Jedro

Morebitno nepravilno uporabo materialnega prava zaradi domnevno nepravilne opredelitve obravnavane gradnje je mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, ni pa to ničnostni razlog iz 1. oz. 3. točke 279. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog, naj se za nično izreče inšpekcijska odločba št. 06122-1020/2006 z dne 13. 3. 2006. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku z navedeno pravnomočno inšpekcijsko odločbo naloženo, naj do 30. 9. 2006 odstrani tam navedene objekte na zemljišču s parc. št. 529 k. o. ... in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Toženka pojasnjuje, da je stvarna pristojnost gradbenega inšpektorja, ki je izdal navedeno odločbo, opredeljena v 26. in 145. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in da zato uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni utemeljen.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in glede na pritožbene navedbe pojasnil, da v obravnavani zadevi tudi ničnostna razloga iz 6. in 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (nemožnost izvršitve) nista podana.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje svoje stališče o tem, da o obravnavani zadevi sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, saj je gradnjo brez gradbenega dovoljenja izvajal v skladu s tedaj veljavno zakonodajo (tedaj veljavni 145. člen ZGO-1). Zato meni, da gradbeni inšpektor po takrat veljavnem besedilu 145. člena ZGO-1 ni bil pristojen za nadzor, in da je izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Poleg tega naj bi šlo kvečjemu za neskladno gradnjo iz 153. člena ZGO-1 in ne za nelegalno iz 152. člena ZGO-1, le prvi izmed dveh inšpekcijskih ogledov pa naj bi bil procesno pravilno opravljen.

Tožnik meni, da je odrejena odstranitev objekta nerazumljiva, netočna in v nasprotju z lokacijskimi informacijami ter zato pravno neizvršljiva. Zaradi spregleda pozitivne zakonodaje, ki je veljala v času gradnje, in če drži trditev, da inšpektor ni odredil odstranitve celotne gradnje, naj bi bil materialni zakon kršen do te mere, da ta kršitev predstavlja ničnost inšpekcijske odločbe, ker je z njo poseženo v tožnikove pridobljene pravne koristi in je zato dejansko ni mogoče izvršiti. Iz 2. točke izreka naj ne bi bilo jasno, kaj mora odstraniti in česa ne, v nadaljevanju pa „komentira odstranitveni izrek“, ki naj ne bi predvideval rušenja betonskih stebrov, pač pa le rušenje točkovnega temelja pod stebri. Organ naj bi spregledal tudi, da je pri gradnji drugih dveh silosov veljal drug predpis, ki je dopuščal gradnjo večjih silosev. Kot dokaz prilaga mnenje izvedenca A.A. Navaja še, da v obravnavani zadevi ne gre za ponovno odločanje o pravnomočno odločeni stvari, temveč za vprašanje ničnosti izreka upravnega akta. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijane odločbe ter zadevo vrne upravnim organom v ponovno odločitev. Uveljavlja tudi plačilo stroškov sodnega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da tožnik z razlogi, ki jih navaja, ne utemeljuje uveljavljenega ničnostnega razloga iz 1. točke prvega dostavka 279. člena ZUP, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), s katerimi je pritožbeni organ zavrnil tudi uveljavljanje ničnostnih razlogov iz 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po 1. točki prvega odstavku 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Tožnik ne trdi, da bi bila inšpekcijska odločba, katere ničnost uveljavlja, izdana v zadevi iz sodne pristojnosti, temveč da je bila izdana v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Zadeve, o katerih sploh in mogoče odločiti v upravnem postopku, so zadeve, ki jih ni mogoče opredeliti kot upravne. Upravna zadeva pa je odločanje o pravici obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP).

