Jedro

Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena.

Neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka A. A., ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej.

Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. členu sporne kreditne pogodbe (priloga B6) pa je brez podanih podrobnejših opozoril v zvezi z valutnim tveganjem presplošna in nezadostna, da bi lahko prvi tožnik kot potrošnik na njeni osnovi ocenil tudi potencialne znatne ekonomske posledice nihanja tečaja CHF na njegov finančni položaj.

Izrek

I.1.

Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegov izrek sedaj pravilno glasi:

II."I. Ugovor toženke z dne 11. 6. 2025 zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 3/2025 z dne 12. 5. 2025 se zavrne.

II. Stroški v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo so nadaljnji pravdni stroški."

II.2.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.

2.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi P 3/2025 z dne 12. 5. 2025, razveljavilo izdano začasno odredbo ter zavrnilo predlog za njeno izdajo z dne 2. 1. 2025 (I. točka izreka). Skladno z II. točko izreka so stroški v zvezi ugovorom zoper začasno odredbo nadaljnji pravdni stroški.

3.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zmoten in v nasprotju z aktualno sodno prakso je prvostopenjski zaključek, da sta se ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe lahko zavedala, da bosta toženki vrnila višji znesek, kot sta ga prejela (glavnica) ter da ni prišlo do tolikšnega povečanja mesečnih anuitet, da bi to pomenilo znatno neravnotežje v smislu 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Sodišče prve stopnje tudi napačno tolmači sklep VSM I Cp 928/2024 in postavlja neutemeljene pogoje za obstoj znatnega neravnotežja. Zmotno zaključuje, da niso dokazane materialnopravne predpostavke za nepoštenost pogodbenega pogoja iz 24. člena ZVPot in s tem izkazana verjetnost terjatve. Nepoštenost pogodbenega pogoja je podana že zaradi nepravilno opravljene pojasnilne dolžnosti in neizravnane informacijske podrejenosti tožnikov, kar je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Prizadeta je tudi pravica tožnikov do pritožbe, saj sodišče prve stopnje ni obrazloženo pojasnilo, zakaj sporni pogodbeni pogoj ni nepošten, pri čemer bančne uslužbenke še sploh ni zaslišalo. Tožnika vztrajata, da sta obrazložila ter dokazala, kako je drastično zvišanje mesečne anuitete vplivalo na njun finančni in socialni položaj ter na položaj njune družine in da zanju glede na prejeta pojasnila bančne uslužbenke A. A. ob sklenitvi sporne pogodbe takšno povišanje ni bilo pričakovano. Vsebino in obseg prejetih pojasnil sta tožnika v svojih vlogah določno opredelila, prvi tožnik pa je o tem tudi izpovedal na naroku za obravnavanje začasne odredbe 3. 9. 2025 in v pritožbi svojo izpoved povzema. Začasna odredba je utemeljena že zaradi obremenjujočega položaja potrošnika v primeru verjetno izkazane ničnosti kreditne pogodbe, še posebej če je ta, kot tudi v obravnavanem primeru, prejeto glavnico kredita že preplačal. Težko nadomestljivo škodo tako predstavlja že obremenitev tožnikov zaradi nadaljnjega plačevanja verjetno ničnih kreditnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pri presoji finančnega položaja tožnikov tudi napačno upoštevalo plačo prvega tožnika pred poškodbo zapestja 1. 4. 2024, pri čemer na njun finančni položaj izrazito vpliva tudi šolanje obeh njunih otrok, kot sta temeljito obrazložila. Po mnenju pritožbe dodatni krediti in posojila ne pomenijo dobrega finančnega stanja tožnikov, kot zmotno sklepa sodišče prve stopnje, sploh ko sta upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Izpodbijani sklep tako nasprotuje sodni praksi, po kateri se nadaljnje odplačevanje kredita in dodatno zadolževanje kreditojemalcev obravnava kot negativen vpliv na njihovo ekonomsko, finančno ter socialno stanje. Tožnika sta v tožbi ter v predlogu za začasno odredbo natančno specificiral izredno višino mesečnih življenjskih stroškov ter predložila račune, toženka pa le-teh niti ni prerekala ter se ni sklicevala na povišanje plač tožnikov.

