Jedro

S tem, ko je tožnik navedel, da je tožencu denar „posodil“, je uporabil pravni pojem (pravno abstrakcijo), svojega življenjskega primera pa ni natančno opisal. Ker je beseda „posoditi“ običajna tudi med ljudmi, ki niso pravniki (gre za preprost pravni pojem), bi ta abstrakcija ne bila problematična, če se ji toženec ne bi upiral. Ker pa se ji je, bi moralo sodišče z ustreznim materialnim procesnim vodstvom od tožnika zahtevati, da uporabljeni pravni pojem konkretno pojasni, opiše. Sodišče v pravdnem postopku odloči po dokaznem standardu prepričanosti (če le ni kakšnih posebej utemeljenih, izrednih okoliščin, ki opravičujejo znižanje dokaznega standarda v posamezni zadevi), kar pomeni, da je zatrjevano dejstvo dokazano, ko o njem ne bi dvomil noben, v življenjskih zadevah povprečno izkušen posameznik.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva temu sodišču vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku po tožbi in po nasprotni tožbi, in sicer je F. P. (od tu: toženca) zavezalo k plačilu 126.828,11 EUR, z obrestmi od 11. 2. 2011, F. M. (od tu: tožnika) pa k plačilu 75.999,52 EUR, z obrestmi od 27. 8. 2012. Njuna višja zahtevka je zavrnilo in odločilo, da vsak sam krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper izdano sodbo se oba iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta, predlagata spremembo oz. razveljavitev in opredeljujeta vsak svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik meni, da bi sodišče moralo ugoditi njegovemu celotnemu zahtevku, torej tudi še za 29.664 EUR, saj mu ni bilo treba še posebej prerekati toženčevih navedb, da je slednji sam toliko prispeval za nakup strojev. Toženčev zahtevek pa bi bilo po njegovem treba zavrniti v celoti. Ni realno, sploh pa ne dokazano, da bi zanj toliko delal, ocena je pretirana; pritožnik še podrobneje pojasnjuje, zakaj. Strinja se sicer, da nista bila dogovorjena za ceno delovne ure, sodišče pa ne bi smelo te določiti kar po katalogu stroškov kmetijske mehanizacije; o tem, meni, sodba sploh nima razlogov. Očita, da nič ni pojasnjeno, komu se verjame in zakaj.

4. Toženec pa najprej meni, da je sodišče prekoračilo tožnikov zahtevek, saj je ta umaknil tožbo za 74.800 EUR, v katerih je bil zajet tudi znesek 4800 za obračalnik X. Nadalje meni, da sodišče ni odločilo o njegovem o primarnem, pač pa o le podrednem zahtevku.

Sicer pa navaja, da obstaja dvom v poslovno in s tem pravdno sposobnost tožnika, ki ga je podrobno utemeljil, sodišče pa se do tega sploh ni opredelilo; v pritožbi to utemeljitev ponavlja, in sicer jo gradi na tožnikovih zdravstvenih težavah s srcem.

V glavni stvari pa toženec sodišču očita, da je kot nesporno sprejelo dejstvo, da je s sredstvi tožnika, in sicer za 156.292,11 EUR, kupil kmetijske stroje: To ni nesporno, saj toženec ves čas trdi, da je bilo to poplačilo za njegovo delo, torej je ta denar zaslužil. Toženec poudarja, da o domnevni sklenitvi posojilne pogodbe ni nobenih navedb in na vse to je vseskozi opozarjal, pa se sodišče do tega ni opredelilo. Razen zadolžnice, ki pa je bila preklicana, nista bila v nobenem posojilnem razmerju.

Glede plačila za njegovo delo pa kot napačno graja stališče, da sta stranki do meseca maja 2008 vse „poračunali“. Tožnikove trditve, da mu je sproti plačeval, niso resnične; iz dokaznega postopka izhaja (pritožnik to še podrobneje utemeljuje), da so bili kupljeni stroji poplačilo za njegovo delo in stroške. Napačen je sklep, da zaradi zapisa v preklicu zadolžnice ni bilo več drugih medsebojnih terjatev.

