Jedro

Postopek za ureditev meje med spornimi parcelami je vsekakor postopek, ki lahko pomembno vpliva na odločitev o negatorni tožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu prepovedalo posegati v lastninsko pravico tožnika na parc. št. 6132/3 in parc. št. 6132/5 vpisani v vl. št. 789, k.o. P., s tem, da ne vstopa na parcelo 6132/3 in parc. št. 6132/5 k.o. P., se na teh parcelah ne zadržuje, kosi travo, na parceli številka 6132/5 ustavlja avtomobile, motorna kolesa, postavlja in skladišči gradbeni material ali izvršuje kakršnokoli drugo obliko posesti in tožencu je naložilo, da je iz zemljišča parc. št. 6132/5 k.o. P. dolžan odstraniti naloženi gradbeni material – opeko, pesek travete in zidani objekt v dolžini in širini 7 x 7 metra, ter zemljišče parc. št. 6132/5 k.o. P. vzpostaviti v prejšnje stanje, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 978,70 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 338 ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče ni imelo podlage za odločanje, ker še ni končan postopek, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Piranu, v katerem toženec uveljavlja lastninsko pravico in vse ostale pravice, ki jih je legalno pridobil. Toženec je predlagal, da bi sodišče prekinilo ta postopek do odločitve v zadevi P1, pa sodišče temu predlogu ni sledilo, zato je tudi prišlo v konkretni zadevi do napačne vsebinske odločitve. Toženec je na podlagi kupne pogodbe sklenjene z Občino kupil svojo stanovanjsko zgradbo S., ki je bila takrat na parc. št. 2584 k.o. P. II, skupaj s pravico uporabe in na funkcionalnem zemljišču parc. št. 2584 pridobil pravico uporabe. Vse to je bilo v letu 1992. Še istega leta je sklenil tudi aneks k osnovni pogodbi. Od Interesne skupnosti občine je prejel sklep že leta 1984, da se njegovemu objektu dodeli funkcionalno zemljišče v približni izmeri 720 m². Gre za stavbišče parc. št. 6130/2. Te nepremičnine imajo danes nove parc. št. in sicer 6130/2, 6130/1 in 6132/5 k.o. P.. Toženec je torej dejansko plačal objekte kot tudi ustrezno funkcionalno zemljišče, ki je potrebno za redno rabo. V letu 1992 je bil pri Okrajnem sodišču v Piranu pod opr. št. N1 zaključen postopek delitve objekta S.. Iz tega postopka se vidi kje naj bi potekala meja, ki je razdelila stari objekt. Poleg tega je pri istem sodišču tekel postopek za določitev funkcionalnega zemljišča, kar dokazuje listina z dne 29.4.1992. Toženec zato vztraja, da je odkupil objekt in plačal funkcionalno zemljišče, ki pa ga je danes dejansko nima v svoji lasti. To je površina parcele št. 6132/5, ki je v celoti pozidana, delno pa je pozidana tudi parc. št. 6132/3 k.o. P., saj toženec dejansko uporablja nepremičnine v obsegu kot je izhajalo iz pogodb in odločbe o funkcionalnem zemljišču. Na površinah, ki jih je toženec kupil in plačal je zidal, zato je objekt delno postavljen tudi na parc. št. 6132/5. Za zidavo oz. nadzidavo skupnega objekta je imel dovoljenja. V gradbenem smislu gre za enoten objekt, ki je delno postavljen na parc. št. 6130/2, delno pa na parc. št. 6132/5 k.o. P.. O vsem tem bi se sodišče lahko prepričalo, če bi opravilo ogled, ker pa je odločalo brez tega dokaza, in mu naložilo odstranitev objekta iz zemljišča parc. št. 6132/5 k.o. P. v dolžini in širini 7 x7 metra, je ta odločitev nemogoča in tudi neizvršljiva. Po izpodbijani sodbi, bi moral toženec odstranit objekt, ki stoji že 150 let in ki je bil v osnovnem objektu pred 20 leti dozidan. Gre pa za gradbeno celoto, tako bi dejansko toženec moral podreti svoj celoten objekt, tega ne more le delno podreti. Takšna odločitev je zato tudi najmanj neživljenjska. Državni organi so gradnjo dovolili, prav tako izhaja iz sodnih odločb, da je pridobil funkcionalno zemljišče v razdružitvenem postopku. Gradil je torej z dovoljenjem države, na zemljišču, ki ga je plačal in na katerem je imel pravico uporabe. Do te situacije je prišlo zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja, ki je bilo tožniku dobro poznano pred odločitvijo, zato bi moralo sodišče nujno opraviti ogled nepremičnine in preveriti katastrske podatke v naravi, saj bi bila odločitev na podlagi teh dokazov vsekakor drugačna. Vrednost zemljišča na katerem je zgrajen toženčev objekt, je v popolnem nesorazmerju z vrednostjo objekta, že zato je odločitev v nasprotju z drugim odstavkom 25. čl. ZTLR, po katerem pa sodišče v skladu z določbo 268 čl. SPZ presoja sporno pravno razmerje. Če bi sodišče upoštevalo to določbo bi moralo zaključiti, da objekta ni treba rušiti, saj ta glede na okoliščine primera, zlasti glede na vrednost objekta, presega vrednost zemljišča. Vrednost zemljišča je minimalna v odnosu do vrednosti celotnega objekta. Tudi odstranitev premičnin ni pravilna, saj so te nameščene oz. postavljene na funkcionalnem zemljišču objekta toženca, ki pa je nujno potrebno za normalno rabo in vzdrževanje njegove nepremičnine.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo z odločanjem v tej zadevi počakati do odločitve v zadevi P1, niso utemeljene, saj predmet spora v zadevi P1 ni bil takšen, da bi vplival na odločitev v konkretni zadevi. Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča odločitev izpodbijane sodbe preuranjena, ker je sodišče toženčeve ugovore, s katerimi je skušal dokazati, da ima pravni naslov za uporabo spornih nepremičnin, ki so po zemljiškoknjižnih podatkih last tožnika, zavrnilo ne da bi izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani in zato dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Toženec je ugovor med drugim utemeljeval na dejstvu, da teče pred Okrajnim sodiščem v Piranu postopek za ureditev meje med spornimi parcelami. Gre vsekakor za postopek, ki lahko pomembno vpliva na odločitev v tem sporu, ko je vložena negatorna tožba. Sodišče je v izpodbijani sodbi ta toženčev ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da toženec ni ponudil nobenega dokaza, da se vodi ta postopek. To pa ne drži, saj je toženec v odgovoru na tožbo predlagal kot dokaz, naj se vpogleda v nepravdni spis Okrajnega sodišča v Piranu glede ureditve meje (listovna št. osem spisa).

