Jedro

Sodišče je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v času vodenja disciplinskega postopka toženkin član, zato je toženka disciplinski postopek zoper njega vodila zakonito tako pred Disciplinsko komisijo kot v zvezi z njegovo pritožbo pred Občnim zborom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklep Disciplinske komisije Lovske družine X. št. ... z dne 2. 2. 2016 in sklep Občnega zbora Lovske družine X. št. ... z dne 14. 5. 2016, na pisnem odpravku označen z datumom 15. 4. 2016, in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.612,79 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v dopolnitev postopka in ponovno odločitev sodišču prve stopnje. Prvenstveno meni, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku pri prosti presoji izvedenih dokazov naredilo napako in upoštevalo oceno dokazov, ki je napačna in v nasprotju z dokazi, ki imajo po mnenju tožnika večja težo in verodostojnost. Uvodoma ponovno poudarja, da je bil v zadnjih letih deležen šikaniranja in podtikanja kršitev, razlog za to je bilo opozarjanje tožnika na nepravilnosti. Navaja, da se v predprostor zgradbe Lovske družine pride skozi vhodna vrata, ki so vedno zaklenjena, ključe ima vsak član Lovske družine. Iz tega predprostora je vhod v hladilnico, ki ni bila nikoli zaklenjena, tožnik je bil 21. 8. 2018 presenečen, ko je ugotovil, da je na vratih nameščena ključavnica. S pripomočkom je ključavnico odklenil in jo pri tem (nenamerno) poškodoval. Tožnik povzema nadaljnje postopanje ter navaja, da je po dopisu starešine C. S. z dne 12. 10. 2015 na TRR toženke plačal 193,50 EUR, pripravil izstopno izjavo v dveh izvodih in jo pred pričama izročil starešini toženke C. S., ki je prejem izjave tudi podpisal. Očitki, da v nadaljevanju v komunikacij s člani Lovske družine, v disciplinskem postopku in na poravnalnem naroku na Državnem tožilstvu izstopne izjave ni omenjal, so neresnični in brez osnove. Tekom celotnega postopka je vedno trdil, da je izpolnil vse pogoje iz dopisa z dne 12. 10. 2015. Sodišče se je pri svoji ocene glede ravnanja tožnika oprlo le na prirejene izjave tožene stranke (toženke), ki so se opirale na korespondenco, izvzeto iz celote in prirejeno potrebam tega postopka. Sodišče bi lahko to naredilo le, če bi imelo celoten spis Disciplinske komisije toženke ali zapisnik poravnalnega naroka pri Državnem tožilstvu. Tožnik navaja, da že opisano ne vpliva neposredno na utemeljenost tožbenega zahtevka, saj ta temelji le na protipravnem ravnanju toženke pri sprejemu izpodbijanih sklepov, ker je ta postopek vodila in sankcijo izrekla nekomu, ki od 13. 10. 2015 ni bil več član toženke. Tožnik vztraja, da je izstopno izjavo podal 13. 10. 2015. Povzema izvedeni dokazni postopek ter navaja, da je ocena sodišča v obrazložitvi nekritična, enostranska in neprepričljiva. Listine je toženka iztrgala iz konteksta dogodkov. C. S. je bil aktivno udeležen v dogodkih leta 2015 in 2016 kot starešina pri toženki in tako zainteresiran, da se trditve tožnika ovržejo. Sodišče je nekritično pri oceni izjav obeh prič tožnika. Oba sta bila prisotna ob predaji izstopne izjave dne 13. 10. 2015 po naključju in o sestanku tožnika s starešino C. S. nista bila seznanjena. Pooblaščenec je tožnika opozoril, naj o vsebini pričanj ne komunicira s pričama in ga opozoril na obnašanje med zaslišanjem. Pooblaščenec tožnika je bil zato presenečen nad začetnim agresivnim nastopom pooblaščenke toženke in očitki tožniku, da komunicira z očmi in podobno. O mežikanju tožnika priči in pripombi pooblaščenke toženke je sledil vpis v zapisnik. Tožnik je bil zelo zadovoljen, da je sodišče sprejelo predlagan dokaz toženke o postavitvi izvedenca grafološke stroke. Po podanem pisnem mnenju in ustni obrazložitvi izvedencu D. K. nihče ni podal očitka pristranske izjave. Izvedenec je zapisane izjave pojasnil ali ponovil in potrdil, zato je tožnik presenečen nad stališčem sodišča o pomenu in verodostojnosti izvedenskega mnenja. Izvedenec je zapisal, da ugotovitve šibko podpirajo predpostavko, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba in da meni, da je možno, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba. Zapisal je tudi, da ne zazna znakov ponarejanja spornega podpisa. Sodišče je zato napačno izvedlo prosto presojo dokazov in sprejelo napačno dokazno oceno. Predlaga, da pritožbeno sodišče naredi svojo dokazno oceno in upošteva pripombe tožnika. V primeru razveljavitve sodbe in vrnitve v obravnavo sodišču prve stopnje predlaga, da o zadevi odloči drug sodnik.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da med strankama ni sporna disciplinska kršitev tožnika in njen izvršitveni način ter odgovornost zanjo, prav tako ne postopkovno vodenje disciplinskega postopka kot takega v vseh fazah postopka, pač pa se tožnikovo izpodbijanje odločitev toženkinih organov nanaša na to, da naj bi toženka zoper njega vodila disciplinski postopek, čeprav ni bil več njen član in zaradi moralnega diskreditiranja. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija, nasprotno, sam izrecno navaja, da tožbeni zahtevek temelji le na protipravnem ravnanju toženke pri sprejemu izpodbijanih sklepov, ker je postopek vodila in sankcijo izrekla tožniku, ki od 13. 12. 2015 ni bil več član Lovske družine X., tj. toženke. Na pojasnila tožnika o vzrokih za očitke tožniku in o dogodku dne 21. 8. 2015 zato sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati.