5. Toženec je na pritožbo tožnika še odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev ter priglasil nadaljnje pritožbene stroške, tožnik pa na njegovo pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje sicer ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je odločilo v okviru terjanega zneska (2. čl. ZPP) in je tudi pravilno presojalo tožnikove zahtevke. Očitno sicer je, da je toženec svoj podredni zahtevek želel uveljavljati eventuelno (oz. pogojno), tj. za primer, če bi sodišče ugodilo tožnikovemu zahtevku (23. stran njegove nasprotne tožbe) in ga je sodišče tudi temu ustrezno obravnavalo. Njegov primarni zahtevek je pač vsebovan v podrednem (eventuelnem) zahtevku; sodišče je temu delno ugodilo, v presežku za 138.106,38 EUR pa ga je zavrnilo.

8. Tudi kršitve po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, saj se pravdna sposobnost domneva, sodišče pa na to pazi po uradni dolžnosti (80. čl. ZPP). Toženec s svojimi navedbami pri sodišču prve stopnje očitno ni zbudil dvoma o tožnikovi pravdni sposobnosti, te ocene pa ne omaje s svojimi pritožbenimi izvajanji o tožnikovih telesnih (srčnih) zdravstvenih težavah. Nazadnje pa gre poudariti, da bi to kršitev v primeru svojega neuspeha lahko uveljavljal kvečjemu tožnik, če sodišče ne bi pazilo na to, da je pravilno zastopan (1).

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se do ključnega toženčevega ugovora sodišče ni obrazloženo opredelilo, delno, a v bistvenem, pa je sámo dopolnilo in s tem prekoračilo tožnikovo (pa tudi toženčevo) trditveno podlago.

10. Tožnikova tožba je bila že od začetka nesklepčna. Trdil je, da je tožencu posodil 600.000 EUR za nakup strojev za 10 let, za kar sta 14. 12. 2007 podpisala zadolžnico, nato pa tožbo za del tega dolga vložil pred zapadlostjo, ki jo sam navaja. Na toženčev tožbeni odgovor je tožnik svoje navedbe sicer v bistvenem spremenil; priznal je, da omenjena zadolžnica „nima zveze s tem sporom“, po delnem umiku pa zahteval 156.292 EUR, ki naj bi jih tožencu vendarle posodil, a brez roka vračila, in sicer na način, da je v tej višini s svojimi sredstvi financiral nakup tožnikovih kmetijskih strojev. S tem je tožnik sicer ravnal v okviru 3. odst. 184. čl. ZPP, po katerem „tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen“. Tudi po po presoji pritožbenega sodišča (očitno je bila taka, čeprav nikjer eksplicitno pojasnjena, tudi presoja prvostopenjskega) se tisto, kar je tožnik storil s pravkar povzetim, prilega navedenemu zakonskemu določilu, zato je bilo toženčevo nasprotovanje „spremembi tožbe“ brez pomena.

11. Pač pa se toženec že ves čas brani, da si od tožnika nobenega denarja ni izposodil in da je bil nakup strojev plačilo za delo, ki ga je zanj opravljal. 12. Sodišče prve stopnje s tem ugovorom opravi z eno besedo, in sicer v 19. točki svoje obrazložitve na strani 11, češ da so te toženčeve navedbe „neupoštevne“, in dalje, da verjame tožniku, da je tožencu denar posodil. Navedeno utemelji kot verjetno, češ da sta bila tožniki in toženec tedaj v dobrih prijateljskih odnosih in da zato ni nenavadno, da nista sklenila pisnega dogovora.

Po tem se sodišče prve stopnje loti ugotavljanja kvantitativnega dela „posojilodajalčeve izpolnitve“, enako pa stori glede nasprotne tožbe: Oceni, da nekatera nesporna dejstva (da je toženec za tožnika več let opravljal veliko različnih del) kažejo na obstoj podjemne pogodbe ter se loti kvantitativnega ugotavljanja „podjemnikove izpolnitve“.

13. Čeprav ni spregledati iskrenega truda sodišča, da opisani življenjski situaciji nadene ustrezne pravne okvire in s tem pravično razrešiti predmetni spor, je situacija v resnici obratna: sodišče je iskalo ustrezna dejstva za svojo pravno konstrukcijo (ki, kot rečeno, opisanim splošnim dejanskim karakteristikam sicer na abstraktni ravni ni tuja), s tem pa je ravnalo v opreki s temeljnim načelom, da so stranke tiste, ki morajo sodišču povedati dejstva (da mihi factum, dabo tibi ius). Presojana življenjska situacija je še vedno opisana bistveno pomanjkljivo in pritožba toženca to utemeljeno graja (2).