4.Tožnikoma prav tako ni mogoče šteti v breme, da se nista odločila za konverzijo spornega kredita v kredit, vezan na domačo valuto, saj bi se s tem njun finančni položaj še poslabšal. Konverzija kredita CHF v kredit, vezan na EUR, bi se opravila po leta 2015 veljavnem tečaju in bi za tožnika pomenila višji mesečni obrok, kot sta ga plačevala do sedaj. Kljub večletnem plačevanju kreditnih obveznosti bi bila še zmeraj dolžna odplačati glavnico v višini, kot sta jo prejela ob sklenitvi sporne pogodbe (leta 2007). Sodišče prve stopnje pa pogojev za konverzijo niti ni presojalo. Povišanje anuitete iz 248,85 EUR na 360,00 EUR tožnika nista pričakovala, v kolikor bi za takšno tveganje vedela, pa sporne pogodbe ne bi sklenila. Zaradi velikega porasta obroka sta padla v plačilno nesposobnost in v spiralo zadolženosti. Sodišče prve stopnje tudi ne izpostavi 52. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2), ki kot znatno neravnotežje opredeljuje povišanje anuitete nad 10% (prvotne vrednosti). Tudi sicer pa za nastanek znatnega neravnotežja zadošča že poseg v pravni položaj tožnikov zaradi neizravnanega informacijskega položaja na njuni strani ob sklenitvi sporne pogodbe (VSM I Cp 535/2025). Tožnika v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja nista prejela zahtevane pojasnilne dolžnosti (VSL sodba II Cp 1682/2024), za nepoštenost pogodbenega pogoja pa je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Tudi iz sodbe VSL I Cp 1974/2024 izhaja, da kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev dolžne profesionalne skrbnosti banke in s tem načela vestnosti in poštenja ter dobre vere (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Že nepravilno opravljena pojasnila dolžnost tako pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja ter posledično ničnost celotne kreditne pogodbe, saj je valutna klavzula bistvena sestavina le-te. Zgolj na podlagi izjave o prevzemu tveganja v 20. členu sporne pogodbe pa tožnika brez prejetih dodatnih informacij ter izračunov o vplivu spremembe tečaja nista zmogla oceniti znatnih ekonomskih posledic spornega pogodbenega pogoja na njune finančne obveznosti. Banka se je kot profesionalna oseba morala zavedati možnosti večjega nihanja tečaja v dolgoročnem razmerju in bi morala potrošnika na to opozoriti. Tožnika nista prejela informacij, na podlagi katerih bi lahko v celoti razumela ekonomske učinke spremembe tečaja in tveganja kreditne pogodbe v CHF, saj sta bila poučena zgolj o možnih minimalnih nihanjih, kljub opozorilom Banke Slovenije leta 2005 in 2006 v zvezi s tveganostjo zadolževanja, vezanega na tečaj CHF, ki jih toženka ni upoštevala. Dodajata še, da je potrošnik v razmerju do banke v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, v skladu z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) pa je potrebno zagotoviti učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev na način, da ti za potrošnika niso zavezujoči (odvračalni učinek). Za ničnost kreditne pogodbe sta tožnika izvedela šele decembra 2024 po posvetovanju z odvetnikom ter po pridobitvi izpiskov o plačanih anuitetah pri banki. Ob tehtanju položajev tožnikov na eni strani ter toženke na drugi strani je izpolnjen tudi pogoj manjših posledic za toženko. Izpolnjen je tudi pogoj reverzibilnosti, saj se bo pogodbeno razmerje v primeru neuspeha tožnikov z zahtevkom lahko nadaljevalo v enakem obsegu kot doslej, toženka pa ima svojo terjatev tudi hipotekarno zavarovano. Glede na vse obrazloženo tožnika sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep o ugovoru razveljavi ter v veljavi vzdrži sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi P 3/2025 z dne 12. 5. 2025. Podrejeno naj sklep o ugovoru razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje. Priglašata stroške.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnikov v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške.

6.Pritožba je utemeljena.

7.V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da bo skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP argumentirano obravnavalo zgolj tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev v predmetni zadevi odločilnega pomena. V enakem obsegu bo odgovorilo tudi ugovorne navedbe toženke, povzete že v izpodbijanem sklepu.

9.Tožnika sta 6. 1. 2025 vložila tožbo, s katero uveljavljata ugotovitev ničnosti dolgoročne (30 let) potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo (CHF) št. MS01 306175010 z dne 24. 4. 2007 ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na njuni solastni nepremičnini, obeh sklenjenih v obliki notarskega zapisa (notarski zapis SV 370/07 notarke B. B. , priloga A5), izbris na tej osnovi vknjižene hipoteke pri njima solastni nepremičnini ter plačilo 7.633,36 EUR s pripadki. Pojasnila sta, da je prvi tožnik nastopal kot kreditojemalec, druga tožnica pa kot solidarni porok ter solastnik zastavljene nepremičnine,¹ sporni kredit pa sta najela za potrebe dokončne ureditve stanovanjske hiše na njej. Izraženo v domači valuti sta s strani toženke prejela glavnico v višini 49.096,38 EUR, do vložitve predmetne tožbe pa sta ji že plačala 56.729,74 EUR in prejeto glavnico preplačala za 7.633,36 EUR. Ob sklenitvi sporne pogodbe je mesečna anuiteta znašala 248,85 EUR, na dan 31. 12. 2024 (pred vložitvijo tožbe) pa 355,91 EUR. Upoštevaje višino zadnje anuitete toženki še zmeraj dolgujeta preko 50.564,60 EUR, kar pomeni, da bi morala plačati še približno 99% več, kot sta sredstev prejela.

10.Hkrati s tožbo sta tožnika vložila predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje njune nedenarne terjatev (ničnost sporne kreditne pogodbe in z njo povezanega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na njuni nepremičnini), s katero naj se do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi uredi pravno razmerje med pravdnimi strankami tako, da se začasno zadrži plačevanje mesečnih anuitet po sporni kreditni pogodbi.

11.Sodišče prve stopnje je s sklepom P 3/2025 z dne 12. 5. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočnega zaključka predmetnega spora zadržalo izvrševanje sporne kreditne pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenih v obliki notarskega zapisa SV 370/07. Zoper ta sklep je toženka vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, ki je predmet predmetne pritožbe.

12.Sklep sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Izpodbijani sklep ima vse elemente, ki omogočajo njegov formalni preizkus kot skladne razumljive celote. V njem ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tudi pritožba. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus, kot bo konkretizirano obrazloženo v nadaljevanju.

13.Sodišče prve stopnje je začasno odredbo z dne 12. 5. 2025 izdalo na podlagi do tedaj ustaljene sodne prakse ter upoštevaje sodbo Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023. Po vložitvi ugovora toženke ter prejemu odgovora tožnikov na ugovor je 3. 9. 2025 opravilo narok za obravnavanje začasne odredbe oziroma zoper le-to vloženega ugovora, na katerem je zaslišalo prvega tožnika kot kreditojemalca. Toženka se je na tem naroku sklicevala na stališča sklepa VSM I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 ter ga predložila sodišču. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora sledilo stališčem iz zgoraj citiranega sklepa ter predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje sporne nedenarne terjatve presojalo drugače, kot v predhodno izoblikovani sodni praksi, kar je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pojasnilo, in sicer da zgolj informacijsko neravnotežje, ki je posledica neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti, ne povzroči ničnostne sankcije, saj mora biti za nepoštenost pogodbenega pogoja realizirano tudi potrošnikovo ekonomsko, finančno ali socialno prikrajšanje, česar pa sodišče prve stopnje na strani tožnikov ni ugotovilo. Pritožbeno zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, posledično pa ni prizadeta pravica tožnikov do pritožbe (25. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS).

