Jedro

Glede na to, da se komunalni prispevek lahko odmerja na podlagi uradnih podatkov o površini parcele in stavbe, dejstvo, da organ prve stopnje pred izdajo odločbe tožnika ni seznanil s podatki, ki jih je upošteval pri odmeri komunalnega prispevka, še ne pomeni, da je bila tožniku v upravnem postopku kršena pravica do izjave.

Tožnik v pritožbi ni oporekal namembnosti objekta in površini parcele, niti ni predlagal izvedbe kakšnega dokaza, zato pritožbenemu organu ne more očitati, da ni ugotavljal skladnosti podatkov, ki so bili uporabljeni pri odmeri komunalnega prispevka, s stanjem objektov v naravi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi priključitve stanovanjske stavbe na parc. 67/3 k. o. ... na javno kanalizacijsko omrežje odmerila komunalni prispevek v višini 2.440,73 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil komunalni prispevek odmerjen po uradni dolžnosti na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje opremljanja „Kanalizacijski sistem Veliki Gaber“ (Uradni list RS, št. 38/10 – v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja) in na podlagi podatkov iz uradne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS). Tako je bila velikost parcele 1.494 m2 ugotovljena na podlagi podatka o površini stavbišča 996 m2 x 1,5, ker parcela ni določena (drugi odstavek 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka – v nadaljevanju Pravilnik o merilih), podatek o neto tlorisni površini stavbe 373 m2 pa je bil povzet iz navedene evidence. V nadaljevanju obrazložitve organ prve stopnje navaja formulo za izračun komunalnega prispevka in izračun komunalnega prispevka po navedeni formuli.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da navedba upravnega organa, da so bili pri izračunu komunalnega prispevka upoštevani podatki iz uradne evidence GURS, ne drži, saj naj bi bila dejanska raba nestanovanjska. Meni, da bi bil izračun komunalnega prispevka drugačen, če bi organ upošteval dejansko rabo stavbe. Šlo naj bi za poseben status teh objektov (poleg poslovnega dela stavbe, naj bi bilo na parceli še pretakališče vnetljivih tekočin in AB ploščad z lovilnima jamama ter prostorom za tehtnico, ki ne smejo biti priključeni kanalizacijsko omrežje, zaradi česar naj bi imeli ti objekti čistilno napravo. Na parceli naj bi bila tudi parkirišča v izmeri 310 m2, ki tudi niso povzročitelj snovi, ki se iztekajo v kanalizacijski sistem. Upravnemu organu tožnik očita še kršitev pravil postopka, saj naj mu ne bi bila dana možnost, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, izjavi. Tožnik navaja, da je ob ustni vložitvi pritožbe, ki jo je kasneje potrdil z elektronskim sporočilom, opozoril na neskladnost ugotovitev, pa to ni bilo upoštevano kljub zagotovilu župana, da bo opravljen ogled nepremičnin. Kot dokaz prilaga upravne odločbe ter predlaga vpogled v podatke GURS in zaslišanje strank. Sodišču predlaga, naj odpravi tako odločbo organa prve kot tudi odločbo organa druge stopnje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in pojasnjuje, da je bil komunalni prispevek odmerjen za poslovno stavbo površine 373 m2 in da napačno navajanje, da gre za stanovanjsko stavbo, na pravilnost odmere ni vplivalo. Opozarja, da tožnik dejstev, ki jih navaja v tožbi, v pritožbi ni navajal in ni predložil dokumentov, ki jih je priložil tožbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da odpravo odločb zahteva zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in trdi, da je velikost stavbišča 996 m2 velikost celotne površine pod stavbo, čeprav bi se ta površina morala zmanjšati za zemljišče, na katerem stoji pretakališče. Tožba ni utemeljena.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ker naj mu ne bi bila dana možnost izjaviti se o odločilnih dejstvih in okoliščinah.

Tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave in s tem o bistveni kršitvi pravil postopka je neutemeljen. Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt). Po 2. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa organ lahko o zadevi odloči po skrajšanem postopku, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke.

Glede na to, da se komunalni prispevek lahko odmerja na podlagi uradnih podatkov o površini parcele in stavbe, tudi v obravnavanem primeru dejstvo, da organ prve stopnje pred izdajo odločbe tožnika ni seznanil s podatki, ki jih je upošteval pri odmeri komunalnega prispevka, še ne pomeni, da je bila tožniku v upravnem postopku kršena pravica do izjave.

Med strankama namreč ni sporno, da je tožnik imel možnost vložiti pritožbo in da je to tudi storil, vendar v njej ni oporekal ne namembnosti objekta, za katerega se odmerja komunalni prispevek, ne površini parcele, ki je bila upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka. Le pavšalno je ugovarjal, da oporeka višini in načinu obračuna komunalnega prispevka.

Drugi odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da mora pritožnik v pritožbi navesti tudi zakaj izpodbija odločbo. Organ druge stopnje pa v skladu z 247. členom ZUP odločbo preizkusi v delu, v katerem jo izpodbija in v mejah pritožbenih navedb (razen bistvenih kršitev določb postopka in uporabe materialnega prava, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti). Ker tožnik v pritožbi ni oporekal namembnosti objekta in površini parcele, niti ni predlagal izvedbe kakšnega dokaza, tudi pritožbenemu organu ne more očitati, da ni ugotavljal skladnosti podatkov, ki so bili uporabljeni pri odmeri komunalnega prispevka, s stanjem objektov v naravi.

Tudi v tožbi ne more uveljavljati dejstev in se sklicevati na okoliščine, na katere se v upravnem postopku ni skliceval. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, ki jih niso navajale in predlagale v upravnem postopku, čeprav so to možnost imele (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v upravnem postopku (52. člen ZUS-1). Iz prej navedenega je razvidno, da tožnik dejanskega stanja v upravnem postopku ni izpodbijal, v tožbi pa ne pojasni, zakaj dejstev, ki jih navaja v tožbi in dokazov, ki jih predlaga v upravnem sporu, ni navedel oziroma predlagal že v pritožbi. To pomeni, da tožnik napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more utemeljevati z navedbami o površini in namembnosti objektov, od katerih komunalnega prispevka ni mogoče odmeriti.

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da se komunalni prispevek odmeri glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila kot površina stavbe, za katero se odmerja komunalni prispevek, upoštevana površina 373 m2, čemur tožnik niti ne ugovarja. Glede na to, da je po drugi alineji drugega odstavka 11. člena Odloka o programu opremljanja faktor dejavnosti za vse objekte 1, pa na odmero komunalnega prispevka namembnost objekta, tudi če je bila ugotovljena napačno, ne more vplivati.

Površina stavbnega zemljišča je bila izračunana na podlagi podatka GURS o stavbišču x 1,5, ker je organ ugotovil, da parcela objekta ni določena. Da se to stavbišče ne nanaša le na površino stavbišča stavbe, za katero se odmerja komunalni prispevek, tožnik v upravnem postopku ni navajal, v tožbi pa ni izkazal, da te možnosti ne bi imel. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstev in dokazov, ki jih navaja tožnik, sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.