Jedro

Vpis nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine pomeni poseg v revidentovo pravno korist, to je v lastninsko pravico, katere varstvo je zajamčeno z Ustavo RS (glej 67. in 69. člen Ustave RS). Tak vpis namreč pomeni določitev pravnega statusa nepremičnine kot kulturne dediščine, kar pa je prvi pogoj za to, da se v nadaljevanju zaradi varstva te dobrine določijo lastninske omejitve, in sicer v postopkih sprejemanja prostorskega akta in se konkretizirajo z upravno odločbo (kulturnovarstveni pogoji, soglasje ali odločba v inšpekcijskem postopku). Zato po presoji Vrhovnega sodišča lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 1274/2008-22 z dne 4. 5. 2010 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Ministrstva za kulturo z dne 24. 4. 2008 odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.000,28 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper sklep tožene stranke z dne 24. 4. 2008, s katerim je zavrgla revidentov predlog za obnovo postopka (vložen iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), končanega z odločbo tožene stranke z dne 31. 5. 2007, o vpisu tam navedene enote dediščine v register nepremične kulturne dediščine.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbi 42. in 43. člena ZUP. Kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je bilo v revidentovo (so)lastninsko pravico z vpisom v register nepremične kulturne dediščine neposredno poseženo, in ugotavlja, da iz določb Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD) ne izhaja, da bi imela registracija neposreden učinek na lastnika registrirane dediščine, kot to velja za lastnika spomenika. Z vpisom v register nepremične kulturne dediščine je bila za vpisano enoto glede varstvenega režima določena le kategorija varstva, obravnavana kategorija pa je bila obvezno upoštevana v prostorskih aktih. Ker vpis nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine nima neposrednega pravnega učinka za lastnika nepremičnine, ta v postopku vpisa ne more imeti položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Sodišče prve stopnje je zavrnilo revidentove ugovore glede nepravilnosti strokovnih zasnov in posledične nezakonitosti prostorskih aktov, kulturnovarstvenih pogojev in soglasja ter gradbenega dovoljenja, saj se neposredno ne nanašajo na obravnavani postopek.

3. Revident v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sklicuje se na določbe Stvarnopravnega zakonika, na določbe 15., 67. in 69. člena Ustave RS ter na določbe 125., 126., 146., 193., 200. in 202. člena ZUP. Pojasnjuje, da varstvo kulturne dediščine pomeni varovanje oziroma omejevanje (so)lastninske pravice, torej vpis nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine neposredno učinkuje. S tem vpisom nepremičnina pridobi status kulturne dediščine. Ugovarja tudi mnenju javnega zavoda za kulturno dediščino, strokovnim podlagam, urbanističnim zasnovam, izdanim kulturnovarstvenim pogojem in kulturnovarstvenemu soglasju ter ugotavlja nasprotje interesov javnega zavoda za kulturno dediščino, ki hkrati nastopa kot izvedenec in zakonodajalec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo ocenjuje, da revident ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije, zato naj jo Vrhovno sodišče zavrže. V nasprotnem primeru pa vztraja pri razlogih, navedenih v sklepu o zavrženju predloga za obnovo postopka, in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi gre za pomembno pravno vprašanje, ali gre za neposreden poseg v revidentovo (so)lastninsko pravico na nepremičninah, vpisanih v register nepremične kulturne dediščine, in ali revident v tem primeru izkazuje pravni interes za sodelovanje v postopku vpisa. Ker je revizija dovoljena že iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Dejansko stanje obravnavane zadeve, ki izhaja iz spisov te zadeve in je nanj Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji vezano, je naslednje: tožena stranka je na predlog Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 3. 12. 2001 na podlagi določbe 11. člena ZVKD in 13. ter 16. člena Pravilnika o registru nepremične kulturne dediščine (v nadaljevanju Pravilnik) izdala odločbo o vpisu enote dediščine, katere solastnik je revident, v register nepremične kulturne dediščine. Vpisana enota je bila vnesena v strokovne zasnove za prostorske akte. Varstveni režim za obravnavano enoto je bil kategoriziran kot „varovanje v prostorskih aktih“ (5. točka opisa odločbe o vpisu). Navedena odločba revidentu kot solastniku nepremičnine ni bila vročena. Zato je predlagal obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Ta predlog pa je tožena stranka zavrgla z obrazložitvijo, da „predlog ni utemeljen, ker mu ni bilo poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi (2. člen ZUP) in zato ne more imeti položaja stranke ali stranskega udeleženca, zato obnova postopka ni upravičena“. Tej odločitvi in razlogom je prvostopenjsko sodišče pritrdilo z izpodbijano sodbo.