14.Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto.

Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje v že zgoraj citirani zadevi pri presoji predpostavk za izdajo regulacijske začasne odredbe kršilo prvi odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive 93/13 ter z njo povezano sodno prakso SEU. Pojasnilo je, da je tako glede 4. kot 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot s stališčem o neizpolnjenosti predpostavk za obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja in z dodajanjem pravno neutemeljenih zahtev v razmerju do potrošnikov, ki bi za izkazanost tega pogoja morali še posebej dokazati neugoden vpliv na njihov ekonomski, finančni in socialni položaj, ter glede vprašanja nasprotovanja pogodbenega pogoja načelu vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča RS v odločbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in tudi kasnejših odločbah, ki temelji na sodni praksi SEU v zvezi s pravilno uporabo Direktive 93/13. Materialno pravo je posledično uporabilo zmotno in napačno presodilo že prvi pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena ZIZ (verjetno izkazan obstoj ali bodoči nastanek nedenarne terjatve, v danem primeru ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe ter posledično tudi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve). Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da materialno podlago za presojo te predpostavke prestavlja prvi odstavek 24. člena ZVPot, ki vsebuje štiri alternativno določene abstraktne dejanske stanove. Navedeno pomeni, da že izpolnitev vsaj enega od njih terja zaključek, da je presojani pogodbeni pogoj nepošten in posledično ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Kot skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ter stališči Ustavnega sodišča RS (Up-14/21 z dne 13. 1. 2022) je potrdilo razlago, da že neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti s strani banke pomeni, da slednja ni ravnala dobroverno in je s tem kršila načelo vestnosti in poštenja. Tako je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot in že s tem izkazana nepoštenost in posledična ničnost spornega pogodbenega pogoja (valutna klavzula). Vrhovno sodišče je izrecno poudarilo še, da se tudi presoja znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank v smislu 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot ne omejuje na količinsko in ekonomsko presojo, saj je znatno neravnotežje lahko že posledica dovolj resnega posega v potrošnikov pravni položaj. Navedeno v pritožbi pravilno izpostavljata tožnika že sama. Tudi za presojo znatnega neravnotežja je torej pomembno, kakšen je bil obseg danih pojasnil s strani banke. Kombinacija izrazitega informacijskega razkoraka glede prevzema tveganja in neenakomerna porazdelitev bremena tveganja (potrošnik prevzame neomejeno valutno tveganje, banka pa zaradi zaprtih denarnih pozicij nosi zgolj kreditno tveganje, ki ga hipotekarno zavaruje), oboje v škodo potrošnika, lahko skupaj vzpostavita znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank že v trenutku sklenitve pogodbe. V nasprotju s prepričanjem pritožbe sodišče prve stopnje v luči 52. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2) zato ni bilo dolžno presojati, v kašnem obsegu se je tveganje tečajnih sprememb v breme tožnikov dejansko realiziralo v teku izvrševanja sporne pogodbe. Tudi sicer pa zgoraj citirani zakon v času sklenitve te pogodbe še niti ni bil veljavi.

Sodišče prve stopnje že samo pravilno s stopnjo verjetnosti zaključuje, da toženka ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti. Upoštevaje zgoraj predstavljena materialnopravna izhodišča je tako že glede na nepravilno opravljeno pojasnilno dolžnost toženke potrebno pritrditi pritožnemu stališču tožnikov, da sta verjetno izkazala nepoštenost spornega pogodbenega pogoja (predpostavka iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot) ter s tem verjetnost obstoja nedenarne terjatve, ki naj se zavaruje s predlagano začasno regulacijo spornega pravnega razmerja. Po stališču naslovnega sodišča pa je bilo ob sklenitvi sporne pogodbe verjetno prisotno tudi znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank (predpostavka iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot). V nasprotju z naziranjem toženke v ugovornem postopku je izpolnjena tudi vsaj še ena od predpostavk iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki se za izdajo začasne odredbe ob pogoju reverzibilnosti kumulativno zahteva skupaj z verjetno izkazano nedenarno terjatvijo.

Glede ugovornih navedb toženke

Ugovorno sklicevanje na neobrazloženost prvostopenjske odločitve o predlogu za začasno odredbo v pretežni meri izhaja zgolj iz drugačnega pogleda na pravna vprašanja in ne narekuje zaključka, da je sklep o začasni odredbi zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih obremenjen s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotno narekuje presojo pravilne uporabe materialnega prava, v okviru katere bo odgovorjeno tudi na ugovorne navedbe toženke.