6. Tožnik v pritožbi vztraja, da je dne 13. 10. 2015 podal izstopno izjavo, ki jo je izročil takratnemu starešini toženke C. S., ki je prejem te izjave tudi podpisal. Obsežno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je C. S. podpisal sporno izjavo o odstopu (priloga A3, izvirnik A20), in je bil tožnik v času vodenja disciplinskega postopka in sprejemanja spornih sklepov toženkin član, zato ravnanje toženke, ki je proti njemu vodila postopek, ni bilo protipravno, kot v pritožbi zatrjuje tožnik. Sodišče prve stopnje je napravilo skrbno, natančno in prepričljivo dokazno oceno, ki je skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnjo jo sprejema za pravilno, v nadaljevanju pa odgovarja na posamezne pritožbene očitke tožnika v zvezi z dokazno oceno.

7. Tožnik neutemeljeno navaja, da so očitki, da v komunikaciji s člani Lovske družine, v disciplinskem postopku pri Lovski družini in na poravnalnem naroku pri Državnem tožilstvu izstopne izjave ni omenjal, neresnični in brez osnove in da naj bi tekom celotnega postopka trdil, da je izpolnil vse pogoje, ki so mu bili dani v dopisu Lovske družine z dne 12. 10. 2015, tj. plačilo odškodnine in izstopna izjava. Da tožnik izjave o izstopu v navedenih postopkih ni omenjal, je toženka zatrdila v odgovoru na tožbo, tožnik pa njene trditve v nadaljnjem postopku ni prerekal, zato dokazovanje te trditve oziroma dejstva ni bilo potrebno. Glede na navedene neprerekane trditve je neutemeljena navedba, da bi sodišče navedeno lahko zaključilo le, če bi imelo celoten spis Disciplinske komisije toženke ali zapisnik poravnalnega naroka pri Državnem tožilstvu. Dokaz z vpogledom v naveden spis oziroma zapisnik pa ni bil podan.

