Jedro

V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih je pojasnjeno, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 mednarodne organizacije dela (3. člen) in ZDR-1, ki v drugem odstavku 9. člena določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Torej s kolektivno pogodbo se prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca pri prenehanju delovnih razmerjih. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo, zato je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti v skladu z določbami OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se znesek 9.998,25 EUR v I. in III. točki izreka nadomesti z zneskom 8.171,85 EUR, v IV. točki izreka pa se znesek 563,90 EUR nadomesti z zneskom 309,81 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 65,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da obstoji terjatev tožnice iz naslova odškodnine v znesku 9.998,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2017 dalje (I. točka izreka); da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do višine tožbenega zahtevka tožnice, ne obstoji (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da na račun pooblaščenke tožnice plača odškodnino v znesku 9.998,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2017 dalje (III. točka izreka) in stroške postopka v znesku 563,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju tožene stranke je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ter sodišče ni ugotavljalo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti oziroma ni ugotavljalo, ali je stranka, od katere se zahteva odškodnina imela možnost, da ekskulpira svojo odgovornost. Tožena stranka je ugovarjala krivdo tožeče stranke za nastalo situacijo oziroma sokrivdo za nastalo situacijo. Tožnica je zakrivila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ni predložila bolniških listov, v skladu s predpisi, do zadnje dne v mesecu. Tožena stranka ne bi izdala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bi za tožnico prejela bolniški list oziroma če bi ga ta predložila ob zagovoru. Ravnanje tožnice je pripeljalo do tega, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ne glede na to, da je tožnica zahtevala odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe, sodišče ni pojasnilo, katere odškodninske predpostavke so podane oziroma zakaj ni bila podana sokrivda tožnice. O tem sodba nima razlogov. Nepravilna pa je odločitev sodišča glede višine odškodnine, ker je sodišče upoštevalo plačo tožnice, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kolektivna pogodba, na katero se sklicuje sodišče, ne določa, da delavcu v primeru nezakonite odpovedi pripada odškodnina v višini petih njegovih povprečnih plač, temveč povprečnih plač v zavodu. Tožena stranka je predlagala tudi pritegnitev izvedenca finančne stroke. Zaradi ravnanja tožnice je toženi stranki nastala škoda, ker je morala plačati stroške postopke in neto plače tožnice ter prispevke, čeprav tožnica ni delala. Zaradi navedenega bi sodišče moralo ugoditi pobotnemu ugovoru. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, na katere tožena stranka opozarja v pritožbi. Sodišče prve stopnje pa je delno nepravilno uporabilo materialno pravo, glede osnove za izračun odškodnine.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitanih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

6. V predmetnem sporu je tožnica vtoževala plačilo pavšalne odškodnine, v skladu s 75. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 s sprem.), ker je bilo s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Po določbi 75. člena KPVIZ delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu nezakonita. V zadevi opr. št. Pd 172/2015 je sodišče ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, sodba sodišča pa je postala pravnomočna dne 23. 2. 2017. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožnici prisodilo pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi določil KPDVI.

7. V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih je pojasnjeno, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 mednarodne organizacije dela (3. člen, Ur. l. RS - MP, št. 15/92) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki v drugem odstavku 9. člena določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Torej s kolektivno pogodbo se prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca pri prenehanju delovnih razmerjih. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo, zato je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001).

8. Pravilno pa pritožba opozarja, da bi moralo sodišče odškodnino odmeriti v višini pet povprečnih plač zavoda, kot to določa KPVIZ in da ni imelo pravne podlage, da je tožnici priznalo odškodnino v višini pet povprečnih plač tožnice prejetih pred pravnomočnostjo sodbe. Zato je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju povprečne plače v zavodu, katere podatke je predložila tožena stranka (l. št. B 3 in 4) ugotovilo, da je tožnica ob upoštevanju 75. člena Kolektivne pogodbe upravičena do odškodnine v znesku 8.171,85 EUR in je zato dosojeno odškodnino v znesku 9.998,25 EUR znižalo na znesek 8.171,85 EUR in v tem delu delno spremenilo izpodbijano sodbo (5. točka 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka.

9. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je tožnica sama zakrivila izdajo nezakonite odpovedi, ker ni pravočasno predložila bolniškega lista, za čas očitanega neupravičenega izostanka z dela. Sklicevanje na kazensko ovadbo, ki jo je tožena stranka podala zoper tožnico in zdravnika A.A. pri PP B. dne 15. 11. 2016, še ne pomeni, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica na delu ali v zvezi z delom namenoma ali s hude malomarnosti povzročila škodo delodajalcu in jo je zato dolžna povrniti, kot to določa prvi odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo v pobot uveljavljeno terjatev tožene stranke.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ponovno odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno odmerilo stroške postopka v znesku 563,90 EUR, ki se znižajo glede na uspeh tožnice v postopku (81,8 %) na znesek 461,30 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je glede na priglašene stroške tožene stranke le-tej priznalo 500 točk za odgovor na tožbo, 375 točk za pripravljalno vlogo, 500 točk za narok in 2 % pavšal za materialne stroške po 11. členu OT v višini 27 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in 22 % DDV skupaj znaša 784,63 EUR. Glede na uspeh tožene stranke, ki znaša 18,2 % je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov v znesku 147,51 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške v znesku 309,81 EUR.

12. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške glede na uspeh s pritožbo v znesku 65,02 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki za pritožbo priznalo stroške v višini 625 točk za pritožbo, 2 % pavšala za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 357,25 EUR. Ker pa je uspeh tožene stranke s pritožbo 18,2 % je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 65,02 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.