Razlage oziroma pravna tolmačenja, ki jih podajajo števili avtorji v različnih pisnih oblikah, na katere se je v ugovoru sklicevala tudi toženka (pravna mnenja dr. Aleša Galiča, dr. Damjana Možine ter dr. Luigija Varanellija), sicer predstavljajo spoznavne pravne vire, ki v predmetni zadevi sporna vprašanja (izpolnitev pojasnilne dolžnosti, obstoj dobre vere kreditodajalke ter znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank) obravnavajo na abstraktni ravni. Vendar pa nimajo zavezujoče podlage, zato jih sodiščem ni potrebno vključevati v utemeljevanje razlag materialnega prava. Ker se sodišče prve stopnje do s strani toženke predloženih pravnih mnenj ni opredelilo, izpodbijani sklep ni obremenjen s procesno kršitvijo absolutne narave iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je bila med pravdnimi strankami nesporno sklenjena potrošniška kreditna pogodba za potrebe rešitve stanovanjskega problema kreditojemalca ter njegove družine, zato sporno pravno razmerje sodi na področje uporabe potrošniškega prava in s tem Direktive 93/13. Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi pogoje za njeno izdajo presojalo v skladu z 272. členom ZIZ ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (zahteva po reverzibilnosti), pravilno pa jih je razlagalo v skladu s cilji in načeli Direktive 93/13 ter sodno prakso SEU, predvsem sodbo C-287/2022. Pri tem ne gre za neposredno uporabo Direktive 93/13 in razlago prava EU v nasprotju z nacionalnim pravom (contra legem), kot je v ugovoru opozarjala toženka, pač pa za obveznost, da je treba v zvezi z izdajo začasnih ukrepov nacionalna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnihkoli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.⁴ Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo sodno prakso SEU, saj se nanaša na razlage Direktive 93/13, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) poda SEU v obliki sodb.⁵ S tem, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na postrožen standard pojasnilne dolžnosti v sodni praksi, oblikovan šele v obdobju po sklenitvi sporne kreditne pogodbe, zato ni prišlo do retroaktivne uporabe prava ter kršitve prepovedi povratne veljave pravnih norm po 155. členu URS, kot je toženki v izpodbijanem sklepu vse pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni obhoda prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč le zapolnitev pravnega standarda "pojasnile dolžnosti" z védenjem, kako bi v času sklenitve sporne kreditne pogodbe, ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (toženka).⁶

Pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve iz 272. člena ZIZ, ki se smiselno uporabijo v primeru zahtevka na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, so pravilno povzeti že v sklepu o začasni odredbi ter enako v izpodbijanem sklepu (9. točka obrazložitve).⁷ Zmotno in na starejši oziroma osamljeni sodni praksi temelječe pa je ugovorno prepričanje, da je uporaba 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pri regulacijskih začasnih odredbah izključena. Novejša in ustaljena sodna praksa v potrošniških kreditnih sporih jasno dopušča izdajo regulacijskih odredb tudi ob izpolnjenem pogoju tehtanja interesov oziroma t.i. pogoja manjše škode.⁸

Na ugovorno navedbo toženke, da je izključno za potrošnike vzpostavilo "vzporeden sistem" začasnih odredb, je odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pravilno je pojasnilo, da gre v primeru potrošniških kreditov z valutno klavzulo CHF za specifični spor, kjer je potrebno sporno pravno razmerje presojati evroskladno, saj se le tako lahko zagotovi učinkovito sodno varstvo potrošnika, ki je v razmerju do banke kot kreditodajalke v izrazito podrejenem položaju.⁹ Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi pravilno upoštevalo milejšo razlago nacionalnih zakonskih pogojev po ZIZ s sklicevanjem na zadevo SEU C-287/22 (in na sodbo SEU C-186/21 z dne 20. 9. 2017 (Andricuic) v zvezi z verjetno izkazano ničnostjo sporne pogodbe) in s tem ni zašlo v razlago contra legem.¹⁰ V sklepu o začasni odredbi je upoštevalo vse za izdajo začasne odredbe predpisane zakonske pogoje in tudi pogoje uveljavljene v sodni praksi, z odločitvijo v izpodbijanem sklepu pa je tožnikoma potrošniško pravno varstvo neutemeljeno odreklo.

Prav tako ne držijo ugovorne navedbe toženke, da sodba C-278/22 z obravnavano zadevo v dejanskem pogledu ni primerljiva. Dejanske okoliščine v tej zadevi so v bistvenem podobne okoliščinam iz zgoraj citirane zadeve, saj je tudi v tej šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba je vsebovala valutno klavzulo v CHF, tožnika pa sta predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje je pri izdaji začasne odredbe zato pravilno upoštevalo tudi stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz katere v uvodu izhajata dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta glede na primarnost evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda. In sicer načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (t.i. odvračalni učinek; 36. do 38. točka sodbe SEU C-287/22).

V nasprotju z navedbami toženke v ugovoru, valutna klavzula v sporni kreditni pogodbi tudi ni posamično dogovorjen pogodbeni pogoj, kar bi izključevalo presojo njegove (ne)poštenosti skladno z Direktivo 93/13. Tožnika sta v tožbi ter v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, prvi tožnik kot kreditojemalec pa je tudi izpovedal skladno s tem, da sta pristopila k toženki za potrebe najetja kredita zaradi rešitve stanovanjskega problema. Po preveritvi premoženjskega stanja se je izkazalo, da prvi tožnik za pridobitev kredita v želenem znesku (50.000,00 EUR), vezanega na EUR, ni bil kreditno sposoben. Po tem, ko mu je bil kredit z valutno klavzulo CHF s strani bančne uslužbenke predstavljen kot varen z možnostjo zgolj manjšega nihanja mesečne obveznosti ter kot ugodnejši v primerjavi s kreditom, vezanim na domačo valuto, pa je prišlo do sklenitve sporne kreditne pogodbe, ki je v 20. členu vsebovala zgolj splošno opozorilo v zvezi z valutnim tveganjem. Tako je na mestu zaključek, da je do podpisa sporne pogodbe z valutno klavzulo, ki predstavlja tipski oziroma formularno dogovorjen pogodbeni pogoj, v zvezi s katerim kreditojemalec ni imel možnosti enakovrednega pogajanja, prišlo tako, da je prvi tožnik podpisal pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila banka. Vrhovo sodišče RS je v sklepu in sodbi II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 (44. točka obrazložitev) še izrecno pojasnilo, da tudi kadar ima potrošnik na voljo več klavzul, med katerimi lahko prosto izbira (kredit vezan na domačo ali na tujo valuto), gre za tipsko obliko pogojev, ki jih banka vnaprej enostransko pripravi. Tudi sicer pa velja toženki pojasniti, da je skladno z določbo 24. člena ZVPot presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja dopustna tako za pogodbene pogoje, ki niso bili posamično dogovorjeni, kot tudi za tiste, ki so bili.¹¹

