Jedro

Le ustna prepoved delavcu, da ne sme prihajati na delo, v kolikor ni dana pod resno grožnjo, ni zadosten razlog, ki bi opravičeval delavca, da preneha prihajati na delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se zahtevek tožnice, ki se glasi: "Razveljavi se odločba tožene stranke P. N.G., R. 5, št. 67/96 z dne 6.5.1996, po kateri je tožeči stranki P. P. prenehalo delovno razmerje in sklep tožene stranke št. 71/96 z dne 21.5.1996, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožeče stranke.

Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke P.P. pri toženi stranki P. N.G. ni prenehalo 15.4.1996 in še traja.

Tožena stranka je dolžna v 8 dneh pod izvršbo pozvati tožnico nazaj na delo in jo razporediti na ustrezno delovno mesto ter ji obračunati plače v bruto zneskih za mesec april 1996 v višini 25.859,50 SIT, za mesec maj 1996 v višini 53.502,00 SIT, za mesec junij 1996 v višini 57.615,00 SIT, za mesec julij 1996 v višini 57.547,00 SIT, za mesec avgust 1996 v višini 57.571,00 SIT ter jih izplačati po odbitku davkov in prispevkov v neto zneskih za april 1996 v višini 17.949,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1996 dalje do plačila, za mesec maj 1996 v višini 36.841,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1996 dalje do plačila, za mesec junij 1996 v višini 39.599,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1996 dalje do plačila, za mesec julij 1996 v višini 39.599,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.1996, za mesec avgust 1996 v višini 39.599,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1996 dalje do plačila; plače od 1. septembra 1996 dalje pa obračunati in izplačati kot da bi tožnica delala pri tožencu na ustreznem delovnem mestu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dalje v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka, v roku 8 dni pod izvršbo," s e z a v r n e .

Tožena stranka sama trpi stroške postopka na prvi stopnji in stroške pritožbenega postopka.

Tožnica trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke P. N. G. št. 67/96 z dne 6.5.1996, po kateri je tožnici P. P. prenehalo delovno razmerje in sklep tožene stranke št. 71/96 z dne 21.5.1996, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnice ter ugotovilo, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 15.4.1996 in še traja ter naložilo toženi stranki, da je dolžna v 8 dneh pod izvršbo pozvati tožnico na delo in jo razporediti na ustrezno delovno mesto ter ji obračunati plače v bruto zneskih za mesec april 1996 v višini 25.859,50 SIT, za mesec maj 1996 v višini 53.502,00 SIT, za mesec junij 1996 v višini 57.615,00 SIT, za mesec julij 1996 v višini 57.547,00 SIT, za mesec avgust 1996 v višini 57.571,00 SIT ter jih izplačati po odbitku davkov in prispevkov v neto zneskih za april 1996 v višini 17.949,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1996 dalje do plačila, za mesec maj 1996 v višini 36.841,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1996 dalje do plačila, za mesec junij 1996 v višini 39.599,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1996 dalje do plačila, za mesec julij 1996 v višini 39.599,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.1996, za mesec avgust 1996 v višini 39.599,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1996 dalje do plačila; plače od 1. septembra 1996 dalje pa obračunati in izplačati kot da bi tožnica delala pri tožencu na ustreznem delovnem mestu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne dalje v mesecu za pretekli mesec do plačila. Višji denarni zahtevek tožnice pa je zavrnilo.

Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 97.092,50 SIT, v 8 dneh pod izvršbo in da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne ter ji naloži povračilo stroškov postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje naivno sledilo izpovedi tožnice in njenega očeta češ, da je poslovodja tožnici na sestanku dne 13.4.1996 dejal, da pri njih nima več kaj iskati, čeprav sta tako poslovodja kot direktor tožene stranke izpovedala, da tožnici delo ni bilo prepovedano in da se je na omenjenem sestanku obravnavalo zgolj povračilo škode, ki jo je povzročila tožnica. Da je neposredni vodja tožnici prepovedal delo, je zato gola izmišljotina tožnice in njenega očeta, ki ni z ničemer dokazana. Tožnica ni bila ne suspendirana, ne v bolniškem staležu, niti ji ni bilo odrejeno čakanje na delo ali koriščenje dopusta, ali karkoli drugega, ki bi opravičevalo njeno odsotnost, zato bi morala prihajati na delo. Ker je neopravičeno izostala z dela več kot 5 delovnih dni, ji je bil utemeljeno izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi tega je mnenja, da tožnice ni dolžna pozvati nazaj na delo in ji tudi ne izplačati plače za čas, ko ni delala.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in da se toženi stranki naloži plačilo stroškov tega odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu sodbe v mejah pritožbenih razlogov v skladu z 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP ter pravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, materialno pravo pa je napačno uporabilo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je direktor tožene stranke v soboto dne 13.4.1996 na sedežu podjetja sklical sestanek, na katerega je povabil tožnico in njenega očeta, da bi se dogovorili o pokritju blagajniškega primanjkljaja v diskontu P., za katerega je bila utemeljeno osumljena tožnica. Ker naj bi bilo na tem sestanku, na katerem so se pogovarjali o povrnitvi škode, po izpovedi tožnice in njenega očeta, s strani poslovodje diskonta B.G. rečeno, da tožnica pri toženi stranki nima več kaj iskati in da ne sme priti več na delo, je tožnica prenehala prihajati na delo. Zaradi tega je tožena stranka z odločbo z dne 6.5.1996 odločila, da tožnici zaradi neopravičenih izostankov z dela zaporedoma 5 delovnih dni preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti odločbe oz. dne 15.4.1996, če se do dokončnosti te odločbe ne vrne na delo. Zoper to odločbo je tožnica ugovarjala, vendar se na delo ni vrnila. Njen ugovor je tožena stranka s sklepom z dne 21.5.1996 zavrnila in v posledici tega je tožnici prenehalo delovno razmerje dne 15.4.1996. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica od 13.4.1996 dalje res odsotna z dela 5 zaporednih delovnih dni, vendar ob nadaljnji ugotovitvi, da ji je bilo od tega dne dalje nadaljnje delo pri toženi stranki prepovedano, je zaključilo, da njena odsotnost ni neopravičena in da zato tožnici ne more prenehati delovno razmerje.

Zaradi tega je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Tudi, če je bilo tožnici po njeni izpovedi in izpovedi njenega očeta, na sestanku dne 13.4.1996 res ustno prepovedano nadaljnje delo pri toženi stranki, to po mnenju pritožbenega sodišča ni zadosten razlog, ki bi opravičeval njen izostanek z dela. Ker se je na omenjenem sestanku obravnavalo vprašanje povračila škode, ki je bila precejšnja (25 do 30 milionov lir), kar izhaja iz navedb tožene stranke, pritožbeno sodišče dopušča možnost, da je na tem sestanku padla tudi beseda, da tožnica pri toženi stranki nima več kaj iskati. Vendar, niti iz izpovedi tožnice in njenega očeta, niti iz izpovedi ostalih zaslišanih prič ne izhaja, da bi bilo tožnici prepovedano nadaljnje delo pod resno grožnjo, kar bi edino lahko opravičevalo njen izostanek z dela. Tožnica obstoja teh okoliščin ni izkazala, zato bi morala v ponedeljek dne 15.4.1996 (dne 13.4.1996 je bila sobota) priti vseeno na delo in v kolikor bi bilo tudi tedaj tožnici resno prepovedano nadaljnje delo pri toženi stranki, bi bil njen izostanek z dela upravičen. Ker tožnica tega ni storila, je v posledici tega tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnica od 15.4.1996 dalje neopravičeno prenehala prihajati na delo in posledično utemeljeno izdala odločbo, s katero ji je delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma 5 delovnih dni prenehalo dne 15.4.1996, to je s prvim dnem odsotnosti z dela, saj se tožnica do izdaje odločbe o prenehanju delovnega razmerja ni vrnila na delo (1. odst. 6. točka 100. člena ZDR).

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je tožničin zahtevek v celoti stroškovno zavrnilo.

Tožena stranka je v sporu sicer uspela, vendar ob upoštevanju določbe 2. odst. 22. člena ZDSS, ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka trpi sama stroške postopka tako na prvi stopnji, kot tudi stroške pritožbenega postopka.

Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, trpi tožnica sama stroške tega odgovora.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).