9. V 9. točki 260. člena ZUP je določeno, da se postopek, končan z dokončno odločbo v upravnem sporu lahko obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Kdo je stranka v upravnem postopku, je določeno v prvem odstavku 42. člena ZUP, namreč, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. V 43. členu ZUP pa je določeno, kdo je stranski udeleženec upravnega postopka, in sicer ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 10. V času izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine veljavni ZVKD ni imel posebnih določb glede sodelovanja lastnika nepremičnine v postopku vpisa, torej ga ni štel za stranko niti za stranskega udeleženca, niti ga iz tega ni izključeval. Zato je bilo treba revidentov pravni interes do sodelovanja v postopku izdaje odločbe o vpisu njegove domačije v register nepremične kulturne dediščine presojati po splošnih pravilih, torej po določbah 43. člena ZUP. Presoditi je bilo torej treba, ali v tem postopku varuje kakšno svojo neposredno na zakon ali drug predpis oprto osebno korist. 11. Glede varovanja tožnikovega pravnega interesa v postopku izdaje odločbe o vpisu njegove nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine pa Vrhovno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje in tožena stranka, meni, da že vpis nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine pomeni poseg v revidentovo pravno korist, to je v lastninsko pravico, katere varstvo je zajamčeno z Ustavo RS (glej 67. in 69. člen Ustave RS). Tak vpis namreč pomeni določitev pravnega statusa nepremičnine kot kulturne dediščine, kar pa je prvi pogoj za to, da se v nadaljevanju zaradi varstva te dobrine določijo lastninske omejitve, in sicer v postopkih sprejemanja prostorskega akta in se konkretizirajo z upravno odločbo (kulturnovarstveni pogoji, soglasje ali odločba v inšpekcijskem postopku). V navedenih postopkih bo sicer lastnik lahko sodeloval (pripombe na prostorski akt, določanje varstvenih ukrepov in pritožba zoper upravne akte), vendar le v obsegu, ki ga bodo ti akti urejali, izpodbijal bo lahko le njihovo vsebino, ne pa tudi odločbe o vpisu v register nepremične kulturne dediščine, to je izvirnega akta, ki je te konkretne posledice omogočil in povzročil. 12. Zato po presoji Vrhovnega sodišča lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine. Zato tudi ni pravilna in tudi ni zakonita odločitev, da se njegov predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP zavrže, pri čemer niti ni navedeno, na podlagi katere določbe ZUP je taka odločitev možna. V 267. členu ZUP, ki ga niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje sploh ne omenjata, namreč za tako odločitev ni pravne podlage.

13. Da bi bilo treba lastniku nepremičnine, za katero se je vodil postopek izdaje odločbe o vpisu v register nepremične kulturne dediščine po ZVKD, priznati položaj stranke oziroma stranskega udeleženca pa izhaja tudi iz ZVKD-1 (Ur. l. RS, št. 16/08). Ta je sicer začel veljati 1. 3. 2008 in zato ni pravna podlaga za odločanje v tej zadevi, vendar je okrepil položaj lastnika v postopku vpisa nepremičnine in upravnemu organu naložil obveznost obveščanja lastnika. V 5. členu namreč posebej ureja varstvo pravic lastnikov in določa, da se lastninska pravica in druge stvarne pravice na dediščini omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva. Država, pokrajine, občine in drugi subjekti varstva morajo izbirati tiste ukrepe, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike (prvi odstavek 5. člena). V drugem odstavku istega člena pa je tudi določeno, da je treba lastnika obveščati o zadevah varstva, ki se tičejo njegove lastnine. Iz predloga za sprejetje novega zakona (Poročevalec DZ, št. 74/2007) pa izhaja, da je potreben prav zaradi jasnejše opredelitve, kakšne posledice ima zavarovanje posamezne dediščine in kakšne so posledice registracije dediščine za njene lastnike.

14. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

15. Ker je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo zmotno uporabljeno, je bilo poseženo v revidentovo pravno korist, to je v njegovo lastninsko pravico, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Stroške upravnega spora je Vrhovno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03 in nasl., v nadaljevanju OT, veljavni glede na prehodno določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08), po 155. členu ZPP in po Zakonu o sodnih taksah. Pooblaščencem revidenta so bili priznani naslednji priglašeni in specificirani stroški upravnega spora v višini 1.000,28 EUR in sicer: stroški za postopek s tožbo 500 točk (po tar. št. 30 OT), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 275,40 EUR z vštetim 20 % DDV, stroški sodne takse za tožbo (65,68 EUR) ter za sodbo sodišča prve stopnje (82,10 EUR), kar skupaj za postopek na prvi stopnji znaša 423,18 EUR ter v zvezi z revizijskim postopkom stroški za postopek z revizijo 750 točk (po tar. št. 30 OT), kar glede na vrednost točke in z vštetim 20 % DDV znaša 413,10 EUR in stroški sodne takse za revizijo (164,00 EUR), skupno torej 577,10 EUR.