Tudi navedbe v zvezi z gradnjo na sporni nepremičnini, ki naj bi se izvedla na podlagi gradbenega dovoljenja, je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo, saj je iz teh navedb mogoče razbrati, da uveljavlja toženec pravico na delu sosednje nepremičnine, ki je last tožnika, na podlagi določb o gradnji na tujem svetu.

Oba gornja ugovora sta bila dovolj konkretizirana in zanju je toženec ponudil ustrezne dokaze, zato bi sodišče prve stopnje moralo okoliščine v zvezi s tema dvema ugovoroma v celoti raziskati, ker bi šele na podlagi ugotovitve vseh okoliščin lahko pravilno o zadevi odločilo. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga moralo utemeljeni pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo po čl. 355 razveljaviti ter vrniti zadevo v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek dopolniti s tem, da bo na Okrajnem sodišču v Piranu preverilo, ali je v teku postopek za ureditev meje med nepremičninami pravdnih strank in spis vpogledalo, ker bo šele na podlagi stanja te zadeve lahko odločilo, ali je meja med parcelami že urejena, ali se meja še ureja. Prav tako bo moralo raziskati tudi okoliščine v zvezi s trditvami o gradnji, ki naj bi jo toženec izvedel na eni od spornih nepremičnin, v ta namen naj opravi tudi ogled, kot predlaga toženec, da se prepriča za kakšno gradnjo gre, kdaj je bila izvršena in ugotovi, ali ima ta gradnja kakšne učinke, ki bi jih moralo sodišče glede na predpise upoštevati v tem negatornem sporu. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka, bo dejansko stanje popolno ugotovljeno in bo sodišče o zadevi lahko pravilno odločilo.

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.