimi ovinki in s tem tvegal lastno življenje, življenje sopotnikov in drugih udeležencev v cestnem prometu. Vztraja, da sta sopotnika vsaj delno soodgovorna za telesne poškodbe in nastalo škodo, ker sta že pred nezgodo izskočila iz kabine tovornjaka in se poškodovala zaradi padca in udarcev ob skalnato podlago. Splošno znano je (zato tega ni treba dokazovati), da močna kovinska kabina tovornjaka gotovo obvaruje potnike pred hudimi telesnimi poškodbami. Višjemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ki jo je utemeljilo z jasnimi in obširnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se jim v celoti pridružuje in se sklicuje nanje, v nadaljevanju bo odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da tovorno vozilo, katerega je na dan nezgode 18. 8. 2011 vozil toženec, ni bilo skladno s Pravilnikom o minimalnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati nekatere naprave in oprema vozil v cestnem prometu. Nepravilno so bile namreč nastavljene zavore na zadnji osi vozila, zato praktično niso zavirale. Ugotovitev izvedenca toženec, na katerem je dokazno breme za razbremenitev regresne obveznosti po drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) oziroma 3. členu Splošnih pogojev, ni uspel izpodbiti. Izvedenec je svoje ugotovitve in zaključke najprej strokovno utemeljil v pisnem izvedenskem mnenju, nato pa še, ko je bil zaslišan in mu je tudi tožena stranka lahko zastavljala vprašanja. Strokovno argumentirano mnenje izvedenca je izpodbilo izpovedbo toženca in priče A. R. Ugotovitve v tej pravdi angažiranega izvedenca I. Ž. so v bistvenem skladne tudi z ugotovitvami ing. K., ki ga je angažirala policija, ko je raziskovala prometno nesrečo. Toženec po zaslišanju izvedenca ni imel več pripomb na njegovo mnenje. Glede na vse to je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko se je v celoti oprlo na mnenje izvedenca.

7. Vožnja z vozilom, ki ni v skladu s predpisi, se skladno s Splošnimi pogoji šteje za vožnjo z vozilom, ki ni tehnično brezhibno. Zato tožeča stranka od toženca kot odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena ZOZP) utemeljeno uveljavlja regresno pravico (6. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP).

8. Dejstvo, da je bilo vozilo, s katerim je toženec povzročil prometno nesrečo, registrirano le en dan pred prometno nesrečo, je sodišče prve stopnje upoštevalo. Vendar pa registracija vozila ne dokazuje, da je vozilo tehnično brezhibno. Tehnično brezhibnost dokazuje tehnični pregled, ta pa je bil opravljen veliko pred registracijo vozila - 7. 3. 2011. Ugotovitve izvedenca, da je času med opravljenim tehničnim pregledom in registracijo vozila prišlo do posega v zavorni sistem vozila, toženec ni uspel izpodbiti. Nek poseg v vozilo, ki se je zgodil po tehničnem pregledu, je torej povzročil, da vozilo ni bilo več tehnično brezhibno. Ob registraciji sami pa se tehnična brezhibnost ne ugotavlja. Nobenega nejasnega določila ni v zvezi s tem, da bi ga bilo mogoče razlagati skladno s 83. členom OZ.

9. Izvedenec je ugotovil, da so bile na zadnji osi zavorne obloge preveč odmaknjene od zavorne površine, zato zadnje zavore praktično niso zavirale. Višje sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega, da toženec, ker ni predložil nobenega pisnega dokaza o vzdrževanju in servisiranju vozila, njegova izpovedba in izpovedba mehanika A. R. glede servisiranja vozila pa nista bili dovolj skladni, da bi bili prepričljivi, ni uspel dokazati, da je bilo vozilo redno servisirano in ustrezno vzdrževano. Z ničemer tudi ni izkazal, da ni vedel za poseg v zavorni sistem vozila. Da je izkušen voznik tovornjaka, je toženec navajal sam. Izkušen voznik pa mora v primeru, ko zadnje zavore praktično ne delujejo, zaznati napako na zavornem sistemu. Da je dan pred nesrečo vozil predmetno vozilo, toženec ne zanika. Izvedenec je pojasnil, da izkušen voznik, ki uporablja obremenjeno vozilo, čim pritisne na pedal, točno ve, ali mu zavore prijemajo ali ne; to se čuti, čuti se ali je pojemek ali ga ni (glej list. št. 155 spisa), to bi moral ugotoviti že na ravnem (glej list. št. 159 spisa). Toženec na te ugotovitve oziroma izpovedbo izvedenca ni podal nobenih pripomb, niti mu v zvezi s tem ni postavil nobenega vprašanja. Navedbe, da naj bi iz ekspertize ing. K. z dne 24. 8. 2011 izhajalo, da je zavorni sistem deloval še na dan prometne nezgode, so bile prvič podane v pritožbi. Ker tožena stranka z ničemer ne opraviči, zakaj na ta del mnenja K. ni opozorila že prej, gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pravilna je tako ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da do odpovedi zavornega sistema ni prišlo nenadno in povsem nepričakovano. Na ugovor, da če bi vedel, da lahko pride do odpovedi zavor, ne bi tvegal vožnje po klancu navzdol, je tožencu odgovorilo že prvostopenjsko sodišče (zaključek na koncu prvega odstavka na str. 16). Višje sodišče razlogom prvostopenjskega sodišča nima kaj dodati: toženec bi se moral in mogel zavedati, da bo pri vožnji obremenjenega tovornjaka po klancu navzdol (lahko) prišlo do popolne odpovedi zavor (da se bodo zaradi nedelovanja zadnjih zavor pregrele še prednje zavore).

10. Ali bi sopotnika toženca, če ne bi izskočila iz vozila, utrpela kakšne poškodbe oziroma kakšne poškodbe bi utrpela, ni splošno znano dejstvo. Tudi višjemu sodišču ni znano, da naj se ljudje, ki se nahajajo v kabini tovornjaka, ki nenadzorovano in zato vedno hitreje vozi po klancu navzdol po ovinkasti cesti, ne bi poškodovali in tudi ne da bi utrpeli le lažje poškodbe. Toženec bi zato moral, da bi lahko uspel z ugovorom soodgovornosti oškodovancev, najmanj s stopnjo nadpolovične verjetnosti dokazati, da bi bile njune poškodbe, če ne bi izskočila iz vozila, blažje oziroma jih ne bi bilo. Glede na opisane okoliščine primera je zaključek prvega sodišča, da je bila reakcija sopotnikov toženca, da sta izskočila iz vozila, dokaj razumna, pravilen.

11. V pritožbi uveljavljane kršitve tako niso podane. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).