Jedro

Dolžnik je navedel pravno pomembna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi (dogovor o odlogu plačila), in tudi predlagal dokaze za tako zatrjevana dejstva (zaslišanje direktorja upnika), s čimer je obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Ugovorne trditve je mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem prič, saj veljavna zakonodaja ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim. 7. in 8. čl. ZPP), zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/02268 z dne 29.5.2000 v drugi točki izreka ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da bi mu sodišče moralo poslati dolžnikov ugovor v izjavo, preden je o njem odločilo. Dolžnik priznava dolg, zato je njegov ugovor neutemeljen, zatrjevanih ustnih dogovorov pa ni bilo oz. bi morali biti dokumentirani in zapisani, če naj bi veljali. Pritožba ni utemeljena. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upniku vročiti dolžnikov ugovor v izjavo. To bi moralo sodišče storiti (57. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) samo v primeru, če bi upnikov predlog za izvršbo temeljil na izvršilnem naslovu, medtem ko v obravnavanem postopku upnik izterjuje svojo terjatev na podlagi verodostojne listine. V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa vročanje ugovora upniku ni predvideno (prim. 61. in 62. čl. ZIZ). Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik pravočasno in obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru je sicer res kot nesporno priznal obstoj glavnice dolga, ne pa tudi zakonitih zamudnih obresti, niti zapadlosti. Med drugim je navedel, da se je večkrat sestal z direktorjem upnika F. P., s katerim se je v začetku marca 2000 dogovoril za odlog plačila do septembra 2000. V dokaz obstoja tega dogovora je predlagal zaslišanje direktorja upnika. Dolžnik je tako navedel pravno pomembna dejstva (dogovor o odlogu plačila), s katerimi bi lahko ob vložitvi ugovora, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, in tudi predlagal dokaze za tako zatrjevana dejstva (zaslišanje direktorja upnika), s čimer je obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Dolžnik se v svojem ugovoru ne sklicuje na nobene zapisnike ali druge listine, ugovorne trditve pa je mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem prič, saj veljavna zakonodaja ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim. 7. in 8. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami. Poleg tega tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 4. odst. 67. čl. določa, da so celo pri obličnih pogodbah veljavni poznejši ustni dogovori, ki olajšujejo obveznost ene ali druge stranke, kar dogovor o odlogu plačila nedvomno je. Pritožbene navedbe o tem, da zatrjevanih ustnih dogovorov ni bilo, pomenijo polemiziranje z dolžnikovimi dejanskimi navedbami v ugovoru in niso relevantne za odločitev o obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče pri ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč ne ocenjuje resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti posameznih spornih dejstev bo odločalo sodišče, ki bo postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek (prim. 2. odst. 62. čl. ZIZ), v katerem bo vsebinsko odločeno o utemeljenosti upnikovega oz. tožnikovega zahtevka ter dolžnikovih oz. toženčevih ugovorov tako po temelju kot po višini. Glede na povedano je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi 2. odst. 62. čl. ZIZ razveljavilo sklep o izvršbi v dovolilnem delu. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).