Sodišče prve stopnje z izdajo sklepa o začasni odredbi tudi ni kršilo pravice toženke do izjave ter zašlo v procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično ni poseglo v pravico toženke do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Že prvostopenjsko sodišče je toženki v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je postopek za izdajo začasne odredbe hiter in ne zahteva takojšnje kontraditornosti, pravica do izjave toženke pa je varovana v ugovornem postopku. Toženka je torej možnost izjave imela in jo je tudi izkoristila. Predlagatelj mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka.¹² Po stališču naslovnega sodišča je to tožnikoma v zvezi s pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe v obravnavani zadevi uspelo.

Sodišče prve stopnje v postopku z izdajo začasne odredbe tudi ni kršilo razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP) ter zašlo v procesno kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se odražala v nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Ne drži, da je zgolj nekritično sledilo pavšalnim in neizkazanim navedbam tožnikov. Ugovorne navedbe o tem so deloma hkrati v logičnem protislovju z nadaljnjimi trditvami toženke, da tožnik v predlogu za začasno odredbo ni substanciral več dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo. Toženka pri tem niti ne pojasni, kateri dokazni predlogi so ostali nesubstancirani. Sodišče prve stopnje je odločitev o začasni odredbi utemeljilo na listinskih dokazilih, ki sta jih v dokaz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe predložila tožnika,¹³

ter na že sprejeti sodni praksi v podobnih primerih, kar je zadoščalo za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve. Do prepisov zaslišanj bančne uslužbenkeC. C. v drugih sodnih postopkih (priloga B95 do B97), priloženih ugovoru za potrebe presojanja opravljene pojasnilne dolžnosti, se prvostopenjsko sodišče sicer res ni argumentirano opredelilo. Četudi to ob zaslišanju prvega tožnika kot kreditojemalca v ugovornem postopku za verjetni izkaz pogojev za izdajo začasne odredbe niti ni bilo potrebno, pa sodišče druge stopnje, ki je glede zgoraj navedenih dokaznih listin toženke v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, ob vpogledu vanje ugotavlja, da ne omajajo verjetnega spoznanja prvostopenjskega sodišča v sklepu o začasni odredbi, da toženka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti, pri katerem sodišče prve stopnje pravilno vztraja tudi v izpodbijanem sklepu.

Tožnika sta zatrjevala, da ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe s strani toženke nista prejela pojasnil o tem, kako bi na višino mesečne anuitete vplivalo zelo veliko povišanje tečaja CHF v razmerju do EUR, ki je v državi stalnega prebivališča tožnikov zakonito plačilno sredstvo, v katerem prejemata tudi osebni dohodek. Bančna referentka jima je pojasnila zgolj, da je CHF trdna in stabilna valuta, da je kredit v CHF z nižjim mesečnim obrokom ugodnejši od kredita v EUR ter da ni pričakovati večjih tečajnih nihanj valutnega para CHF/EUR, kar pomeni, da ne bo prihajalo do večjega porasta mesečnih anuitet.

Prejeta pojasnila s takšno vsebino in obsegom je potrdil tudi prvi tožnik kot kreditojemalec, zaslišan na naroku za obravnavanje začasne odredbe 3. 9. 2025. Izpovedal je, da mu je bil kredit v CHF predstavljen kot najbolj ugoden, stabilen in z možnostjo zgolj manjšega nihanja mesečne anuitete (od 10,00 EUR do največ 30,00 EUR), pri čemer je vezanost mesečne obveznosti v domači valuti v dolgoročnem kreditnem razmerju glede na prisotne spremenljivke (variabilna obrestna mera ter vezanost kredita na tečaj tuje valute) v tem obsegu tudi razumel in je bila zanj še sprejemljiva. Zanikal je, da bi prejel pojasnila o možnem večjem porastu tečaja CHF v razmerju do EUR ter da bi mu toženka grafično ali z drugimi izračuni predstavila vpliv znatnega povečanja tečaja CHF na njegove mesečne obveznosti. Tudi v kolikor bi držalo, da mu je toženka pri izračunu kreditne sposobnosti predstavila volatilnost mesečnega obroka ob 10% povečanju tečaja CHF, kar bi pomenilo zvišanje anuitete iz 253,81 EUR na 279,19 EUR, kot sama navaja v ugovoru, pa bi bil tožnik s tem seznanjen zgolj z možnostjo manjšega nihaja mesečne obveznosti, ki jo je tudi glede na sicer prejeta pojasnila razumel in pričakoval. Sodišču prve stopnje se v tej fazi postopka, kjer se obravnava utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe, do zgoraj izpostavljenih ugovornih navedb toženke zato niti ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

O tem, da bi toženka prvemu tožniku podala pojasnila v obsegu in z vsebino, kot se za izpolnitev pravnega standarda pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti zahteva v že ustaljeni sodni praksi v tej zvezi, pa ni mogoče sklepati niti glede na izpoved bančne uslužbenke C. C. v drugih vsebinsko sorodnih pravdnih zadevah. Slednja je sicer zanikala, da bi komitentom za v bodoče dajala zagotovila o zgolj manjšem možnem nihanju tečaja CHF in o varnosti spornega kredita, vendar pa je tudi sama izpovedala, da glede gibanja tečaja CHF ni dajala nobenih informacij o tem, za koliko bi se lahko spreminjal, saj tega ni bilo mogoče napovedati, zato o tem in posledičnem možnem nihanju mesečne anuitete ob sklepanju krednih pogodb z valutno klavzulo niti ni bilo govora. Njene izpovedi prav tako ne nudijo osnove za sklep, da bi kreditojemalci pri toženki ob sklepanju kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF prejeli kakršnekoli izračune (niti v okviru presoje kreditne sposobnosti), grafe oziroma simulacije, ki bi prikazovali vpliv porasta tečaja CHF na višino mesečne anuitete. Sploh pa iz izpovedi že zgoraj imenovane bančne uslužbenke ne izhaja, da je kreditojemalce poučila o tem, da s sklenitvijo kredita CHF prevzamejo neomejeno valutno tveganje in kako se to lahko odrazi na njihov finančni položaj, tako da bi lahko sprejeli informirano odločitev.