8. Neutemeljeni so očitki, da se je sodišče oprlo le na prirejene izjave toženke in korespondenco, prirejeno potrebam tega postopka. Sodišče je namreč zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika toženke in več prič in te tudi pravilno ocenilo. Neutemeljeno tožnik navaja, da je sodišče povsem nekritično pri oceni izjav obeh prič tožnika, saj je sodišče natančno pojasnilo, zakaj pričama B. G. in I. P. ni verjelo, dokazno oceno kot pravilno sprejema tudi sodišče druge stopnje in je zgolj pritožbena navedba, da je bilo sodišče pri oceni njunih izjav nekritično, ne more izpodbiti. Ali je prišlo do mežikanja tožnika priči, sodišče prve stopnje samo neposredno ni zaznalo, to pa tudi ni odločilno ob siceršnjih razlogih sodišča prve stopnje, zakaj navedenima pričama ni verjelo.

9. Sodišče prve stopnje je navedlo, da verjame izvedencu, njegovemu pisnemu in ustnemu mnenju. Izvedenec je zaključil, da je nekoliko bolj verjetno, da je C. S. sam napisal svoj podpis (parafo), kot da ga ni, oziroma, da je možno, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba. Ugotovitve so šibko podpirale predpostavko, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba. Glede na takšne zaključke, ob tem, da je izvedenec opozoril tudi, da je enostavnost spornega podpisa tolikšna, da ga je razmeroma enostavno ponarediti (čeprav ni našel znakov, da gre za ponarejanje podpisa), pa so pravilni nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje. Ob vseh ostalih izvedenih dokazih namreč opisano mnenje za zaključek, da je C. S. napisal navedeni podpis, ne zadošča. Izvedenec je namreč pojasnil, da je predimenzionirana trditev, da je C. S. takšen podpis naredil sam, in izrecno navedel, da z visoko stopnjo verjetnosti tega ne more reči. 10. Sodišče je ocenilo še vrsto drugih izvedenih dokazov. Dokazne ocene glede zaslišanja prejšnjega zakonitega zastopnika, sedaj priče C. S., sedanjega zakonitega zastopnika M. K. in priče D. Š. (v letu 2015 je bil član toženkinega upravnega odbora), pritožba konkretizirano ne izpodbija, kot tudi ne listinske dokumentacije, za katero le pavšalno navaja, da so listine iztrgane iz konteksta dogodkov in da naj bi bile prirejene. Sodišče prve stopnje kakršnekoli prirejenosti ni ugotovilo. Tudi ob upoštevanju listinske dokumentacije, iz katere izhaja, da je že po datumu, ko naj bi tožnik podal izjavo o izstopu (13. 10. 2015), M. K. 6. 11. 2015 tožnika pozval, da mora izpolniti tudi drugi del dogovora in dati izjavo o izstopu, je pravilen zaključek, da tožnikove trditve, da je izjavo o izstopu podal, niso dokazane. Nenazadnje, kot je navedlo sodišče prve stopnje, je tožnik plačal tudi prvo akontacijo članarine za naslednje leto 2016. Neživljenjsko je, da bi nekdo, ki bi v oktobru podal izjavo o prostovoljnem izstopu iz članstva društva, tri mesece kasneje plačal akontacijo članarine. Sodišče je pravilno navedlo, da pojasnila tožnika v zvezi s tem niso bila prepričljiva oziroma se ta v svoji izpovedi niti ni več spomnil, kaj je razumel kot svojo navedbo, da bi se pogovarjal o vsebini svojega dela v članstvu, s čimer je utemeljeval plačilo članarine za obdobje, ko naj ne bi bil več član toženke.

11. V ostalem delu, kolikor se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo o dokazni oceni sodišča prve stopnje, se sodišče druge stopnje nanjo sklicuje in jo v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je ob povedanem pravilno zaključilo, da je bil tožnik v času vodenja disciplinskega postopka toženkin član, zato je toženka disciplinski postopek zoper njega kot člana vodila zakonito tako pred Disciplinsko komisijo kot v zvezi z njegovo pritožbo pred Občnim zborom in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da ni dokazano, da bi šlo v postopanju za šikaniranje oziroma moralno razvrednotenje tožnika, pravilnih zaključkov v zvezi s tem pritožba tudi ne izpodbija.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi toženka, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.