Jedro

Dokler niso razčiščene vse okoliščine, v katerih prosilec dovoljenja za nabavo orožja živi in opravlja dejavnost, ni mogoče zaključiti, da prosilec nima opravičenih razlogov za nabavo orožja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 13.5.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi oddelka za notranje zadeve občine z dne 18.3.1993, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni izkazal upravičenih razlogov za nabavo zaprošenega orožja. Zaradi preprečitve kakršnekoli zlorabe orožja in zagotovitve splošne varnosti pa je v javnem interesu, da je čim manj orožja v posesti posameznikov.

Tožnik v tožbi navaja, da kot lastnik podjetja razpolaga z večjimi vsotami denarja. Delo opravlja tudi ponoči in takrat ne more več vložiti denarja v banko. Neznanci so mu že večkrat grozili, zaradi česar se čuti osebno ogroženega. Ogroženo je tudi njegovo premoženje, saj je najbližja postaja milice 5 km oddaljena od njegovega doma. Meni, da so to upravičeni razlogi za nabavo samokresa. Poudarja še, da je v svojem okolju poznan kot miren in trezen človek in tudi nikdar ni bil obravnavan na sodišču niti pri sodniku za prekrške. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da tožnik na zaslišanju ni omenil groženj in nočnega dela, to omenja šele v pritožbi in tožbi. Proti nevarnostim v zvezi s poslovanjem se tožnik lahko učinkovito zavaruje z bezgotovinskim poslovanjem in sodobnimi tehničnimi sredstvi. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 20. člena zakona o orožju (Uradni list RS, št. 17/81, 44/90 - ZO), ki jo oba upravna organa navajata kot pravno podlago za odločitev, pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje. Oba organa sta ocenila, da razlogi, ki jih navaja tožnik niso dovolj tehtni, da bi opravičevali nabavo orožja. Toda tožbeni ugovori vzbujajo dvom v navedeni sklep o dejanskem stanju. Res je sicer, da je tožnik šele v pritožbi zatrjeval, da so mu neznanci že večkrat grozili po telefonu, k čemer v tožbi še dodaja, da delo opravlja tudi ponoči, ko ne more več vložiti denarja v banko. Vendar ni mogoče prezreti, da je tožnik že pri zaslišanju potrebo po orožju utemeljeval tudi s svojo podjetniško dejavnostjo. Toda kljub temu v postopku ni bilo razčiščeno, v kakšnih okoliščinah običajno poteka opravljanje tožnikove poslovne dejavnosti, ampak so naštete le dejavnosti, za katere je podjetje registrirano. Med naštetimi dejavnostmi je tudi trgovina na drobno, kjer v precejšnji meri poteka poslovanje v gotovini, katero je po končanem delu potrebno varno spraviti. Zato je po oceni sodišča preuranjen zaključek obeh organov, da ni upravičenih razlogov za nabavo orožja, dokler ni razčiščeno, kakšno dejavnost tožnik konkretno opravlja in v kakšnih okoliščinah. Res je sicer, da država na organiziran način skrbi za varnost ljudi in njihovega premoženja. Toda ali bo država po svojih organih mogla dovolj učinkovito varovati življenje in premoženje tožnika, je potrebno ugotavljati glede na konkretne okoliščine, v katerih tožnik živi in opravlja svojo dejavnost. Zato bo v dopolnjenem postopku potrebno ugotoviti, ali je tožnik res izpostavljen konkretni nevarnosti za osebno varnost in varnost premoženja in oceniti, ali bi posest orožja bila najprimernejši način za odstranitev nevarnosti in eventuelno obrambo.

Če bo v dopolnjenem postopku ugotovljeno, da ni upravičenih razlogov za izdajo zaprošenega dovoljenja, bo glede na zakonsko pooblastilo, da tudi v tem primeru organ lahko da dovoljenje oziroma ga odreče, sprejeto odločitev po prostem preudarku potrebno ustrezno obrazložiti (3. odstavek 209. člena ZUP).

Ker so torej odločilne dejanske okoliščine pomanjkljivo ugotovljene, sodišče spora ne more rešiti. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.