Nadalje je neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka C. C. , ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej.

Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. členu sporne kreditne pogodbe (priloga B6) pa je brez podanih podrobnejših opozoril v zvezi z valutnim tveganjem presplošna in nezadostna, da bi lahko prvi tožnik kot potrošnik na njeni osnovi ocenil tudi potencialne znatne ekonomske posledice nihanja tečaja CHF na njegov finančni položaj. Temu v ugovoru pritrjuje toženka celo sama. Tudi pri sklepanju notarskega zapisa je tožnik po zgolj abstraktnem opozorilu notarke na običajna tveganja sklenjenega pravnega posla ter njegove pravne posledice, potrdil le, da je razumel vsebino in pomen notarskega zapisa, ki je skladen z njegovo pogodbeno voljo. Kot je tožnik izpovedal na naroku 3. 9. 2025, je bil s strani notarke poučen zgolj o tem, da bo toženka v primeru neplačila mesečnih anuitet unovčila hipotekarno zavarovanje. Glede na vse navedeno je tako tudi po stališču sodišča druge stopnje bolj verjetno, da tožnikoma ob sklenitvi sporne pogodbe ni bila predstavljena možnost "črnega scenarija" in uslužbenka toženke tožnika ni opozorila na možnost znatnega nihanja valutnega para, kot to navaja v ugovoru.

Prav tako ne držijo ugovorne navedbe toženke, da je (prvi) tožnik sam priznal, da je prejel več prikazov možnega znatnega povečanja tečaja CHF v razmerju do domače valute. V predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč navajal zgolj, da je bančna uslužbenka pojasnila, da je izjava o prevzemu valutnega tveganja v 20. člen kreditne pogodbe povzeta na zahtevo banke, glede na to, da gre za tipsko pogodbo in da mesečna anuiteta lahko nekoliko niha, do sprememb pa lahko pride le v primeru naravnih katastrof ter vojn, pri čemer pa možnega obseg le-teh ter eventualnih neugodnih posledic na kreditojemalčev finančni položaj ni pojasnila. Tudi zaslišan na naroku 3. 9. 2025 je prvi tožnik izpovedal, da mu je bilo določilo 20. člena kreditne pogodbe zgolj prebrano, brez pojasnil o tem, kaj točno pomeni prevzem valutnega tveganja.

Banka se je kot dobra strokovnjakinja (drugi odstavek 6. člena OZ) mogla in morala zavedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, pa ji je načelo vestnosti in poštenja narekovalo, da o tem poučiti prvega tožnika kot kreditojemalca, na kar je opozarjala Banka Slovenije v dopisih poslovnim bankam že leta 2005 in 2006. Iz te njene obveznosti pa ne izhaja zaveza po natančnem napovedovanju gibanja tečaja CHF v dolgoročnem kreditnem razmerju, kot si v ugovoru zmotno razlaga toženka. Glede na predstavljena ustaljena stališča sodne prakse v postopku za izdajo začasne odredbe zato tudi ni bilo potrebe po opredeljevanju do pisnih izjav D. D. , E. E. in F. F. , ki jih je toženka ugovoru priložila za potrebe dokazovanja, da gibanja tečaja CHF ni mogla predvideti ter ga napovedovati, nepredvidljiva pa je zanjo bila tudi gospodarska kriza.

Skladno s stališčem Vrhovnega sodišče RS so pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo, pogodbeno dogovorjena možnost konverzije pa je dejstvo, ki lahko nevtralizira valutno tveganje in lahko pomeni učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja. Samo dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije ne odpravlja neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja. Iz 20. člena sporne kreditne pogodbe izhaja, da je bil prvi tožnik opozorjen na valutno tveganje (tj. na riziko eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v domači valuti kot posledico gibanja tečaja tuje valute (CHF)), in da je to tveganje prevzel. V citiranem pogodbenem določilu je bila predvidena tudi možnost, da banko zaprosi za refinanciranje obstoječega kredita z novim. Zgolj možnost refinanciranja kredita z valutno klavzulo (CHF) z novim pa pomeni, da je bila možnost pridobitve novega kredita za pokritje obveznosti po obstoječem, vezanem za valutno klavzulo (CHF), za katero je kreditojemalec lahko zaprosili pri banki, prepuščena odločitvi toženke. Pogodbeno predvidena "možnost konverzije" tožnikom tako ni nudila ustrezne varovalke, ki bi nevtralizira valutno tveganje in bi pomenila učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami le-tega (zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno argumentirano opredeljevat v tej zvezi). To velja sploh glede na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, kjer je v 49. točki obrazložitve poudarilo, da po stališču SEU ponudnik pomanjkljivih relevantnih informacij potrošniku ne more nadomestiti (torej sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe.