14. Res je tožnik navedel, da je tožencu posodil. S tem je uporabil pravni pojem (pravno abstrakcijo), svojega življenjskega primera pa ni natančno opisal. Ker je beseda „posoditi“ običajna tudi med ljudmi, ki niso pravniki (tj., gre za preprost pravni pojem), bi ta abstrakcija ne bila problematična, če se ji toženec ne bi upiral. (3) Ker pa se ji je, bi moralo sodišče z ustreznim materialnim procesnim vodstvom od tožnika zahtevati, da uporabljeni pravni pojem konkretno pojasni, opiše. 15. Mutatis mutandis veljajo isti očitki sodišču pri odločanju o nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje nekako zaslutilo, da bi situacija lahko ustrezala razmerju v podjemni pogodbi. Na podlagi česa (na podlagi katerih dejstev) pa je ugotovilo, da sta jo stranki tudi v resnici sklenili, sodišče prve stopnje ne navede nobenega razloga, tako da v tem le-ti o odločilnih dejstvih v celoti manjkajo; tu je storjena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

16. Iz zgoraj povedanega sledi, da je moralo pritožbeno sodišče obema pritožbama ugoditi in sodbo sodišče prve stopnje razveljaviti v celoti (1. odst. 354. čl. ZPP), zadevo pa vrača istemu sodišču v novo sojenje, saj pritožbeno sámo ugotovljenih kršitev ne more odpraviti, ne da bi bistveno okrnilo pravico strank do dvostopenjskega sojenja oz. do pritožbe.

17. Navedene razloge naj sodišče prve stopnje upošteva kot napotke v novem sojenju. Ker se zadeva vrača pred sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče izraža še dvom v oceno izpovedb, na kakršno kažejo (sicer preuranjeni) zaključki prvostopenjskega sodišča, ter tudi pomisleke glede indičnega sklepanja. To, da sta bila tožnik in toženec prijatelja, po prepričanju sodišča ne kaže na njun pravno poslovni odnos posojila na eni strani in podjema na drugi strani, prej nasprotno. Na ravni splošnih trditev se zdi verjetnejša obrambna teza toženca o nekakšni sprotni kompenzaciji toženčevega dela in stroškov z nabavljanjem strojev. (Isti pomisleki so nenazadnje razvidni tudi iz formulacije vprašanj, ki jih je sodišče prve stopnje postavljalo tožencu.) Ob tem še opomba, da si seveda slednji v navedbah nujno prihaja v logično nasprotje, namreč da je bil s tožnikom dogovorjen, da za delo in stroške prejme različne kmetijske stroje, ki jih pri tem potrebuje, se izključuje z morebitnim dogovorom o plačilu dela v denarju.

In končno, v zapisnikih o zaslišanju obeh strank je (vsaj za zdaj) težko najti dokazno podlago o kakršnikoli posojilni in podjemni pogodbi za denarno plačilo. Ob tem velja spomniti, da mora sodišče v pravdnem postopku odločiti po dokaznem standardu prepričanosti (če le ni kakšnih posebej utemeljenih, izrednih okoliščin, ki opravičujejo znižanje dokaznega standarda v posamezni zadevi), kar pomeni, da je zatrjevano dejstvo dokazano, ko o njem ne bi dvomil noben, v življenjskih zadevah povprečno izkušen posameznik. Če namreč sodišče kakšnega dejstva na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti, sklepa o njem po pravilu o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je treba pridržati za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Glej več v Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba Ljubljana, 2005, 1. knjiga, stran 337. (2) Ta graja je tudi ustrezno podkrepljena s sklicevanjem na sodno prakso tukajšnjega pritožbenega sodišča. V zadevi I Cp 889/2009 je tako izreklo, da (…) „iz skopih dejanskih tožbenih navedb prvostopenjsko sodišče ni moglo ugotoviti konkretnega historičnega dogodka, na podlagi katerega bi bilo morda mogoče sklepati na kakšno [drugo] pravno podlago obveznosti (...)“, v zadevi III Cp 965/2009 pa, da je (…) „za nastanek veljavne pogodbe je bistveno, kakšno je bilo soglasje volj pravdnih strank glede bistvenih sestavin pogodbe (...)“

(3) Glej podrobneje v Betetto N., Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, 2009, št. 6-7, str. 1638-1648.