Po Zakonu o državni upravi (v nadaljevanju ZDU) sodi inšpekcijski nadzor med upravne naloge (10. členom ZDU). Zato ničnostnega razloga iz 1. točke 279. člena ZUP ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na drugačno besedilo 145. člena ZGO-1, ki je veljalo pred uveljavitvijo sprememb tega zakona leta 2007 (ZGO-1B). Kljub temu sodišče glede na te tožbene navedbe pojasnjuje, da je bilo besedilo tega člena z novo alinejo, ki izrecno določa pristojnost gradbenega inšpektorja za nadzorovanje, ali se dela, za katera ni treba pridobiti dovoljenj po tem zakonu, izvajajo v skladu s prostorskimi akti in in gradbenimi predpisi, dopolnjeno zaradi nejasnosti prejšnje ureditve (glej Poročevalec DZ, 83/07, str. 68) in ne zato, ker bi bila pristojnost gradbene inšpekcije za nadzor teh gradenj določena šele z navedeno dopolnitvijo.

Iz navedenega razloga se torej lahko odločba izreče za nično le, če jo je izdal absolutno nepristojen organ in ne zato, ker naj bi bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Prav to pa tožnik zatrjuje, ko utemeljuje nepristojnost inšpekcijskega organa za odločanje o nelegalni gradnji, saj z razlogi, ki jih navaja, utemeljuje, da obravnavana gradnja ni nelegalna.

Z navedbami, da ne gre za gradnjo objekta, za katerega bi bilo potrebno gradbeno dovoljenje, tožnik izpodbija zakonitost odločbe z dne 13. 3. 2006, s katero so bili odrejeni inšpekcijski ukrepi. Od presoje, ali je šlo za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, ki nesporno ni bilo pridobljeno, je bila namreč odvisna ugotovitev, ali je v obravnavanem primeru obravnavana gradnja nelegalna ali ne. Morebitno nepravilno uporabo materialnega prava zaradi domnevno nepravilne opredelitve obravnavane gradnje je mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, ni pa to ničnostni razlog iz 1. oz. 3. točke 279. člena ZUP. Ker ne ZGO-1 ne katerikoli drug zakon ne določa, da je inšpekcijska odločba zaradi kršitve materialnega prava nična, zatrjevana kršitev materialnega prava (tudi če bi bila izkazana) ne utemeljuje niti ničnostnega razloga iz 6. točke 279. člena.

Predmet tega upravnega spora je odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe in ne inšpekcijska odločba, zato tožnik v tožbi ne more dodajati razlogov, s katerimi utemeljuje ničnost inšpekcijske odločbe, ni pa jih uveljavljal v upravnem postopku, v katerem je bil izdan upravni akt, ki je predmet obravnavane tožbe.

Sodišče namreč v tem upravnem sporu ne more upoštevati dejstev, s katerimi tožnik utemeljuje ničnostni razlog inšpekcijske odločbe iz 3. točke 279. člena ZUP. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Iz tožnikove zahteve za izrek ničnosti z dne 19. 9. 2013 je razvidno, da tožnik dejstev, s katerimi bi utemeljeval pravno ali dejansko nemožnost izvršitve odločbe gradbenega inšpektorja z dne 13. 3. 2006, ni navajal. Pritožbene navedbe, ki po vsebini pomenijo zatrjevanje napačne ugotovitve dejanskega stanja, pa je po presoji sodišča kot neupoštevne pravilno zavrnil že upravni organ druge stopnje.

V zvezi s trditvami o neizvršljivosti odločbe gradbenega inšpektorja sodišče zgolj pojasnjuje, da je bil ta ničnostni razlog že predmet upravnega spora v zadevi U 1844/2008, v kateri je tožnik izpodbijal odločbo št. 0612-196/2006 z dne 3. 7. 2008, s katero je bil med drugim zavrnjen tudi njegov predlog za izrek ničnosti obravnavane inšpekcijske določbe po 3. točki 279. člena ZUP zaradi nezmožnosti njene izvršitve. Sodišče je v sodbi z dne 24. 9. 2009 pritrdilo oceni toženke, da je izrek v obravnavanem primeru dovolj jasen in določen in zato tudi pravno izvršljiv.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj stranki nista navedli novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.