Pritožbeno sodišče po zgoraj obrazloženem pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost toženke do tožnikov, četudi je sporna pogodba vsebovala vse ob njeni sklenitvi zakonsko predpisane določbe, verjetno ni bila ustrezno izpolnjena in je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odsatvka 24. člena ZVPot). Ker sta bila tožnika ob sklepanju sporne kreditne pogodbe v tej posledici verjetno v informacijsko podrejenem položaju, toženka pa je bila tista, ki je za tožnike pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da so tožniki v celoti prevzeli neomejeno valutno tveganje, banka pa zaradi zakonske obveze po zaprtih deviznih pozicijah (iz naslova tečajnih razlik ne ustvarja ne dobička ne izgube) nobenega, prevzeto kreditno tveganje pa je zavarovala z vknjižbo hipoteke pri nepremičnini tožnikov, pa je bilo ob sklenitvi sporne pogodbe v nasprotju z ugovornimi navedbami toženke verjetno vzpostavljeno tudi znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank (predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot). Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se tako v tej fazi postopka izkaže za verjetno nepoštenega in s tem verjetno ničnega (23. člen ZVPot).

Ne držijo tudi ugovorna zatrjevanja, da je vprašanje morebitnega zastaranja kondikcijskega zahtevka v postopku izdaje začasne odredbe, v katerem tožnika zahtevata začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko na njuni nepremičnini, bistveno. Ničnostni zahtevek in kondikcijski zahtevek v obravnavani zadevi sta samostojna zahtevka, pravica do uveljavljanja ničnosti pa v skladu s 93. členom OZ ne ugasne. Ker uveljavljani dajatveni zahtevek ni predmet zavarovanja z začasno odredbo, se sodišču prve stopnje z vprašanjem zastaranja tega zahtevka (še) ni bilo treba ukvarjati in so nerelevantne vse ugovorne navedbe v tej smeri. Vprašanje zastaranja kondikcijskega zahtevka ni merodajno niti za utemeljitev pravnega interesa za uveljavitev ničnostnega zahtevka. Ničnost namreč ne povzroča zgolj zahtevkov iz neupravičene pridobitve, temveč na primer tudi odškodninsko ali kazensko odgovornost. Pravni interes za ugotovitveni (ničnostni) zahtevek pa v obravnavani zadevi ne more biti vprašljiv že zato, ker tožnika uveljavljata zahtevek po izbrisni tožbi, ki pa zraven zahtevka na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pri zastavljeni nepremičnini vsebuje tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki je oblikovalne narave.

Po zgoraj obrazloženem za zavarovanje ničnostnega zahtevka tožnikov z regulacijsko začasno odredbo posledično tudi ni ključno, kakšna je višina kondikcijske terjatve tožnikov, zato so pritožbene navedbe v tej smeri nerelevantne.

V sklepu o začasni odredbi je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za njeno izdajo, to je predpostavk iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter pogoj reverzibilnosti. Ugovorne navedbe toženke so zato tudi v tem delu neutemeljene, nasprotno pa velja za pritožbo tožnikov.

Verjetno grožnjo nastanka težko nadomestljive škode ter pogoj reverzibilnosti je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo ob sklicevanju na stališča sodbe SEU C-287/22. V 13. točki obrazložitve sklepa o začasni odredbi je pravilno povzelo njeno vsebino, iz katere izhaja, kako je treba uporabiti Direktivo 93/13 v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo, da se zagotovi polni učinek Direktive 93/13. Toženki velja pojasniti, da za verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode skladno s sodbo C-287/22 zadošča že, da bi bila tožnika še nadalje dolžna plačevati obroke na podlagi kreditne pogodbe, ničnost katere sta verjetno izkazala, kot je skladno pojasnjeno že v sklepu o začasni odredbi, zato v ugovoru v tej zvezi zatrjevanja procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Že tak položaj je SEU v zgoraj citirani sodbi (50., 51. in 56. točka obrazložitve) opredelilo kot za potrošnika neugoden položaj, ki ne glede na razpoložljive dohodke kreditojemalca ter njegove družine vpliva na njegov finančni položaj in mu onemogoča, da bi dosegel polni učinek končne odločitve o neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.

Načelo učinkovitega sodnega varstva potrošnika pa je še toliko bolj ogroženo tedaj, ko je le-ta s strani kreditodajalke prejeto glavnico kredita ob vložitvi predloga za začasno odredbo že preplačal. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi in sta tožnika v tej zvezi v nasprotju s prepričanjem toženke tudi ponudila ustrezno trditveno podlago ter dokazno gradivo, kot je vse povzeto in pojasnjeno že v zgornji obrazložitvi. Kot težko nadomestljivo škodo je tako mogoče šteti že obremenitev tožnikov zaradi nadaljnjega plačila oziroma preplačila verjetno ničnih kreditnih obveznosti (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Nadaljnje zadolževanje in višanje življenjskih stroškov, kar izpostavljata tožnika v pritožbi in sta konkretizirala ter dokazno podprla že v postopku na prvi stopnji, obremenjujoč položaj na strani kreditojemalca ter njegove družine le še dodatno utrjuje. Brez izdaje začasne odredbe bi morala tožnika terjati tudi plačilo nadalje plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jima v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi v primeru razširitve tožbe že v predmetni pravdi. Pojasniti pa je potrebno še, da iz sodbe SEU C-287/22 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga le-ta moral izkazati za izdajo začasnega ukrepa.²⁰ Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov,²¹ kar le še dodatno utemeljuje začasno zadržanje plačevanja mesečnih anuitet po sporni kreditni pogodbi.²²

Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi pravilno ugotovilo tudi izpolnitev pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pri tem tehtalo posledice za tožnike v primeru izdaje/neizdaje začasne odredbe. Pritrditi je treba prvostopenjskim razlogom, da bi toženki kot finančno močnemu pravnemu subjektu na gospodarskem trgu ob izdani začasni odredbi lahko nastala zgolj manjša škoda. V slučaju, da tožnika v primeru zavrnitve ničnostnega zahtevka ne bi mogla poplačati vseh nateklih obrokov hkrati, ima toženka namreč možnost poplačila s prisilno izterjavo zapadlih neplačanih zneskov in prodajo zastavljene nepremičnine.

V sklepu o začasni odredbi je pravilna tudi presoja pogoja reverzibilnosti. Namen regulacijske začasne odredbe je začasna ureditev spornega pravnega razmerja z namenom odvrnitve hude škode. Ključno je, da so učinki izdane začasne odredbe v celoti reverzibilni. Pogoju reverzibilnosti pa je pri izdaji začasne odredbe, s katero je zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, zadoščeno že s tem, da se bo kreditna pogodba v primeru zavrnitve ničnostnega zahtevka lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili, kot je v sklepu o začasni odredbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov skladno s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo in to odredbo vzdržalo v veljavi, odločitev o stroških ugovornega postopka pa pridržalo za končno odločbo, kot je sicer pravilno odločilo že sodišče prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno glede na končni pravdni uspeh strank v postopku.

-------------------------------

1Zaradi lažjega razumevanja in berljivosti sodišče druge stopnje v nadaljevanju obrazložitve, kljub temu da je za pravno presojo ključna le pojasnilna dolžnost, ki jo je prejel kreditojemalec, uporablja izraz "tožnika," v kolikor ni potrebno posebej izpostaviti, da je kot kreditojemalec nastopal le prvi tožnik.

2Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je zagotovljena, če je pravni akt, ki se izpodbija, v vsaki bistveni točki obrazložen na konkreten način (ne pavšalen, abstrakten, splošen) tako, da lahko pritožnik izpodbija vsebinske razloge odločitve (Tone Jerovšek v e-KURS k 25. členu URS (https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-dolocb-11/)).

3Novejša objavljena sodna praksa stališča v sklepu VSM I Cp 928/2024 ni sprejela, temveč je sledila oziroma sledi pred tem sprejetim in ustaljenim stališčem (VSM sklep I Cp 711/2025 z dne 6. 1. 2026, VSC sklep I Cp 385/2025 z dne 11. 12. 2025, VSC sklep I Cp 328/2025 z dne 27. 11. 2025, VSC sklep I Cp 410/2025 z dne 27. 11. 2025, VSL sklep II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025 in VSK I Cp 521/2025 z dne 13. 11. 2025).

4Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/ EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, stran 51.

5Sodbe SEU so zavezujoče ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).

6VSRS sodba II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in VSRS sodba II Ips 35/2025 z dne 1. 10. 2025.

7Izkazana more biti verjetnost obstoja ali bodočega nastanka terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) ter zraven tega kumulativno še nevarnost nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ali verjetnost, da dolžnik (toženka) z izdajo začasne odredbe, če bi se v teku postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tožnika) (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

8Tako tudi VSM v sklepu I Cp 930/2023 z dne 21. 12. 2023.

9V sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026 je Vrhovno sodišče RS še posebej izpostavilo, da potrošnik v sodnem postopku ne varuje samo svoje pravice, temveč vodi hkrati postopek v javnem interesu, ki se kaže v pregonu kršitelja prepovedi nepoštenih določb (43. točka obrazložitve).

10V sodni praksi je že bil sprejet tovrsten razlagalni pristop, kjer je VSRS sodbo SEU opredelilo kot ustrezno pravno podlago za omilitev zakonskih pogojev za sodno varstvo potrošnika po ZIZ (VSRS sklep II Ips 55/2020, 31. točka obrazložitve).

11Direktiva 93/13 varstvo potrošnikov predvideva zgolj za formularne pogodbene pogoje (ki niso bili posamično dogovorjeni), vendar pa države članice skladno z 8. členom Direktive 93/13 lahko določijo višjo raven pravnega varstva potrošnikov, tako da presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja razširijo tudi na posamično dogovorjene pogodbene pogoje in na glavni predmet pogodbe, četudi je ta v jasnem in razumljivem jeziku (pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost). Tako SEU v sodbi C-405/21 (Nova KBM d.d.) z dne 13. 10. 2022.

12Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93.

13Tožnika sta se v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi sklicala na za izdajo te odredbe relevantne navedbe tožbe.

14VSRS sodba II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in VSRS sodba II Ips 35/2025 z dne 1. 10. 2025.

15VS RS sklep II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024.

16VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 5. 2021.

17Tako tudi sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 962/2024 z dne 25. 3. 2025 in I Cp 601/2025 z dne 12. 8. 2025, kjer je pritožbeno sodišče v 25. točki obrazložitve še podrobno pojasnilo, zakaj ugotovitveni in dajatveni zahtevek tožeče stranke nista v razmerju prejudicalnosti.

18Tako dr. Ada Pavčnik - Polajnar, Neveljavnost pogodb, Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana 1982, str. 30 in 115 ter 116.

19SEU sodba C-287/2022 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (42. točka obrazložitve).

20Iz 59. točke sodbe C-287/22 izhaja le, da sodišče lahko med drugim upošteva finančni položaj potrošnika, pa tudi tveganje, da bo moral potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil.

21Tako VSL sklep II Cp 1600/2024 z dne 22. 11. 2024 in v njem povzeta sodna praksa SEU (opomba št. 25).

22Kot izhaja iz 60. točke obrazložitve in izreka sodbe SEU C-287/22, je sprejetje začasnih ukrepov v zadevah CHF potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe v primeru, ko začasni ukrepi za odlog plačila zapadlih mesečnih obrokov po sporni pogodbi, kot tudi v obravnavanem primeru, niso bili sprejeti. To pa pomeni, da je treba že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe sprejeti začasne ukrepe, za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta bil, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo.